Jedro

Iz določila osmega odstavka 127. člena ZTuj-2 izhaja, da je treba za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaprositi pred pretekom dovoljenega prebivanja. V konkretnem primeru se tujec nahaja v zaporu, torej še vedno dovoljeno prebiva na območju Republike Slovenije, zato niti njemu niti tožnici ni mogoče očitati, da bi prošnjo vložila prepozno, po poteku dovoljenega prebivanja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-2779/2013-3 z dne 19. 3. 2013 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tujca A.A. državljana Bosne in Hercegovine, in tožnice za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana, ki ni državljan EU tujcu A.A. V obrazložitvi sklepa se prvostopenjski organ sklicuje na sedmi in osmi odstavek 127. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določata, da lahko družinski član, ki je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavne osebne izkaznice, potnega lista, potnega lista in dovoljenja za prebivanje, izdanega s strani druge države članice Evropske unije ali potnega lista in vizuma za vstop, prebiva na območju Republike Slovenije brez dovoljenja za prebivanje tri mesece od dneva vstopa v državo. Če želi družinski član, ki ni državljan EU, zaradi združitve oziroma ohranitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je dovoljeno, mora pred pretekom dovoljenega prebivanja on sam oziroma njegov zakoniti zastopnik ali državljan EU oziroma slovenski državljan pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana EU. Prvostopenjski organ ugotavlja, da sta tako tujec kot tožnica pri prvostopenjskemu organu vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca prepozno, to je po preteku trimesečnega roka, kot je določen v sedmem in osmem odstavku 127. člena ZTuj-2. Tujec je vstopil v Republiko Slovenijo dne 7. 11. 2012, prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanja pa je bila vložena dne 20. 2. 2013, torej izven trimesečnega roka in zaradi tega je prvostopenjski organ prošnji zavrgel. Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da navedene situacije ni možno rešiti po sedmem in osmem odstavku 127. člena ZTuj-2 in da zakonskih podlag prav za tak primer v zakonu morda ni ter je potrebno poiskati določbe, ki urejajo še najbližje primerom, kot je ta. Že v določbo sedmega odstavka 127. člena ZTuj-2 ta primer ne spada, ker tožničin mož ni vstopil v Slovenijo na nobenega od tam navedenih načinov, ampak je bil iz Nemčije uradno izročen Sloveniji. Pa tudi če bi tu še šlo za neko zasilno analogijo, pa taka analogija ne pride v poštev pri uporabi osmega odstavka 127. člena ZTuj-2, po katerem mora tujec zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pred pretekom dovoljenega prebivanja. Tožničin mož pa je v zaporu na prestajanju zaporne kazni in mu torej dovoljeno (oziroma prisilno) prebivanje v Sloveniji še ni preteklo. Prošnja ni bila vložena zato, da bi mu bilo dovoljeno bivanje v Sloveniji sedaj, ampak potem, ko bo kazen prestal ali po morebitni predčasni odpustitvi, kar je tudi iz same prošnje jasno razvidno. Nadalje se tožnica sklicuje še na pravico do neoviranega družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je ena od temeljnih in najmočneje varovanih človekovih pravic. Ni razloga, da pristojni organ ne bi izdal dovoljenja za družitev družine že v času tujčevega prestajanja zaporne kazni v Sloveniji. Obdobje dovoljenega prebivanja se v tem primeru ni začelo z vstopom v Slovenijo 7. 11. 2012, ker to ni bil prostovoljni vstop na podlagi potnega lista, ampak uradna izročitev s strani Nemčije. Tujec na prestajanju zaporne kazni v Sloveniji ni nezakonito, zato ni res, da bi bila prošnja 20. 2. 2013 vložena prepozno, že po poteku dovoljenega prebivanja. Tožnica smiselno predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sedmi odstavek 127. člena ZTuj-2 določa, da lahko družinski član, ki je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavne osebne izkaznice, potnega lista, potnega lista in dovoljenja za prebivanje, izdanega s strani druge države članice Evropske unije ali potnega lista in vizuma za vstop, prebiva na območju Republike Slovenje brez dovoljenja za prebivanje tri mesece od dneva vstopa v državo. Tožnik je bil s strani Nemčije izročen Republiki Sloveniji, vstopil je torej legalno, iz upravnega spisa je razvidno, da ima tudi osebno izkaznico, res pa je, da v Republiko Slovenijo ni vstopil prostovoljno, ampak je bil izročen s strani pristojnih nemških organov. Vendar pa sedmi odstavek 127. člena ZTuj-2 ne govori o tem, ali mora družinski član vstopiti v Slovenijo prostovoljno ali prisilno, temveč je uporabljen le izraz, da je „vstopil“. Navedena situacija bi tako po mnenju sodišča še ustrezala določilu sedmega odstavka 127. člena ZTuj-2, nikakor pa ne povsem osmemu odstavku 127. člena citiranega zakona in je v tem primeru potrebna smiselna uporaba tega določila. To določilo namreč določa, da če želi družinski član, ki ni državljan EU, zaradi združitve oziroma ohranitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je dovoljeno po prejšnjem odstavku, mora pred pretekom dovoljenega prebivanja on sam oziroma njegov zakoniti zastopnik ali državljan EU oziroma slovenski državljan pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana EU. Iz navedenega določila torej izhaja, da je potrebno zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pred pretekom dovoljenega prebivanja. Čeprav se pojem „dovoljenega“ prebivanja domnevno nanaša na trimesečni rok od dneva vstopa v državo iz prejšnjega odstavka, kar pa zakonodajalec v osmem odstavku ni izrecno navedel, saj ZTuj-2 v osmem odstavku 127. člena ne govori o preteku trimesečnega prebivanja, ampak zgolj o preteku dovoljenega prebivanja, pa v konkretnem primeru nikakor ni možno trditi, da glede na to, da je tujec v zaporu, da mu je zaradi preteka treh mesecev dovoljeno prebivanje poteklo. Iz navedenega razloga določila osmega odstavka 127. člena ZTuj-2 ni mogoče razlagati na tak način, kot sta ga razlagala prvostopenjski organ in tožena stranka. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa in strankinih vlog, se tujec nahaja v zaporu, torej še vedno dovoljeno prebiva na območju Republike Slovenije, in zato niti njemu niti tožnici ni mogoče očitati, da bi prošnjo vložila prepozno, po poteku dovoljenega prebivanja.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe upoštevati, da prošnja tožnice in tujca ni bila vložena prepozno in prošnjo obravnavati po vsebini.

Sodišče je odločilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker materialno pravo, konkretno osmi odstavek 127. člena Ztuj-2, ni bilo pravilno uporabljeno, posledično temu pa je bilo kršeno tudi pravilo postopka, ker sta bili prošnji zavrženi, namesto da bi bili obravnavani po vsebini. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi kršitve materialnega prava in kršitve pravil postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.