Jedro

Delo v termoelektrarni se je izvajalo na delovnem prostoru, kjer je bil prisoten premogov prah, pepel in velike temperaturne razlike, prepih, večkat tudi mokrota zaradi brizganja vode iz ventilov. Če tožnik ni uporabljal respiratorjev in je na zunanjem odplavu pepela večkrat delal brez zaščitne azbestne obleke, krznenega brezrokavnika, zaradi tega, ker sta bili zanj prevelika, pretežka, in ker mu je bilo preveč vroče, mora sam nositi breme takšnega nepravilnega ravnanja, in to ne more biti v škodo tožene stranke. Tožena stranka je ravnala v skladu z določili varstva pri delu, ko je tožniku zagotovila zaščitna sredstva in ko je zagotovila, da vsebina škodljivih prašnih delcev ni presegala s standardi dovoljene koncentracije, zato tudi ni mogoče pripisati toženi stranki krivdne odgovornosti. Bistveno pri tem pa je, da delovno okolje ni vplivalo na tožnikovo bolezen sarkoidoze, ki ni na seznamu poklicnih obolenj, kar tudi izhaja iz izpovedb izvedencev pulmologov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino 10,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (tč. 1 izreka sodbe). Obenem pa sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 1,677.482,00 SIT stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

12.2.2004 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 2 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik neposredno sam in njegov odvetnik. Tožnik v pritožbi predlaga smiselno, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter da se še enkrat reši postopek na prvi stopnji s tem, da se zaslišijo predlagane priče, ki bodo njegove trditve potrdile, saj tožena stranka podaja neresnične izjave in s tem zavaja sodišče prve stopnje.

V pritožbi navaja tožnik osebno, da se ne strinja z dokazno oceno, češ da je bil prahu izpostavljen samo 15 mesecev. Poleg tega je bil kasneje razporejen na delovno mesto vrtnarja, ne pa tako, kot to trdi izpodbijana sodba. Kot vrtnar pa je moral poleg ostalih nalog vsakodnevno pometati od premogovega prahu zaprašeno avlo - brez respiratorja, ki ga sploh ni dobil. Poleg tega se zdi njemu tudi sporna trditev tožene stranke, češ da ni delal v okolju, kjer bi bil izpostavljen nedopustnim škodljivim vplivom preko dovoljenih meja. Takšno izjavo je tožena stranka dokazovala samo na osnovi meril, opravljenih po l. 1991, ko ni več pri njej bil v delovnem razmerju. Poleg tega meni, da je bil spremenjen tehnološki proces pri toženi stranki in ni bil v letu 1992 enak kot v letu 1975. Predlaga, da sodišče prve stopnje dovoli pričanje njegovih prič - delavcev, ki so bili pri toženi stranki zaposleni v letih 1975 do 1980 in delavcev, ki so na odplavi pepela zaposleni še danes ter se na temelju njihove izpovedi ugotovi, ali se je tehnološki postopek spremenil. Nadalje graja izpovedbe prič B., C. in N. in predlaga, da sodišče ponovno presodi objektivno odgovornost tožene stranke, saj se v letih 1975 do 1980 ni preveč obremenjevala s škodovanjem delavcu. Poleg tega pa meni, da je toženi stranki prav gotovo lahko očitati krivdo po 154. členu ZOR, saj delavci niso imeli vseh zaščitnih sredstev, kot je navedel I. O.. Zato meni, da je nujno potrebno zaslišanje prič takratnih delavcev, ki bodo poleg tega, ali se je tehnološki proces spremenil ali ne, izpovedali tudi, ali so imeli respiratorje ali ne. Tožena stranka ga ni samo izpostavljala škodljivim vplivom na delovnem mestu, temveč tudi v okolju izven službe, saj je živel v njeni neposredni bližini. S svojim onesnaževanjem okolja je ravno tako glede njegovega občasnega kajenja, vzdrževala njegovo vneto sluznico in prispevala k temu, da je njegova bolezen nastajala in napredovala.

Njegov zastopnik pa v pritožbi ugotavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo tako spremeni, da ugodi v celoti tožnikovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tako da postanejo pritožbeni stroški nadaljanji stroški postopka. V pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima ne dejanske in ne pravne podlage, zato je nezakonita in neutemeljena. Navaja, da je tožnik izredno hud pljučni bolnik, kar priznavajo vsi izvedenci in čemur pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, ki meni, da je zgolj do 10 % tožnikove bolezni KOPB in kroničnega obstruktivnega bronhitisa mogoče pripisati vplivom škodljivih vplivov izpostavljenega delovnega mesta. Nadalje izpodbija mnenje in zaslišanje izvedenke prof. dr.

