Jedro

ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovala le z določenimi dokaznimi sredstvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se besedna zveza „od dneva izdaje“ nadomesti z besedno zvezo „od vročitve“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje (I) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, z dne 17. 05. 2010 v 1. in 3. odstavku izreka, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 8 dni 878,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 04. 2008 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 56,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 05. 2010 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek zavrnilo, (II) tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 131,15 EUR z obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke. Zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju v svojih vagonih javno priobčevala komercialne fonograme, je v nasprotju s trditvami tožene stranke same. Slednja je v vlogi z dne 01. 02. 2011 navedla, da ni predvajala fonogramov, ampak sta jih predvajala najemnika muzejskega vlaka v svojem imenu in za svoj račun. Javna priobčitev torej ni sporna. Sporno je le, kdo je dolžan plačati nadomestilo. Tožena stranka kljub pozivom ni predložila dokazil, da vagone oddaja v najem, tako da ostanejo njene navedbe glede oddaje v najem izključno na trditveni ravni. Samo lastništvo muzejskega vlaka glede na listine v spisu ne more biti sporno, v luči prej omenjene trditve tožene stranke pa ne vzdrži ocena priče G. H., ki mu je sodišče sledilo. Ta priča je namreč trdila, da je tožena stranka sklenila pogodbo s tožečo stranko samo zato, ker je ocenila, da jo mora skleniti in plačevati nadomestilo že zgolj zato, ker v njenih vagonih obstoji možnost javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Tožena stranka ni nikoli trdila, da se je s trenutkom sklenitve pogodbe zatrjevana tehnična neopremljenost vagonov v čemerkoli spremenila v smer, da bi bilo omogočeno javno priobčevanje fonogramov. Ker je sama tožena stranka potrdila uporabo fonogramov, obstoji nasprotje med navedbami tožene stranke in razlogi sodbe. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Ker je tožena stranka sama priznala, da je prihajalo do javne priobčitve fonogramov, ni pa dokazala, da te priobčitve ni izvajala sama, je tožena stranka zavezana za plačilo vtoževanih nadomestil. Pravdni stranki sta pravna subjekta, ki morata poslovati listinsko. Tožena stranka bi torej lahko vse svoje trditve dokazala z listinami, pa tega ni storila, s čimer se postavlja pod vprašaj verodostojnost H., ki je pristranski že zaradi svojega razmerja s toženo stranko. Napačna je tudi odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov. Nobena od pravdnih strank ne more priti v zamudo s plačilom stroškov pred trenutkom, ko je seznanjena s svojo obveznostjo. To pa pomeni, da lahko tožeči stranki zamudne obresti tečejo šele 16. dan po vročitvi sodbe, ne pa od dneva izdaje sodbe, kot je odločilo sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka v spornem časovnem obdobju dejansko predvajala fonograme. Ta dejanski zaključek pritožbeno sodišče sprejema. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč celovita, argumentirana, skladna in vsebinsko prepričljiva, pritožba tožeče stranke pa ne uspe vzbuditi dvoma vanjo.

6. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je zgoraj povzeti zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju s trditvami same tožene stranke. Res je sicer, da je tožena stranka trdila, da so se na muzejskih vlakih, ki ju tožena stranka oddaja v najem, javno priobčevali fonogrami, vendar pa sodišče prve stopnje ni zaključilo nasprotno. Zlasti na podlagi prepričljive izpovedbe priče H. je ugotovilo (le), da tožena stranka ni priobčevala fonogramov, ne pa tudi, da najemniki niso predvajali fonogramov. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podano nasprotje med ključnimi trditvami tožene stranke o tem, da so se fonogrami predvajali, in razlogi sodbe. Trditve tožene stranke o oddaji v najem ter predvajanju fonogramov s strani najemnikov pa tudi niso takšne, da bi vzbudile dvom v verodostojnost izpovedbe priče H. o tem, zakaj je tožena stranka sklenila s tožečo stranko pogodbo o javni priobčitvi fonogramov. H. je namreč izpovedal, da je bila pogodba sklenjena iz razloga, ker je tožena stranka menila, da je dolžna plačevati nadomestilo za priobčevanje fonogramov že zgolj zato, ker na njenih vagonih (takšnih vagonov je 19) obstaja možnost predvajanja fonogramov. Kar pomeni, da pri toženi stranki, ko so sklepali pogodbo, niso šteli za pomembnega dejstva, da sporne vagone oddajajo v najem, kar pa je odločilno dejstvo v tej pravdi (1). S tem pa je tudi pojasnjeno, zakaj tožena stranka plačuje nadomestilo od sklenitve pogodbe dalje, kljub temu, da sporne vagone oddaja v najem. Glede na takšen razlog za sklenitev pogodbe na strani tožene stranke, pa se izkaže kot brezpredmetno pritožbeno opozarjanje, da tožena stranka ni trdila, da se je s trenutkom podpisa pogodbe zatrjevana tehnična neprimernost opreme na vagonih v čemerkoli spremenila v smer, ki bi omogočala javno priobčitev fonogramov. Ob tem velja dodati, da se je zatrjevana nemožnost predvajanja fonogramov zaradi zastarelih naprav nanašala na klasične vagone in ne na bife vagone ter muzejska vlaka, za katere, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tožena stranka plačuje nadomestilo po pogodbi.

7. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da so navedbe tožene stranke o oddaji spornih vagonov v najem ostale izključno na trditveni ravni. Tožena stranka je obravnavano pravno pomembno dejstvo dokazala z izpovedbo priče H., iz katere jasno izhaja, da je tožena stranka v spornem časovnem obdobju oddajala v najem bife vagone in muzejska vlaka, na katerih je tehnično mogoče predvajati glasbo. Ker ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovala le z določenimi dokaznimi sredstvi, tožena stranka ni bila dolžna dokazovati trditve o oddaji vagonov v najem z listinskimi dokazi, pa čeprav ti obstajajo. Okoliščina, da tožena stranka ni predložila najemnih pogodb, pa tudi ne more predstavljati razloga za dvom v verodostojnost izpovedbe H., ki je bila v določenem delu potrjena z izpovedbo s strani tožeče stranke predlagane priče P. oziroma na podlagi izpovedbe te priče ni bilo mogoče zaključiti, da je H. govoril glede oddaje vagonov v najem neresnico. Tudi dejstvo, da je H. delavec tožene stranke, v odsotnosti drugih okoliščin ni razlog, zaradi katerega mu sodišče ne bi moglo slediti.

8. Pritožba pa je utemeljena v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 131,15 EUR v 15 dnevih od izdaje sodbe sodišča prve stopnje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila. Takšna odločitev sodišča je glede začetka teka roka za prostovoljno plačilo stroškov in posledično tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov materialnopravno zmotna. Skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 namreč začne teči rok za prostovoljno plačilo stroškov postopka od vročitve sodbe, s katero je odločeno o stroških, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da rok za prostovoljno plačilo stroškov teče od vročitve sodbe sodišča prve stopnje in ne od dneva njene izdaje (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. Kljub delni spremembi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni posegalo v prvostopno odločitev o stroških. Ugotovilo je namreč, da uspeh tožeče stranke s pritožbo ne utemeljuje drugačne odločitve o stroških, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, v katerem je uzakonjeno načelo uspeha, saj je tožeča stranka uspela le glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki so stranska terjatev, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh.

11. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od stroškov, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Nadomestilo za javno predvajanje fonogramov je namreč dolžan plačevati uporabnik (primerjaj 130. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah).