Jedro

Izbira in odmera kazenske sankcije (kršitev iz 1. odstavka 374. člena ZKP) ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je spoznalo obsojenega A.K. za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ ter mu določilo kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Po 1. odstavku 53. člena KZ mu je preklicalo pogojno obsodbo, s katero mu je bila za kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 101. člena KZ RS določena kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Ob upoštevanju navedenih kazni ter kazni tri leta zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ kot glavna kazen in po 40. členu KZ kot stranska kazen izgon tujca iz države za dobo deset let (1. odstavek 48. člena KZ), mu je izreklo enotno kazen sedem let zapora ter stransko kazen izgon tujca iz države za čas deset let. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenega A.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter ga oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 27.09.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo iz razlogov "bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, odločbe o kazni ter odločbe o izgonu tujca iz države" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Vložnik namreč z njo uveljavlja razloga, ki ju s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (odločba o kazni in odločba o izgonu tujca iz države); ostalih razlogov, ki jih zatrjuje (kršitev procesnega in materialnega prava), pa ne obrazloži. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve se uvodoma pavšalno sklicuje na bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona (torej uveljavlja razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), ki pa ju v nadaljevanju ne konkretizira, saj ne pove, katere konkretne kršitve zakona naj bi bile podane. Zato teh razlogov ni bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Takšnega preizkusa pa ni mogoče opraviti, če zahteva poleg določne navedbe razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), ne vsebuje tudi njihove utemeljitve.

Vložnik zahteve zgolj povzema ugotovitve višjega sodišča in pri tem še navaja, da je odmaknjenost dejanja takšna, da bi to moralo vplivati na višino kazni, ne glede na to, da je bil obsojenec na begu in da bi moralo sodišče upoštevati tudi obsojenčevo skrb za dva mladoletna otroka, ki ga v odraščajoči dobi potrebujeta. Zagovornik na opisan način izraža nestrinjanje z odmero kazenske sankcije, torej navaja razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP, ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, izbira in odmera kazenske sankcije pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP in je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe.