Jedro

Šteti je torej, da je tožnica tuje posle opravljala kljub prepovedi toženke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobila nikakršnih pravic (t.i. prepovedana gestija).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 828,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3805/2009 z dne 24. 01. 2009 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico v višini 182,98 EUR ter za zakonite zamudne obresti od posameznih zneskov od dneva zapadlosti do plačila (1. točka izreka), v preostalem delu (za glavnico v višini 20.257,37 EUR in ostale zakonite zamudne obresti) pa se sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka). Nadalje je sklep o izvršbi razveljavilo v 3. odstavku izreka in zahtevek v tem delu zavrnilo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.562,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi z dne 24. 01. 2009 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi v celoti, toženka pa je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila; podredno pa pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici v roku 8 dni naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje od plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi, podredno pa tudi na podlagi dopustne (nujne oziroma koristne) gestije. V pritožbi je ponovila navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

6. Upravniki upravniške storitve praviloma opravljajo daljše časovno obdobje na podlagi pogodb za izvajanje storitev upravljanja (obratovanja in vzdrževanja objektov). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar tožnica s pritožbo niti ne izpodbija, v obravnavanem primeru pogodba o upravljanju, ki bi predstavljala materialnopravno podlago za tožbeni zahtevek, med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek presojalo tudi v luči določb o poslovodstvu brez naročila (199. člen OZ). Ker za nobeno od zatrjevanih storitev (razen za delitev in obračun stroškov po lastnikih oziroma uporabnikih) ni bilo mogoče reči, da bi toženki – v primeru, da tožnica teh storitev ne bi opravljala - nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo tudi na tej – nepogodbeni podlagi.

7. Pritožbeno sodišče odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje in jo utemeljuje še z dvema argumentoma. Poslovodja brez naročila mora takoj, ko je mogoče, obvestiti o svojem ravnanju tistega, čigar posel opravlja, in nadaljevati začeti posel, kolikor mu je to razumno mogoče, dokler ta ne more prevzeti skrbi zanj (200. člen OZ). To pomeni, da mora v primeru dopustne gestije (iz 8. točke obrazložitve bo razvidno, da gre v obravnavanem primeru po mnenju pritožbenega sodišča celo za prepovedano gestijo) gestor brž, ko je to mogoče, o svojem ravnanju obvestiti dominusa, da se ta lahko odzove na ravnanje poslovodje brez naročila in zaščiti svoje interese. Takšna notifikacijska dolžnost pa predpostavlja, da gre za enkraten poseg v interese dominusa, ne pa takšno gestorjevo ravnanje, ki bi trajalo v nedogled. V konkretnem primeru je tožnica zaračunavala toženki stroške upravljanja, za katere uveljavlja povračilo iz naslova nujne oziroma koristne gestije, v časovnem obdobju od aprila 2007 do vključno maja 2008. Upoštevajoč tudi dejstvo, da mora biti presoja o danih pogojih za uporabo pravil o nujni oziroma koristni gestiji že tako ali tako zožujoča, torej vtoževani stroški upravljanja, ki jih je tožnica kot upravnik zaračunavala toženki daljše časovno obdobje, po mnenju pritožbenega sodišča ne sodijo niti v pojem nujne niti v pojem koristne gestije.

8. V prid pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje pa govori tudi dejstvo, da se je toženka nastopanju in opravljanju storitev tožnice kot upravnika ves čas upirala. Ne le, da je nasprotovala podpisu pogodbe o upravljanju, ves čas je tudi pisno nasprotovala, da bi tožnica zanjo opravljala kakšne storitve, zavračala pa je tudi izstavljene razdelilnike stroškov in opomine. Teh navedb tožnica ni izpodbila, pač pa jih je z navedbami, da je toženka zavračala razdelilnik stroškov v delu, ki se nanaša na opravljanje storitev upravljanja s strani tožnice, in da opravljenih storitev toženka ni priznavala, celo priznala. Šteti je torej, da je tožnica tuje posle opravljala kljub prepovedi toženke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobila nikakršnih pravic (t.i. prepovedana gestija).

9. Glede na zgoraj navedeno se izkaže, da pritožbene navedbe o enotni storitvi in upravičenosti do plačila za trud za odločitev v tej zadevi niso bistvenega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške toženke je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela zahtevka (20.257,37 EUR) odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika (list. št. 70) in Zakona o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženki priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 670,40 EUR in administrativne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR. Upoštevaje 20% DDV je tožnica dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 828,48 EUR.