Eme Mivšek Mušič. Obstaja dvom o nepristranskosti izvedenke, saj jo sodišče prve stopnje ni izločilo. Njenega mnenja ni mogoče preizkusiti, saj je nesklepčno. Zaslišana kot izvedenka ni v ničemer doprinesla k razjasnitvi vprašanja vplivov delovnega okolja. Poleg tega ni upoštevala tožnikov osebni zdravstveni karton z obsežno medicinsko dokumentacijo. Zato sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejansko stanje in preuranjeno zaključilo zadevo, saj ni bilo podano mnenje neodvisne izvedenske ustanove. Postavljen pa bi moral biti tudi izvedenec medicine dela, kot je to predlagal tožnik.

Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik od 27.7.1981 delovni invalid II.

kategorije invalidnosti, od 11.11.1992 pa delovni invalid I. kategorije. Poleg tega je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni upoštevalo odločilno dejstvo, da je bil tožnik pred nastopom dela pri toženi stranki popolnoma zdrav, ni bolehal za nobeno boleznijo, niti ni prebolel hujše bolezni. Star je bil komaj 24 let. Bolezen se je pojavila šele v času, ko je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožnik je bil izpostavljen velikim temperaturnim razlikam v času, ko je delal na odplavi pepela. Poleg tega pa je pri svojem delu tudi uporabljal azbestno obleko, kar je izpovedal tudi O. I..

Sodišče prve stopnje sicer priznava, da je bil tožnik izpostavljen tem škodljivim vplivom, vendar pa meni, da je za oceno objektivne odgovornosti tožene stranke pravno pomembno le vprašanje, ali so takšni delovni pogoji v skladu s standardi. Pri tem se naslanja na poročilo o ekološki obremenitvi na delovnih mestih v TEŠ in ocene zdravstvene in delovne zmogljivosti delavcev iz januarja 1993. Tožnik je bil istočasno izpostavljen vsem nevarnim snovem (premogovnem prahu, pepelu, velikim temperaturnim razlikam, žveplovim plinom, brizganju vode iz ventilov itd.), zaradi česar je bila nevarnost za tožnikovo zdravje še toliko večja. Nadalje izpodbija dokazno trditev sodišča prve stopnje, češ da je uporabilo kot dokaz tudi analizo vseh upokojenih in umrlih delavcev, vendar pa so pri tem relevantne samo tiste upokojitve in smrti, ki so posledica delovnega okolja, v kakršnem je delal tožnik. Tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka ni upoštevala zdravstvene komisije glede klimatskega zdravljenja. Tožnik je namreč živel v Šoštanju, nekaj deset metrov stran od Termoelektratne, kjer pa je znana onesnaženost zraka, in so znane zelo pogoste prekoračitve žveplovega dioksida. Prav zato bi bilo še toliko nujnejše upoštevanje navodil zdravniške komisije po klimatskem zdravljenju. Gre torej za krivdno odgovornost tožene stranke, ker tožnik ni uporabljal respiratorja in ker je delal brez azbestne obleke in krznenega brezrokavnika.

Delodajalec bi moral tako organizirati delovni proces, da se varnostni ukrepi upoštevajo, bodisi z obveščanjem, usposabljanjem, opozarjanjem, nadzorom in s sankcijami. Poudaril je, da je krznena bunda tehtala med 10 in 20 kg, sam pa je tehtal 58 kg, zato ga je močno ovirala pri delu. Vendar tožnik ni izjavil, da ni uporabljal zaščitne bunde in azbestne obleke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Pritožbeno sodišče je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena ZPP/99 in 2/2004, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, soglaša z dokazno oceno sodišče prve stopnje in v njo ne dvomi, zato se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo obrazložilo zavrnitev tožnikovega zahtevka po temelju, in s takimi zaključki, tako dejanskimi, kot tudi s pravnimi, soglaša pritožbeno sodišče. Tožnik pa v pritožbi ni podal nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odstavku 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko vplival na spremembo te dokazne ocene, kot jo je pravilno že ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč odločilnega in bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, da je na nastanek tožnikovih bolezni vplivalo več različnih vzrokov in da pogoji dela pri toženi stranki niso bistvenega pomena, saj med delom v zatrjevanih delovnih pogojih in sarkoidozo ni podana vzročna zveza. Za kronični bronhitis in obstruktivno pljučno bolezen pa sta bistvenega vzroka le kajenje in osebne, endogene značilnosti tožnika; le (največ) do 10 % pa je posledica delovnih pogojev.

