Jedro

Pravilo 215. člena ZPP mora biti uporabljeno ustavno skladno. V njegovi uporabi se mora odražati ustavno načelo enakega varstva pravic. Iz tega razloga se dokazno breme v pravdi ves čas seli (razporeja) med strankama postopka. Razporeja pa se glede na pravno usodnost odločitve, glede na moč razpoložljivih dokazov ter glede na možnost (ne)uporabe potencialnih dokazov (bodisi tistih, ki neposredno dokazujejo pravno relevantna dejstva bodisi tistih, ki dokazujejo indična dejstva ali pa služijo dokazni argumentaciji). Pravilo o dejanskem sklepanju po dokaznem bremenu pa pride v poštev predvsem tedaj, ko bi stranka za razjasnitev dejanskega stanja še lahko kaj storila, pa tega ne naredi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 62.593,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so specificirane v izreku. Poleg tega je dolžna plačati še 9.947,63 EUR pravdnih stroškov. Na predlog tožeče stranke je sodbo popravilo s sklepom in paricijski rok določilo tudi za glavno terjatev in ne le za stroške.

2. Proti sodbi in sklepu vlaga dve ločeni pritožbi tožena stranka. V pritožbi proti sodbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne ali pa naj sodbo razveljavi. Pritožba se uvodoma ukvarja z vprašanjem dokaznega bremena. Trdi, da so tožniki tisti, ki morajo dokazati, da toženka kupnine pravnemu predniku tožnikov ni nikoli izročila. Sklicuje se na svoje pisno potrdilo o plačilu kupnine. Meni, da tožniki svojemu dokaznemu bremenu niso zadostili. Iz 12. točke obrazložitve pa izhaja, da je sodišče dokazno breme naložilo toženki. Nikoli ni pojasnilo, kdaj in zaradi česa naj bi dokazno breme s tožnikov prešlo nanjo. Sodišču očita, da je kršilo pravilo o sklepanju po dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP(1) v povezavi s 7. členom ZPP.

3. Napačna naj bi bila pa sicer tudi dokazna ocena. Ta ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožba sodišču očita, da je upoštevalo zgolj njeno izjavo pred preiskovalno sodnico, ne pa tudi njene izjave, ki je vsebovana na uradnih zaznamkih iz predkazenskega postopka. Gre za izjavo na policiji, da je plačala kupnino. Takšno izjavo je podala tudi v pismu, s katerim je odgovorila na dopis pravnega prednika tožnikov, poslanega prek odvetnika S. Tudi na naroku 3. 11. 2010 je izpovedala, da je kupnino prodajalcu izročila. Sodišče se ne opredeli do te njene izjave.

4. Pritožba se dalje ukvarja s pomenom njene izjave v kazenskem postopku. Pojasnjuje, da gre za zagovor in ne za izpovedbo. Iz tega razloga takšne izjave ni mogoče šteti kot odločilen dokaz v pravdnem postopku. Pa tudi sicer bi moralo sodišče jasno in nedvoumno pojasniti, zakaj se je med izpovedbo v pravdnem postopku, izjavo na policiji in zagovorom v kazenskem postopku, odločilo slediti samo zagovoru v kazenskem postopku, čeprav je ta izjava v nasprotju z ostalimi izpovedbami.

5. Dalje pritožba trdi, da ji sodišče neutemeljeno očita, češ da ni predložilo pogodbe iz januarja 2005 za prodajo kmetije v okolici V. L.. Sodišče je spregledalo, da obstoj te pogodbe med strankama ni sporen. To naj bi izhajalo iz 5. in 6. strani druge pripravljalne vloge tožnikov.

6. Dalje se ukvarja z vprašanjem neznanega najemnika. O tem, da naj bi bil v stanovanju še nekdo, je izpovedala tudi M.D. Enako J. S. Meni, da je bilo na tožnikih dokazno breme glede zatrjevanega dejstva, da njihov pravni prednik kupnine ni prejel in posledično tudi morebitno dokazno breme, da je nihče od (nesporno obstoječih) najemnikov ni ukradel. 7. V nadaljevanju se znova vrača k lastni izpovedbi. Sodišče naj bi ne pojasnilo, zakaj njena izpoved ni prepričljiva. Ukvarja se z dejanskim detajlem, v kakšnih apoenih in v kakšni kuverti naj bi izročila kupnino. Poleg tega meni, da bi pravni prednik tožnikov, če kupnine res ne bi prejel, to zanesljivo omenil svojim sorodnikom ali priči S. 8. Pritožba znova (tako kot že pred sodiščem prve stopnje) problematizira obliko dopisa pokojnega odvetnika M.S. V nadaljevanju pritožbe povzema svoje vidike in utemeljuje svojo dejansko tezo, po kateri naj bi tožniki s svojim dokaznim bremenom propadli.

9. Povsem nazadnje pa pritožba opozarja na to, da dedni deleži tožnikov niso enaki. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je obveznost deljiva po enakih delih. Iz sodbe ne izhaja, da bi morala toženka obveznost izpolniti osmim tožnikom nerazdelno. Toženka torej ne ve, kako naj sodbo izvrši. 10. Proti sklepu, s katerim je sodišče paricijski rok razširilo oziroma navezalo tudi na glavno obveznost, se prav tako pritožuje tožena stranka. Meni, da ne gre za popravni sklep, marveč za dopolnilno sodbo. Meni, da predlog za dopolnilno sodbo ni bil podan in je sodišče zato tudi ne bi smelo izdati.

11. Pritožbi sta bili vročeni tožnikom. Ti so nanjo odgovorili in predlagali njuno zavrnitev. Iz odgovora na pritožbo zoper sodbo velja opozoriti na ponovno izraženo stališče, da so tožniki tožili kot skupnost dedičev. Zato se jih šteje za eno stranko, terjatev pa je njihova skupna last. Njeno delitev bo opravilo zapuščinsko sodišče v dodatnem postopku ali pa sami tožniki z delilno pogodbo.

12. Iz odgovora na pritožbo zoper sklep pa velja opozoriti tudi na dodaten predlog, naj sodišče pritožbo toženke zavrže. Podajajo stališče, da sodba brez paricijskega roka postane izvršljiva takoj. To pa pomeni, da toženka sploh nima pravnega interesa za pritožbo. Odlok izvršljivosti je namreč v njeno korist. 13. Pritožbi nista utemeljeni.

14. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bilo dokazno breme pravilno porazdeljeno med obe pravdni stranki. Pri tem je treba poudariti, da dokazno breme v pravdi ni fiksno, marveč se glede na okoliščine primera med strankama sproti seli. Če bi bilo drugače, bi bilo to kvečjemu v tožničino škodo. V tem primeru bi namreč bilo dokazno breme vseskozi na tisti strani, od koder izvira. Dolžnik je namreč tisti, ki mora, potem ko upnik izkaže pravno podlago obveznosti, dokazati, da je svojo obveznost izpolnil. Toženka pa je dolžnik v tem obligacijskem razmerju.

15. S pisnim potrdilom o plačilu kupnine pa je bilo dokazno breme vendarle preneseno na upnika (v tem segmentu toženka selitvi dokaznega bremena ne nasprotuje). Kljub temu pa glede nadaljnje selitve dokaznega bremena očitno zagovarja procesna izhodišča dokaznega prava, ki so še strožja od tistih, ki sta ju novejša pravna teorija in sodna praksa že presegli(2). Ti preseženi stališči, ki ju toženka še zaostruje, sta stališči o fiksnosti dokaznega bremena na eni strani ter o strogem dokaznem standardu prepričanja (toženka pa ga zaostruje na raven gotovosti) na drugi strani. Ti stališči sta zgrešeni. Zakaj sta zgrešeni, bo toženki morda najbolj plastično prikazano prav na njenem primeru. Če bi bilo dokazno breme fiksno, potem bi morala toženka ves čas (ne glede na stanje konkretnega dokaznega postopka) dokazovati, da je plačala kupnino, saj je na njej izvorno dokazno breme glede tega vprašanja. Nadalje: če bi veljalo njeno drugo stališče - to je o sklepanju po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) v položaju, ko sodišče nekega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti (pri čemer je očitno, da se toženka zavzema za napolnitev pojma zanesljivo s strogim dokaznim standardom) bi ob fiksnem dokaznem bremenu vsa teža in posledice položaja non liquet zadele prav njo. Čim bi tožniki z nasprotnim dokazom omajali visoko stopnjo prepričanja o tem, da zapis o plačilu kupnine v pogodbi to dejstvo potrjuje, bi toženka propadla prav po pravilu 215. člena ZPP, za katerega uporabo se zavzema s skepticistično metodo (le da v škodo tožnikov).

16. 215. člen ZPP mora biti uporabljen ustavno skladno. V njegovi uporabi se mora odražati ustavno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Prav iz tega razloga se dokazno breme v pravdi ves čas seli (razporeja) med strankama postopka. Razporeja pa se glede na pravno usodnost odločitve, glede na moč razpoložljivih dokazov ter glede na možnost (ne)uporabe potencialnih dokazov (bodisi tistih, ki neposredno dokazujejo pravno relevantna dejstva bodisi tistih, ki dokazujejo indična dejstva ali pa služijo dokazni argumentaciji). Pravilo o dejanskem sklepanju po dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pa pride v poštev predvsem tedaj, ko bi stranka za razjasnitev dejanskega stanja še lahko kaj storila, pa tega ne naredi(3).

17. Kaj to pomeni v obravnavani zadevi? Pomeni, da je bilo dokazno breme z dokazom (pogodbenim zapisom, da prodajalec potrjuje prejem kupnine) prevaljeno s tožene na tožečo stranko. Tožeča stranka je bila zato v nadaljevanju postavljena v izredno težak dokazni položaj, ko je morala dokazovati negativno dejstvo. Negativno dejstvo je bilo (ker prodajalec več ni živ) mogoče dokazovati le posredno (z indici).

18. Indici, ki jih je ponudila tožeča stranka, so bili izrazito močni ter so ustvarili ustrezen indični krog.

19. Tu je najprej dejstvo, da je med prodajalcem (preko odvetnika S.) in toženko potekala obojestranska pisna korespondenca glede plačila kupnine. Korespondenca sama zase je pristna. To še ničesar ne pove o tem, katera stran v korespondenci je imela prav. Pove pa kljub vsemu, da se je navzlic zapisu v prodajni pogodbi med pogodbenikoma zarisoval spor prav glede dejstva, ki je osrednje in odločilno v tej pravdi. Pri tem je treba upoštevati, da ni videti nobenega razloga, zaradi katerega bi bila ta korespondenca vzpodbujena s ciljem kasnejše pravde ter z zagotavljanjem boljšega dokaznega položaja v pravdi. Tako že samo dejstvo, da je pravni prednik tožnikov prek odvetnika S. toženko spraševal, kdaj bo kupnina poravnana, zaseje skepso v trdnost zapisa o prejemu kupnine.

20. Potem sledi nadaljnji indic - to je tisti, s katerim sodišče prve stopnje tudi otvori dokazno oceno (točka 13 razlogov izpodbijane sodbe). To pa je, da je sama toženka med kazenskim postopkom (v širšem smislu - torej vključujoč policijski in preiskovalni postopek) nenadoma spremenila izjavo.

21. V takšnem položaju pa se seveda že zastavi vprašanje, kje pa se nahaja kupnina? Tožniki so uspeli dokazati, da denarja v stanovanju in na bančnih računih ni (na slednjih ga brez dvoma tudi nikoli ni bilo).

