Jedro

Kriterija urejanja meje po močnejši pravici, ki ga omenjata v tožbi, ni mogoče upoštevati v postopku, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu. Na podlagi močnejše pravice se meja ureja v sodnem postopku (tak postopek lahko tožnika sprožita pri pristojnem sodišču ne glede na izveden upravni postopek).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Kranj (upravni organ) je s sklepom združila postopka po zahtevku A.A. za evidentiranje urejenega dela meje parc. št. 1085/1 s parc. št. 1085/27 in parc. št. 1085/86 in po zahtevku za evidentiranje izravnanega dela meje parc. št. 1085/1 s parc. št. 1085/86, v en postopek, in z izpodbijano odločbo kot urejen evidentirala del meje parc. št. 1085/1 s sosednjima parc. št. 1085/27 in parc. št. 1085/86 (prvi odstavek), evidentirala izravnani del meje parc. št. 1085/1 s parc. št. 1085/86 (drugi odstavek) in ugotovila spremembo in sicer ukinitev parc. št. 1085/1 ter nastanek novih parc. št. 1085/178 in 1085/179 (tretji odstavek). Grafični prikaz urejene meje, izravnanega dela meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami je priloga izpodbijanemu aktu. V obrazložitvi upravni organ navaja, da je A.A. vloženim zahtevkom, ki jih je upravni organ združil v skupno obravnavo na podlagi sedmega odstavka 61. člena Zakona o evidentiranja nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in 130. člena ZUP, predložil predpisan elaborat. Ta je sestavljen v skladu z ZEN in Pravilnikom o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Upravni organ je preveril, da je A.A. lastnik parc. št. 1085/1 in da je bila lastnikom tangiranih parcel zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Navaja, da je opravil preizkus vloge po 35., 61. in 51. členu ZEN in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. Iz elaborata je razvidno, da je izpolnjen površinski pogoj za izravnavo meje, iz zapisnika mejne obravnave pa izhaja, da so se vsi lastniki, katerih parcele se izravnavajo in lastniki sosednjih parcel mejne obravnave udeležili in v zapisniku z dne 18. 6. 2008 podpisali izjavo o strinjanju s potekom izravnane meje. Nadalje upravni organ ugotavlja, da je izpolnjen pogoj iz 49. člena ZEN, ker je del meje parcele, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo, urejen v tem postopku. Parcelacija se je izvedla na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel lastnik parcele. Vse stranke so na mejni obravnavi podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Upravni organ ugotavlja, da je izpolnjen pogoj za evidentiranje meje. V skladu z drugim odstavkom 40. člena, sedmim odstavkom 61. člena in prvim odstavkom 52. člena ZEN je odločil v skrajšanem postopku. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper navedeni akt zavrnil. Tožnika v tožbi navajata, da združitev dveh postopkov ni bila na mestu in bi organ moral obe zahtevi obravnavati ločeno. Njun namen je bil, da se uredi meja s postavitvijo mejnikov na njuno parc. št. 1085/86 v skladu z obsegom nakupa in začetnih meritvah iz leta 1991. Takrat geometer ni vkopaval mejnikov, ampak zabil lesene količke. Ti so bili zabiti tako, da je bila vidna in utrjena pot na obeh straneh kupljenega zemljišča. Takratna meritev ni bila dokončna. Tožnika sta uživala svojo parcelo št. 1085/86 v obsegu nakupa in sicer do obeh poti. Tudi sedaj upravni organ ni vkopal mejnikov na tistih mestih, kjer so bili pred 17 leti zabiti količki. Tako je prišlo do zamikov zemljišč. Upoštevati bi bilo treba situacijo v naravi in stanje po uživanju. Stanje kakršno je danes, dejansko nasprotuje stanju v naravi. Mejo bi bilo treba urediti tudi v tem postopku sporazumno in po močnejši pravici. Nerazumljivo je, da je upravni organ odločil, da iz parc. št. 1085/1 nastaneta dve parceli. Parc. št. 1085/178 naj bi imela površino 54 m2 in dejansko sega ob upoštevanju nakupa in uporabe parc. št. 1085/86 v območje nakupa. Ta parcela bi morala biti sestavni del njune parc. št. 1085/86, ki naj bi danes merila 432 m2. Zanju je nerazumljivo, da je med potjo in njunim zemljiščem nastala nova parcelna številka. Izpodbijana odločitev nima navedenih ustreznih površin zemljišč, to je tistih ob nakupu in novonastalih parcel. Ne upošteva se volja strank, še manj pa obseg uporabe. Ob takšnem stanju bi bil na mestu ustrezen sodni postopek zaradi ureditve meje. Za stanje, kot izhaja iz odločitve prvostopnega organa, nista dala privolitve in se nista strinjala. Če pa bi izhajalo iz zadeve, da sta izjavo dala, sta jo dala v zmoti. Dejansko sta dala izjavo, da se postavijo mejniki po lokaciji in po površini ter uživanju v času nakupa. Zato sta oškodovana najmanj za površino parc. št. 1085/178. Predlagata, da se prvostopna odločba in sklep odpravita ter da jima je tožena stranka dolžna povrniti njune stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nobene procesne kršitve prvostopni organ ni storil, če je združil zahtevek za evidentiranje urejene meje in zahtevek za evidentiranje izravnanega dela meje v skupno obravnavo, o čemer tožnika menita, da ni bilo umestno. Zakon o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06 in 65/07) dopušča hkratno vodenje postopka evidentiranja urejene meje in postopka evidentiranja izravnanega dela meje (šesti odstavek 61. člen ZEN). V tem primeru geodetska uprava s sklepom združi oba zahtevka in po skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči o obeh s skupno odločbo (sedmi odstavek 61. člena ZEN).

