Jedro

Iz zakonskega besedila jasno sledi, da vključitev oseb, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, v zavarovanje po določbah ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2 ni obvezna. Po presoji sodišča iz zakona ne izhaja zahteva, da bi bilo treba voljo za vključitev v takšno prostovoljno zavarovanje nujno izraziti s posebno pisno izjavo. Zato je (tudi) plačevanje mesečnih prispevkov za takšno zavarovanje utemeljeno razumeti kot konkludentni izraz volje biti vključen v to zavarovanje. Drugačna razlaga bi nesorazmerno posegla v pravni položaj tistih zavezancev, ki so plačevali prispevke in se zanesli, da jim s tem gredo pravice iz vključenosti v zavarovanje na tej podlagi. Predvsem pa pri presoji v konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da ni šlo za enkratno ali nekajkratno pomotno plačilo, ampak za plačevanje - ponavljajoča se aktivna ravnanja tožnice v večletnem obdobju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. DT 42521/2015 (v spisih zadeve najprej označeno z dodatno zaporedno številko 1, nato popravljeno v zaporedno številko 2) z dne 20. 1. 2015 je prvostopenjski organ zavrnil vlogo (zahtevo) tožnice za vračilo pavšalnih prispevkov za posebne primere zavarovanja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je kot nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji plačevala od 1. 8. 2009 do 31. 12. 2014. Odločil je še, da tožnico bremenijo njeni stroški zaradi tega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v januarju 2015 prejel obravnavano vlogo tožnice, ki ima po uradnih evidencah registrirano dopolnilno dejavnost na kmetiji od 18. 2. 2009 dalje in je iz tega naslova od takrat plačevala tudi pavšalni prispevek za posebne primere zavarovanja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju PIZ). Prvostopenjski organ se sklicuje na drugi odstavek 20. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Pojasni, da so zavezanci, ki so v register dopolnilne dejavnosti vpisani že dalj časa, od vpisa mesečno bremenjeni za omenjeni prispevek in na tej podlagi pridobijo pravice, ki izhajajo iz navedene določbe ZPIZ-2. Lahko pa se odločijo za prenehanje plačevanja pavšalnega prispevka in podajo pisno izjavo, če v to zavarovanje ne želijo več biti vključeni. Vračilo prispevkov je možno le za obdobje od vložitve takšne izjave, saj so bili pred tem zavarovani za pravice na podlagi drugega odstavka 20. člena ZPIZ-2. Zato je prvostopenjski organ vlogo za vračilo dotlej plačanih prispevkov zavrnil, tožnici pa pojasnil, da se ji, ker je podala izjavo, da ne želi več biti vključena v zadevno zavarovanje, prispevek za to ne bo več obračunaval. 3. Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance s svojo odločbo, št. DT-499-22-54/2015-2 z dne 29. 1. 2016, zavrnilo in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. Tudi drugostopenjski organ se sklicuje na drugi odstavek 20. člena ZPIZ-2 in dodaja, da je v tretjem odstavku 27. člena enako določal tudi predhodno, do 1. 1. 2013 veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Iz zakona nedvomno sledi, da vključenost oseb, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost, v zavarovanje po teh določbah ni obvezna. V zadevi ni sporno, da je tožnica prispevke za zavarovanje na tej podlagi plačevala in bila s tem tudi vključena v sistem pravic, ki izhajajo iz tega zavarovanja. S plačilom prispevkov je konkludentno izrazila svojo voljo glede vključenosti v zavarovanje. Zato ugovor, da nikoli ni podpisala izjave, da želi biti zavarovana na tej podlagi, na odločitev ne more vplivati. V tej zvezi drugostopenjski organ dodaja, da se je v praksi sistem vključitve v tovrstno zavarovanje z izrecno izjavo vpeljal šele po tem, ko je tožnica že plačevala pavšalni prispevek iz tega naslova.

4. Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo, ker meni, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno oziroma da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, posledično pa materialni zakon ni bil pravilno uporabljen. Najprej navede, da vlaga tožbo zaradi odprave izpodbijane odločbe, nato sodišču predlaga, da odločbo spremeni tako, da se ugodi tožničini vlogi in se ji iz naslova vračila pavšalnih prispevkov za posebne primere zavarovanja za PIZ, ki jih je plačevala od 1. 5. 2009 do 15. 1. 2015, izplača znesek 2.173,74 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznega zneska dalje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da ima od 18. 2. 2009 registrirano dopolnilno dejavnost na kmetiji. Ko se je 4. 7. 2009 starostno upokojila, so ji na območni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) zatrdili, da je za osebe, ki opravljajo dopolnilno kmetijsko dejavnost, vključitev v zavarovanje za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, obvezna. Zato je še naprej plačevala mesečni pavšalni prispevek in tako od 2009 do 2015 neupravičeno plačala prispevke v skupnem znesku 2.173,74 EUR, v zmoti, da je to obvezno, izključno iz razloga, ker je bila k temu zavedena s stani ZPIZ. Po pogovoru z davčno kontrolorko v decembru 2014 je ugotovila, da vključitev v to zavarovanje ni obvezna, in spoznala, da je neupravičeno plačevala prispevke, zato je zahtevala njihovo vračilo in hkrati podala izjavo za izpis iz zavarovanja. Oba organa odločitev utemeljujeta s tem, da je bila tožnica vključena v zavarovanje, in se ne spuščata v vprašanje, kako se je vanj vpisala, oziroma ne upoštevata, da ni podpisala nobene pristopne izjave. Dolgoletno plačevanje prispevkov se ne more šteti za konkludentno dejanje, s katerim naj bi izrazila željo za vključitev v zavarovanje. Tožnica je bila zavedena glede obveznosti plačevanja pavšalnega prispevka, zato ni mogla biti seznanjena z možnostjo, da se lahko iz zavarovanja prostovoljno odjavi. Ves čas je zmotno mislila, da je plačevanje tega prispevka obvezno in da izključitev iz zavarovanja ni mogoča. Poleg tega pa kljub plačevanju prispevkov za posebne primere zavarovanja ni bila nikoli zavarovana (kar ji je potrdila delavka na območni enoti ZPIZ v Ljubljani) in torej ni bila zavarovana za pravice, ki izhajajo iz tega zavarovanja, kot se napačno navaja v izpodbijani odločbi (izpis o tem bo predložila naknadno). Zato je bila zahteva za vračilo prispevkov neupravičeno zavrnjena.

6. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz prvo- in drugostopenjske odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Opozarja, da iz drugega odstavka 20. člena ZPIZ-2 in pred tem tretjega odstavka 27. člena ZPIZ-1 jasno izhaja, da plačevanje prispevkov oziroma vključitev v zavarovanje iz tega naslova ni obvezno. Stranka se na nepoznavanje prava ne more sklicevati. Pravni red namreč temelji na pravni fikciji, da posamezniki poznajo pravna pravila, ki morajo biti zato pred začetkom veljave objavljena v Uradnem listu. Trditev tožnice, da kljub plačevanju prispevkov ni bila vključena v zavarovanje, kar naj bi ji potrdila delavka na območni enoti ZPIZ, je prvič podana šele v tožbi in zato pomeni nedopustno novoto, enako kot o tem morebiti naknadno predložena dokazila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče lahko sledi tudi bistvenim razlogom, s katerimi je odločitev utemeljena, kot jih je dopolnil drugostopenjski organ, ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

9. Obravnavani spor se nanaša na zahtevo tožnice, da se ji vrnejo prispevki, ki jih je plačala za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po drugem odstavku 20. člena ZPIZ-2 oziroma pred tem po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-1. Drugi odstavek 20. člena ZPIZ-2 je jasen: oseba, ki opravlja kmetijsko ali gozdarsko dejavnost in ni zavarovana po 17. členu tega zakona, se lahko zavaruje za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri opravljanju navedene dejavnosti. Pred tem veljavni ZPIZ-1 je v tretjem odstavku 27. člena določal, da se oseba, ki opravlja kmetijsko dejavnost, pa ni zavarovana po 16. členu, po 4. alineji prvega odstavka 26. člena ali po 6. alineji prvega odstavka 34. člena tega zakona, lahko zavaruje za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri opravljanju kmetijske dejavnosti. Iz zakonskega besedila torej jasno sledi, da vključitev oseb, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, v zavarovanje po citiranih določbah ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2 ni obvezna. Po presoji sodišča iz zakona ne izhaja zahteva, da bi bilo treba voljo za vključitev v takšno prostovoljno zavarovanje nujno izraziti s posebno pisno izjavo. Zato je (tudi) plačevanje mesečnih prispevkov za takšno zavarovanje utemeljeno razumeti kot konkludentni izraz volje biti vključen v to zavarovanje. Drugačna razlaga bi nesorazmerno posegla v pravni položaj tistih zavezancev, ki so plačevali prispevke in se zanesli, da jim s tem gredo pravice iz vključenosti v zavarovanje na tej podlagi. Predvsem pa pri presoji v konkretnem primeru ni mogoče spregledati, da ni šlo za enkratno ali nekajkratno pomotno plačilo, ampak za plačevanje - ponavljajoča se aktivna ravnanja tožnice v večletnem obdobju. Da bi v tem obdobju tožnica bremenitvam iz tega naslova kakorkoli ugovarjala, niti ne zatrjuje. Ob opisani jasni zakonski ureditvi se na zmoto glede obveznosti plačevanja zadevnih prispevkov oziroma na zmoto glede možnosti prenehanja plačevanja prispevkov tožnica ne more z uspehom sklicevati. Kot tudi ne, da je bila o tem zavedena. Njene navedbe v tem pogledu so premalo konkretizirane, v tožbi ostajajo na ravni splošnih zatrjevanj in že zato (oziroma tudi zato) podlage za drugačno odločitev ne morejo pomeniti. Z dokaznim predlogom za tožničino zaslišanje pa pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti.

10. Da kljub plačevanju prispevkov v zadevno zavarovanje ni bila vključena, je tožnica prvič navedla šele v tožbi, ne da bi obrazložila, zakaj tega storila že v upravnem postopku. Zato gre za nedopustno novoto, ki je pri odločanju o tožbi ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Povedano velja tudi za dokaze, ki jih predlaga šele v tožbi: poleg že omenjenega zaslišanja tožnice so to še izpis prispevkov za posebno zavarovanje od leta 2009 do 2015, izpis AJPES za tožnico in izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj osebe.

11. Ker sta se oba organa sklicevala na prakso glede zadevnega zavarovanja, sodišče pripominja, da bi sicer davčni organ stranko lahko opozoril na možnost, da preneha plačevati zadevne prispevke. Vendar nobene določbe zakona ni mogoče razumeti v (tako širokem) smislu, da bi davčnemu organu takšno pravno svetovanje nalagala kot obveznost, katere opustitev bi lahko vplivala na odločitev o zadevi, obravnavani v tem upravnem sporu.

12. Glede na vse povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Tistih (na podlagi pravilno presojenih upravnih spisov) v upravnem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na zavzeta stališča sodišča pomembna za odločitev, tožnica ni prerekala oziroma tega storila dovolj konkretizirano (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dejstev in dokazov, ki jih je prvič navedla oziroma predlagala šele v tožbi, pa sodišče, kot obrazloženo, ne more upoštevati (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).