Jedro

V skladu s 1. odst. 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena istega zakona. Toženec z ničemer ne izkazuje, da domnevnega dejstva, da je regres za letni dopust za leto 1997 že plačal, brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati. V kolikor pa je toženec svojo obveznost medtem v resnici poravnal, bo v morebitni izvršbi še vedno lahko dokazoval, da je obveznost že poravnana.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici za čas od 1.11.1998 do 28.2.2999 (pravilno 1999 - očitna napaka pri zapisu številke) obračuna bruto plače v skupnem znesku 276.916,00 SIT in ji po plačilu vseh prispevkov in davkov iz delovnega razmerja izplača neto zneske od bruto zneskov 69.229,00 SIT za vsak mesec, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je tudi naložilo, da tožnici izplača regres za letni dopust za leto 1997 v višini 84.660,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje do plačila in za leto 1998 v višini 84.660,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 dalje do plačila (2. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (3. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 56.810,00 SIT (4. točka izreka). Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica v laični pritožbi navaja, da se ne strinja s sodbo in da ji je toženec dolžan bruto obračunane plače za čas od 1.10.1998 do 28.2.1998 in regres za letni dopust za leta 1996, 1997 in 1998. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje toženec. Navaja, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu prodajalke v mesnici in da so bile pri tem spoštovane omejitve, ki izvirajo iz njenega statusa delovne invalidke. Sodišče prve stopnje naj bi ji zato neutemeljeno priznalo 10 % dodatek za težko delo, ki ga ni opravljala, saj v maloprodaji kosi mesa ne presegajo 5 kg. Toženec nadalje zatrjuje, da je regres za letni dopust v letu 1997 bil izplačan, vendar z zamudo, zato predlaga, da sodišče pridobi zapisnike in odločbe inšpektorata za delo, ki je večkrat vodil postopek zoper toženca. Tudi v pritožbi toženec priznava, da je tožnici v resnici dolžan plače za navedene mesece in da jih ni mogel izplačati zaradi blokade žiro računa. Navaja, da je z 31.12.1999 prenehal z dejavnostjo, da so bila vsa osnovna sredstva prodana na dražbi, sam pa je brezposelen in brez virov za preživetje. Toženec tožnici ne priznava pravice do zamudnih obresti, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je pred spornim obdobjem tožnici izplačeval večjo plačo, kot pa ji je pripadala po kolektivni pogodbi. Toženec tudi v celoti prereka navedbe tožnice v njeni pritožbi. Pritožbi nista utemeljeni. Na podlagi drugega odstavka 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica neutemeljeno zahteva, da ji sodišče dosodi bruto plače. Toženec sicer mora obračunati bruto plače, vendar mora prispevke in davke nakazati na račun ustreznih zavodov in države, ne pa delavcev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da tožnici obračuna bruto plače za IV. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS št. 40/97) in ji izplača neto zneske. Sicer pa je tožnica s spremembo tožbe, opravljeno v vlogi z dne 12.10.1999, zahtevala plačilo neto zneskov in že zato ne more sedaj s pritožbo uveljavljati bruto zneske. Tožnica s pritožbo zahteva tudi plačo za oktober 1998, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je tožena stranka predložila izplačilno listo za oktober 1998 (priloga B1), iz katere je razvidno, da je tožnica za ta mesec prejela znesek 62.542,20 SIT bruto, pri čemer je za 40 ur dela prejela 15.934,30 SIT, za 139 ur bolniškega staleža, ki gre v breme podjetja, pa 44.297,40 SIT. V kolikor bi tožnica vseh 179 ur bila na delu, bi njena plača znašala 71.305,99 SIT, kar je več od izhodiščne plače, ki jo za poln delovni čas in pričakovane rezultate dela za IV. tarifni razred določa SKPGD. Za oktober 1998 je izhodiščna plača za IV. tarifni razred znašala 69.229,00 SIT bruto. Pritožbena navedba tožnice, da ji toženec dolguje tudi regres za letni dopust za leto 1996, je brezpredmetna, saj tožnica ves čas vtožuje le regres za letni dopust za leti 1997 in 1998. Tožbo pa je v skladu s prvim odstavkom 184. čl. ZPP možno spremeniti le do konca glavne obravnave. Toženec zmotno domneva, da je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo 10 % dodatek za težko delo. Res je tožnica prvotno postavila takšen zahtevek, vendar ga je kasneje z modifikacijo tožbenega zahtevka umaknila. Prvostopenjsko sodišče je tožnici dosodilo le izhodiščno plačo, določeno za IV. tarifni razred po SKPGD, brez kakršnihkoli dodatkov. Pritožbeno zatrjevanje toženca, da je regres za letni dopust za leto 1997 tožnici že izplačal, je pritožbena novota, saj je toženec, ki se obravnav pred sodiščem prve stopnje ni udeleževal, v odgovoru na tožbo navedel, da regresa za letni dopust ni izplačal in tudi ne obračunal, ker bi izplačilo ogrozilo njegov obstoj. V skladu s prvim odstavkom 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. čl. istega zakona. Toženec z ničemer ne izkazuje, da domnevnega dejstva, da je regres za letni dopust za leto 1997 že plačal, brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Isto velja tudi za dokazni predlog, da sodišče pridobi zapisnike in odločbe Inšpektorata za delo. Za svojo trditev toženec ni predložil nobenega dokaza. V kolikor pa je toženec svojo obveznost medtem v resnici poravnal, bo v morebitni izvršbi še vedno lahko dokazoval, da je obveznost že poravnana. Pritožbene navedbe o tem, da je toženec prenehal opravljati dejavnost, da so vsa osnovna sredstva prodana na dražbi ter da je toženec sedaj sam brezposeln in brez virov za preživetje, ne vplivajo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V skladu s prvim odstavkom 5. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 84/94 in 6/99) podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Navedeno pomeni, da samostojni podjetnik kot fizična oseba za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim osebnim premoženjem, ne le tistim, ki je v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal. Zmotno je tudi toženčevo stališče, da tožnica ni upravičena do zakonitih zamudnih obresti od neizplačanih plač, ker je v prejšnjih obdobjih toženec tožnici izplačeval višjo plačo, kot pa določa SKPGD. V skladu s tretjih odstavkom 43. člena SKPGD osnovna plača delavca za poln delovni čas, za vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe, lahko pa je višja. Sicer pa toženec s temi navedbami smiselno ugovarja pobot, kar pa v pritožbenem postopku ni dopustno, če tak ugovor ni bil uveljavljen že pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 337 čl. ZPP). Glede na to, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata obe pritožbi, niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere drugostopenjsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče o stroških postopka v zvezi z obema pritožbama ni odločalo, saj jih stranki nista priglasili.