22. Toženka je tu sicer zasejala senco dvoma s tezo, da je bil denar nemara ukraden. Dejstva, da bi se to zgodilo, sodišče ni ugotovilo. Ob odsotnosti slehernih dokazov in indicev (razen površne teze, da je bilo stanovanje razmetano) je glede tega vprašanja podan položaj non liquet. Toženka, na kateri je dokazno breme glede tega vprašanja, pa dokazno v tej smeri ni storila ničesar več, čeprav bi to lahko storila. Konkretiziran očitek v tej smeri je na toženko naslovilo tudi sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve.

23. Sodišče prve stopnje v dokazni oceni poda še več drugih, manj pomembnih dokaznih argumentov, ki že tako sklenjen indični krog le še dodatno utrdijo. V takšnem dokaznem položaju je zato dokazno breme znova utemeljeno obrnjeno zoper toženko. Vsebina dokaznega (in poprej trditvenega) bremena pa je tudi jasna: zastavlja se namreč vprašanje, od kot toženki konkreten denar za kupnino. Trditve o tem je toženka sicer podala, dokazov pa ne.

24. Iz vseh navedenih razlogov pritožbeno sodišče: - sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje (nasproten dokazni rezultat bi bil bistveno manj verjeten - bil bi v območju špekulativnega, medtem ko je sedanji dokazni rezultat v območju sklenjenega indičnega kroga) in obenem - zavrača procesni očitek, da je sodišče ravnalo v nasprotju s pravilom o dokaznem bremenu iz 7. in 215. člena ZPP. Dokazno breme je bilo glede na opisane okoliščine konkretne pravde ustavno skladno razporejeno med obe stranki. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno zanesljivo in obrazloženo z metodo racionalne argumentacije.

25. Po tem celostnem uvodu bo pritožbeno sodišče (skladno s pravico do strankine izjave) odgovorilo še na tiste konkretnejše (podrobnejše) očitke, na katere uvodni del morda še ne odgovarja v zadostni meri.

26. Sodišče naj ne bi upoštevalo izjave, da je toženka sprva na policiji izpovedala, da je v celoti plačala kupnino. Pritožbeno sodišče ji odgovarja, da slednje sploh ni sporno. Z dokaznega indičnega vidika pa je vendarle zanimivo prav to, da je kasneje pred preiskovalno sodnico izpovedovala povsem drugače. 27. To, zakaj sodišče tudi njeni izpovedbi v tem postopku (ki se pač sklada z njeno dejansko tezo) ne verjame, je v celoti razvidno iz sinteze dokazne ocene, ki jo je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Naj pritožbeno sodišče to, kar je očitno vsakomur, vendarle še jasno pove: sodišče prve stopnje njeni izpovedbi ni verjelo zaradi uspeha celotnega dokaznega postopka (torej zaradi vseh drugih njeni izpovedbi nasprotujočih dokazov). Bistvo tega dokaznega postopka je bilo povzeto v uvodnem delu ožjega dela te obrazložitve.

28. Tudi očitek o oceni dejstva, kako je tožnica izpovedovala pred preiskovalno sodnico, ni utemeljen. Njena izpovedba pred preiskovalno sodnico ni izpovedba v smislu dokaza v pravdnem postopku, marveč je celoten preiskovalni akt kot tak (kakor izhaja iz listin) indično dejstvo samo zase in kot takšnega ga je sodišče tudi obravnavalo. Pritožbena prizadevanja, ki skušajo prikazati, kakor da je sodišče njeno izpovedbo pred preiskovalno sodnico obravnavalo kot izpovedbo stranke v pravdnem postopku, in vse kar v zvezi s tem pritožnica piše na 3. in 4. strani pritožbe, so zato neutemeljena.

29. Pritožnica trditvam tožnikov na 5. in 6. strani druge pripravljalne vloge nekorektno pripisuje, da priznavajo obstoj pogodb, iz katerih naj bi toženka pridobila denarna sredstva za kupnino. Pregled teh navedb namreč ne izkazuje, da gre za priznavanje dejstva. Gre zgolj za dokazno analizo uradnih zaznamkov o razgovorih policije s toženko. V zaključku te analize pa tožniki izrecno zapišejo: "Zato uradni zaznamek v prilogi A12 ni dokazno sredstvo, s katerim bi se lahko uspešno dokazovalo, da je toženka v januarju 2005 imela 10 mio SIT...". Ne duha ne sluha torej niti o implicitnem, kaj šele eksplicitnem priznanju dejstva.

30. Toženkina teza, da bi morali tožniki dokazovati, da domnevni najemnik ni ukradel gotovine, je zgrešena. Takšno trditev je postavila toženka. Sklicujoč se na razloge v 15. točki izpodbijane sodbe, ji pritožbeno sodišče odgovarja, da je bilo dokazno breme glede te trditve (torej njene pozitivne trditve) na njej. Poleg tega nihče od tožnikov tudi ni trdil, da bi tega najemnika sploh poznal. 31. Dokazni argument pritožbe, katerega osrednji del se glasi: "Če kupnine ne bi prejel, bi to prav gotovo omenil svojim sorodnikom ali priči S." v luči ugotovljenih življenjskih razmerij med tožniki in zapustnikom, predvsem pa upoštevaje dejstvo, da je to pravno težavo zapustnik načel tam, kjer je njeno mesto (se pravi: v korespondenci prek odvetnika), ni prepričljiv.

32. Na pritožbene očitke o pomanjkljivosti dopisa odvetnika M. S. je vsebinski odgovor podan že v 13. točki razlogov izpodbijane sodbe. Nadgrajevanje tega očitka v nadaljevanju pritožbe pa je povsem špekulativno.

33. Neutemeljen pa je nazadnje tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, sklicujoč se na to, da tožniki niso upniki po enakih delih. Slednje je morda res (morda pa tudi ne - če bi bil med njimi drugačen dedni dogovor). Vendar - kot so izrecno pojasnili že v sami tožbi, tožijo kot dediči in kot dediči so se očitno soglasno odločili tožiti tako, kot so se. Kot je bilo pojasnjeno že v razveljavitvenem sklepu v prejšnjem pritožbenem postopku te pravdne zadeve, je njihov položaj prav enak, kot bi bil, če bi pravdo sprožil njihov pravni prednik, pa med njo umrl ter bi nato sami stopili vanjo. Tožniki so očitno izjavili svojo voljo, da na zunaj nastopajo kot skupnost dedičev. Vse ostalo je stvar njihovega notranjega razmerja. Toženka je prisojeni denar nedvomno skupnosti dedičev dolžna plačati. Njihovo notranje razmerje se je ne tiče. Ob takšni dejanski podlagi, ko navsezadnje tudi sami dediči soglašajo s takšno sodbo, prejeti denar pa bodo delili, kot bodo sami želeli, je (sicer neizražena) bojazen toženke, da bi morala navzlic tej sodbi kdaj komu iz istega pravnega naslova še kaj plačati, odveč.

34. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlog, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (363. člen ZPP). Pritožba zoper popravni sklep pa je dlakocepska. Tožniki so opozorili na napako (že s tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne sodbe). Rezultat sedaj je povsem enak. Napačna obrazložitev (sklicujoč se na določbe o popravnem sklepu) torej na pravilnost odločitve ni v ničemer vplivala. Sodba sedaj je skupaj s sklepom, ki jo popravlja oziroma dopolnjuje, pravilna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče tudi to pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

35. Ker tožniki z vložitvijo obeh odgovorov na pritožbi niso mogli glede na konkretne okoliščine primera v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja, stroškov za ti vlogi pritožbeno sodišče tožnikom ni priznalo (155. člen ZPP).

(1)Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami)

(2)glej: Alan Uzelac, Teret dokazivanja, Fakultet vseučilišta u Zagrebu, 2003; Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 335 do 338 ter odločbe VS RS: II Ips 515/2009, II Ips 402/2007, II Ips 125/2008, predvsem pa II Ips 674/2003. (3)oziroma v položaju, ko se v resnici ni mogoče odločiti za eno ali drugo dejansko ugotovitev