Pri tem soglaša pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje, da obratovanje tožene stranke, ki izvaja dejavnost Termoelektrarne, in dela pri posluževanju presipnih mest in notranjem odplavanju pepela, niso nevarna dejavnost v smislu 173. in 174. člena ZOR, saj ni izkazano, da bi obstajala večja možnost nastanka nesreč in škodljivih posledic v razmerju do izvajalcev te dejavnosti (delavcev) zaradi upravljanja dela oziroma dejavnosti. Iz analize upokojenih in umrlih delavcev v obdobju 1980 do 1991 (dokaz B 38) in poročila in ocene zdravstvene ter delovne zmogljivosti delavcev (dokaz B 26) ne izhaja, da bi zbolelo večje število delavcev. Bolezni, ki so bile ugotovljene: bolezni hrbtenice, motnje vida, bolezni živčevja, srednjega ušesa, povišani krvni tlak, kožne bolezni le pri enem delavcu klinično manifestne spremembe na dihalih, se po skupinah obolenj ne razlikujejo od obolenj, ki so bile leta 1991 ugotovljene v Republiki Sloveniji pri vseh aktivnih zavarovancih. Torej ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke, zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je pravno pomembno vprašanje le, ali so takšni delovni pogoji v skladu s standardi. Pri tem je ugotovilo, da iz poročila o ekološki obremenitvi na delovnih mestih v TEŠ in ocene zdravstvene ter delovne zmogljivosti delavcev (dokaz: B 26) izhaja, da je bila sicer presežena koncentracija inhalabilnega in respirabilnega prahu tudi v bloku I in III, kjer je tožnik nekaj časa delal, vendar pa koncentracija elementov v respirabilnem prahu na delovnih mestih v zaprtih prostorih v primerjavi z maksimalno dovoljeno koncentracijo za delovna mesta ne presega dovoljenih meja po JUS standardu leta 1991 (Ur. list SFRJ št. 35/71), ioniziranega sevanja pa so bila na nivoju naravnega ozadja na vseh delovnih mestih in ne predstavljajo pomembnejše obremenitve na delovnih mestih. Poleg tega pa je na podlagi izpovedbe priče I. S. pravilno ugotovilo, da se tehnološki proces pri toženi stranki ni spreminjal in je v letu 1992 enak kot je bil v letu 1975. Na podlagi izpoved tožnika ter prič I. S., B. S., I. O., F. U. in A. G. pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je delo dejansko izvajalo na delovnem prostoru, kjer je bil prisoten premogov prah, pepel in velike temperaturne razlike, prepih, večkrat mokrota zaradi brizganja vode iz ventilov, to pa so pogoji, v katerih so delali vsi delavci tožene stranke. Na razpolago so imeli zaščitno obleko iz azbesta, ki jih je varovala pred vročino v pečeh, ustrezno obutev, in kot je izpovedala priča S., tudi zaščitna sredstva za nos in usta, ki pa jih delavci niso uporabljali. Če tožnik ni uporabljal respiratorjev in če je na zunanjem odplavu pepela večkrat delal brez zaščitne azbestne obleke, krznenega brezrokavnika, zaradi tega, ker sta bili zanj prevelika, pretežka, in ker mu je bilo preveč vroče, mora sam nositi breme takšnega nepravilnega ravnanja, in to ne more biti v škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je verjelo priči O., da so delavci dobili vsa potrebna zaščitna sredstva, tudi respiratorje, ki pa jih delavci niso uporabljali. Tožena stranka je ravnala v skladu z določili varstva pri delu, ko je tožniku zagotovila zaščitna sredstva in ko je zagotovila, da vsebina škodljivih prašnih delcev ni presegala s standardi dovoljene koncentracije, zato tudi ni mogoče pripisati toženi stranki krivdne odgovornosti.

Zato vse ostale tožnikove pritožbene navedbe niso bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, in pri tem pripominja pritožbeno sodišče, da sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi le take navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe in navesti razloge, ki jih je tudi eventuelno upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odstavek 360. člena ZPP). Ob tem tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki

339. člena ZPP, saj se sodba da preizkusiti, ker ima vsa odločilna dejstva. Ta odločilna dejstva so jasna in niso med seboj v nasprotju, in ima vse razloge za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, kot to zmotno meni pritožba.

Pritožbeno sodišče je ponovno preiskusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je objektivna, v njo tudi ne dvomi in z njo soglaša, saj jo je sodišče sprejelo na podlagi 8. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče ni imelo nobenih razlogov za ugoditev tožnikovi pritožbi in naložiti sodišču prve stopnje, da v ponovnem postopku postavi izvedenca iz tujine, saj so v tem postopku sodelovale vse ustanove v Republiki Sloveniji, ki so tožnika zdravile. Gre za izvedence pulmologe, ki so pristojni za ugotavljanje njegovega zdravstvenega stanja in ugotavljanje vzrokov njegove bolezni in ali se taka bolezen lahko pojavi v delovnem okolju, v katerem je tožnik delal in ki je bilo takšno, kot ga je tožnik prikazal, in ravno tako tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje. Namreč bistveno pri tem pa je, da delovno okolje ni vplivalo na tožnikovo bolezen sarkoidoze, kar tudi izhaja iz izpovedb izvedencev pulmologov. Zato zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.