Jedro

Cilj posestnega varstva je v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja pravic. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je zato treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča v III. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijani I. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da vzpostavi prejšnje stanje tako, da na parc. št. 30/4 k. o. X postavi žično ograjo v dolžini 7,50 m in višini 1,05 m po liniji, označeni s črno črto na fotografiji št. 25 (priloga A53), da tožniku omogoči nadaljnjo neovirano mirno posest na parc. št. 30/4 k. o. X, in mu v bodoče prepovedalo poseganje in motenje posesti na parc. št. 30/4 k. o. X (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da nazaj namesti salonitne plošče ter zahtevek za izrek denarne kazni za primer nespoštovanja prepovedi posega v posest tožnika na nepremičnini parc. št. 30/4 k. o. X (II. točka izreka). Hkrati je tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 661,92 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sklep spremeni ali razveljavi ter po potrebi vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kako se je podrla ograja, saj v obrazložitvi sklepa ne razlikuje med navedbo toženca, da je ograjo odstranil, in trditvijo tožnika, da jo je podrl. Ograja se je zaradi dotrajanosti zrušila sama, ko je toženec odstranjeval trnje in plevel, s katerim je bila poraščena. Toženec jo je zato zvil in položil za drvarnico. Bal se je, da bo poškodovala sadno drevo, na katerega se je porušena ograja naslonila. Z odstranitvijo ograje je obvaroval drevo pred propadom, zato njegovo dejanje ni samovoljno in protipravno. Ni priznal, da je ograjo podrl, zato sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je to med strankama nesporno. Tudi v izpovedbi priče B. K. za tak zaključek ni podlage. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka bi sodišče lahko ugotovilo le, da so vsi, ki so hodili na parcelo, lahko videli, da ograje ni več, torej, da je bila odstranjena, kar pa ne pomeni, da jo je toženec podrl. Ograja je bila zgrajena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (leseni del), najverjetneje pa je bila mreža dodana v sedemdesetih letih, kar so izpovedale priče. Dotrajanost (lesenih) delov ograje je razvidna tudi iz fotografij, priloženih odgovoru na tožbo. Okoliščine glede podrtja ograje so ostale neraziskane in nerazjasnjene, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in napačno ugotovljeno. Ker toženec ni podrl ograje, bi lahko vzpostavil prejšnje stanje le tako, da bi postavil nazaj podrto ograjo, kar pa bi najverjetneje predstavljalo tudi nevarnost za okolico. Vzpostavitev v prejšnje stanje pa sicer tudi ni več mogoča, ker ni več vseh elementov ograje, ker so bili uničeni. Sodišče spregleda, da je toženec izpovedal, da je bil lesen drog strohnjen in ga je odpeljal, ker se je razsul. Prav tako ne upošteva izpovedbe toženca in prič, da je bila ograja sestavljena iz gornjega lesenega droga in spodaj žičnate ograje (mreže, napete med lesenimi količki). Ker so lesen drog in stebrički uničeni, bi lahko prejšnje stanje vzpostavil le z novimi lesenimi deli, kar pa bi predstavljalo nadomestno izpolnitev, ki v sporu zaradi motenja posesti ni mogoča. Sodišče prve stopnje bi zato zahtevek po vzpostavitvi ograje v prejšnje stanje moralo zavrniti. Tožnik je ves čas nemoteno izvrševal posest. Toženec, kot edini lastnik predmetne nepremičnine, le-te ne more uživati od jeseni 2011 in mora trpeti protipravno poseganje v svojo lastninsko pravico. Sporno parcelo je kupil, o tem obvestil tožnika in je tudi zemljiškoknjižni lastnik. Po nakupu je toženec izvedel le tista dela, ki so bila nujno potrebna, da zavaruje družino pred nevarnimi odpadki. Tožnik ni izkazal ekonomskega interesa. Najprej je zatrjeval, da ga ograja ščiti pred potepuškimi psi in divjadjo, nato, da predstavlja zaščito pred kokošmi in mačkami. Ograja je bila brez funkcije, saj od leta 2011, ko je bila odstranjena, tožnik ni navajal, da mu zato nastaja škoda. Ker sodišče napačno enači podiranje ograje z njenim odstranjevanjem in se ni opredelilo glede pogojev za vzpostavitev v prejšnje stanje glede ograje, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev. Kljub temu, da sodišče ni ugotavljalo, ali je do motenja posesti prišlo tudi v primeru domnevnih azbestno cementnih plošč na klopci, je odločilo, da je tožnik uspel s pretežnim delom, ker naj bi uspel s prepovednim zahtevkom v zvezi z nadaljnjim motenjem posesti. Ker je sodišče zavrnilo zahtevek v delu, ki se je nanašal na vzpostavitev prejšnjega stanja tako glede klopce kot tudi glede azbestno cementnih plošč okoli drvarnice, ni podlage za prevalitev vseh stroškov na toženca. Tožnik s pretežnim delom ni uspel, zato je slednji dolžan nositi najmanj svoje stroške postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V pritožbenem postopku ostaja sporno le še motenje posesti z odstranitvijo žične ograje in stroškovna odločitev (pritožuje se le toženec), glede drugih motilnih dejanj (odstranitve salonitnih plošč) pa je odločitev pravnomočna. Postopek, ki se je prvotno vodil zoper toženca S. B., je glede njega pravnomočno ustavljen (sklep P 105/2011 z dne 14. 12. 2011).

6. Po 24. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je posest dejanska oblast nad stvarjo. Posestnik je tisti, ki to dejansko oblast izvršuje, tako da stvar rabi, jo uživa ali z njo razpolaga, čeprav te pravice morebiti nima. Posestniku pripada sodno varstvo pred motenjem ali odvzemom posesti (32., 33., 34. člen SPZ). Po prvem odstavku 33. člena SPZ daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

7. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno omejilo le na ugotavljanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Za odločitev v predmetnem sporu, kot pravilno obrazloži že sklep, ni pomembno, v čigavi lasti je zemljišče, na katerem je bila ograja, ki jo je toženec odstranil. Očitno sporno lastniško stanje med pravdnima strankama, tožencu, ki vztraja, da ga tožnik ovira pri izvrševanju njegove lastninske pravice, ne podeljuje pravice za kakršnokoli poseganje. Ob dejstvu, da toženec (pred motilnim dejanjem) ni imel posesti spornega zemljišča in tudi ne posesti ograje, ki je na njem stala (tega ni niti trdil), vanjo ni bil upravičen posegati. Poseg v ograjo (in odstranitev salonitnih plošč) je toženec opravičeval s sklicevanjem na lastništvo (spornega) zemljišča in posledično upravičenost, da zahteva odstranitev stvari na njej. Odveč je zato prikazovanje pritožbe, da mora trpeti protipravno poseganje v njemu lastno nepremičnino, ki jo je kupil in pošteno plačal ter svojo lastninsko pravico tudi vpisal v zemljiško knjigo.

8. Tožnik je v tožbi in nadaljnjih vlogah kot motilno dejanje opredelil odstranitev žične ograje, s katero je bil ograjen njegov vrt na parc. št. 30/4 k. o. X (V. točka tožbe, VI. točka dopolnitve tožbe (1)). Toženec ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi trdil, da ograje ni odstranil. Nasprotno, že v odgovoru na tožbo je potrdil, da je ograjo zvil in položil ob zunanjo steno drvarnice, pri čemer pa je trdil (pri tem vztraja v pritožbi), da se je ograja porušila zaradi dotrajanosti, ko je iz nje odstranjeval rastje. Izpodbijani sklep ne zavzame stališča, da je toženec ograjo podrl (2) (6. stran obrazložitve) in so drugačne pritožbene trditve protispisne (3).

9. Po povedanem ni pomembno, zakaj se je ograja zrušila. Odveč je pritožbeno razlogovanje in prikazovanje, da se je ograja dejansko sama podrla zaradi dotrajanosti. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je dejansko stanje zmotno in napačno ugotovljeno, ker so ostale okoliščine glede podrtja ograje neraziskane in nerazjasnjene. Posledično pa tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila potrditvi pritožbe v tem, da sodišče „napačno enači podiranje ograje z njenim odstranjevanjem“.