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na samo ureditev meje, sodišče tožnikoma pojasnjuje, da se meja v postopku urejanja meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev, in upravnem postopku, ki ga izvaja geodetska uprava, ureja oziroma evidentira po podatkih zemljiškega katastra (31. člen, 38. člen ZEN). Izjema je izravnava meje, kjer se v bistvu upošteva dejanska meja, kar pa je dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji (60. člen ZEN). Iz tožbenih navedb, „da bi bilo potrebno upoštevati stanje v naravi oz. stanje po uživanju“ je namreč mogoče sklepati, da tožnika želita mejo po dejanskem poteku posestne meje. Kriterija urejanja meje po močnejši pravici, ki ga omenjata v tožbi, ni mogoče upoštevati v postopku, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu. Na podlagi močnejše pravice se meja ureja v sodnem postopku (tak postopek lahko tožnika sprožita pri pristojnem sodišču ne glede na izveden upravni postopek). Glede na navedeno tožnika ne moreta biti uspešna v trditvi, da meja med parc. št. 1085/1 in njuno parc. št. 1085/86 ni bila urejena pravilno, ker ni evidentirana takšna, kot je bila ob nakupu te parcele.

Iz zapisnika mejne obravnave dne 18. 6. 2008 izhaja, da sta tožnika s podpisom potrdila, da soglašata z mejo med njuno parc. št. 1085/86 in parc. št. 1085/1 ter parc. št. 1085/27, ki jo je pokazal geodet po podatkih zemljiškega katastra. V predloženem spisu je tudi njuno soglasje z izravnavo meje med parc. št. 1085/86 in 1085/1. S tem je bil izpolnjen zahtevan pogoj soglasja lastnikov mejnih parcel s predlagano mejo oziroma soglasja k izravnanem delu meje, geodetska uprava pa je ugotovila tudi, da elaborat ureditve meje izpolnjuje predpisane pogoje. Če sta bila tožnika v zmoti pri izjavljanju o poteku predlagane meje, kot izhaja iz njunih tožbenih navedb, lahko to napako volje uveljavljata v pravdnem postopku (tretji odstavek 36. člena ZEN).

Kolikor pa tožnika navajata, da je nerazumljivo, da je prvostopni organ odločil, da iz parc. št. 1085/1 nastaneta dve parceli, parc. št. 1085/178 in parc. št. 1085/179 v izmeri 54 m2, jima sodišče odgovarja, da gre za parcelacijo te parcele, ki je v lasti A.A. Lastništvo parcele je, kot navaja upravni organ v izpodbijani odločbi, ugotovil z vpogledom v zemljiško knjigo. Iz spisa pa je razvidno, da je zahtevo za parcelacijo lastnik dal, in so tudi za to objektno spremembo bili izpolnjeni zakonski pogoji (47. člen ZEN). Če pa tožnika trdita, da je parc. št. 1085/179 del parc. št. 1085/86, ki sta jo kupila, to ni stvar odločanja v postopku ureditve meje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadalj. ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pravilen in da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.