10. Cilj posestnega varstva je v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja pravic. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je zato treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Pravilno je stališče sklepa, ki tožniku priznava ekonomski interes, čeprav ima tožnik kljub odstranitvi žične ograje še vedno možnost uporabljati vrt in drvarnico in izvajati posest nad njima. Dokler ne bo pravnomočno odločeno o lastništvu sporne parcele, je tožnik upravičen preprečevati posege v svojo posest. Zmotno je pritožbeno stališče, da predmetni postopek pomeni „šikaniranje tožene stranke.“ Ne drži, da bi bil tožnikov ekonomski interes podan le, če bi izkazal (potrditvi v pritožbi ni izkazal), da je (odstranjeni) del ograje predstavljal zaščito pred potepuškimi psi in divjadjo oziroma kokošmi in mački, kot je trdil tožnik. Brez pomena je toženčevo prikazovanje (smiselno se sklicuje na samopomoč), da je z odstranitvijo ograje, ki se je naslonila na sadno drevo, obvaroval slednje pred propadom.

11. Sklep tožencu nalaga, da vzpostavi prejšnje stanje tako, da postavi žično ograjo. Toženec se je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja upiral (in tudi uspel) glede ponovne namestitve salonitnih plošč, ni pa ponudil trditev glede nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja za ograjo. V pritožbi prvič izpostavlja, da ograje ni več mogoče vzpostaviti v prvotno stanje zaradi uničenih lesenih delov, pri čemer pa ne izkaže nekrivde za neuveljavljanje teh trditev (v pritožbi ne ponudi nobenih razlogov) v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). S sklicevanjem pritožbe na izpoved toženca, izpovedbe prič in fotografije, pa (pravočasno) uveljavljane trditvene podlage ne more nadomestiti. Posledično tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklep naj ne bi imel razlogov o odločilnem dejstvu, ker se ne opredeli glede pogojev za vzpostavitev v prejšnje stanje glede ograje.

12. Pritožba utemeljeno graja stroškovno odločitev. Pritrditi je pritožbi, da je ob dejstvu, da tožnik z zahtevkom glede motenja posesti z odstranitvijo azbestnih plošč ni uspel (4), zmotno stališče sklepa, da je uspel s pretežnim delom tožbenega zahtevka (5). Uspeh tožnika z zahtevkom glede ograje in prepovedjo bodočega motenja ne predstavlja uspeha s pretežnim delom tožbenega zahtevka.

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev (III. točka izreka) spremenilo tako, da je glede na približno polovični uspeh, na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sicer je pritožbo, ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni procesni in materialni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Toženec, ki je s pritožbo uspel le s stransko terjatvijo (glede stroškov), do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tožnik v V. točki navaja, da sta toženca (sedaj toženec) motila posest tožeče stranke na parc. št. 30/4 k. o. X s tem, da sta odstranila žično ograjo, s katero je bil ograjen vrt tožeče stranke in jo odložila na mejo med parcelnima št. 30/4 in 28/2 k. o. X, v VI. točki dopolnitve tožbe pa dodaja, da je bila odstranjena žična ograja, ki je prvotno ležala na meji med parc. št. 30/4 in parc. št. 28/2 k. o. X, premaknjena in sedaj v celoti leži na parc. št. 30/4 k. o. X. (2) „Glede na to, da je toženec praktično v svojem odgovoru na tožbo priznal , da je odstranil žično ograjo, ki naj bi se ob čiščenju plevela in rastja sama podrla, sodišče šteje, da je toženec tisti, ki je posest tožnika motil tako, kot je opisano v samem tožbenem zahtevku.“

(3) „Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je naslovno sodišče najprej popolnoma nepravilno zaključilo in ugotovilo, da naj bi bilo med pravdnima strankam nesporno, da je toženec podrl ograjo.“

(4) Zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti je dajatveni (tožnik z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega stanja glede salonitnih plošč ni uspel). Zgolj ugotovitev v razlogih sklepa, da predstavlja odstranitev salonitnih plošč motilno dejanje, ne pomeni, da je tožnik z zahtevkom uspel. (5) Sodišče šteje, da je tožnik vendarle s pretežnim delom tožbenega zahtevka uspel, saj je uspel s prepovednim zahtevkom v zvezi z nadaljnjim motenjem posesti, zaradi dela tožbenega zahtevka, s katerim ni uspel, pa niso nastali posebni pravdni stroški.