Jedro

Ker je sodna poravnava akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev, zaradi zmote in zvijače tako ni moč zahtevati razveljavitve zgolj posameznega dela poravnave, v kolikor ni ta samostojen in popolnoma neodvisen od drugih delov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (prav sklep) sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se zavrne tožba za razveljavitev 5. točke zapisa sodne poravnave z dne 10. 2. 2014, s katero se je pred Okrožnim sodiščem v Celju zaključila pravda v zadevi P 538/2013 (M 229/2013).

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pravdnega postopka v znesku 2.836,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva razveljavitev 5. točke sodne poravnave P 538/2013 (M 229/2013), sklenjene dne 10. 2. 2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Trdi, da tega dela sodne poravnave ne bi sklenila, če toženec ne bi prikazoval, da ji več kot 15.000,00 EUR na račun njenega deleža na skupnem premoženju ne more plačati, ker mu banka ne odobri višjega zneska kredita. Trdi, da jo je toženec prevaral oziroma spravil v zmoto.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sodno poravnavo v 5. točki zapisa. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne stroške pravdnega postopka.

3. V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev z vrnitvijo zadeve v vnovično odločanje na prvo stopnjo. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožba za razveljavitev sodne poravnave je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo1. Pritožba pravilno opozarja, da je odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče, sklep (peti odstavek 393. člena, 398. ter 400. člen Zakon o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo naslovilo kot sodba. Vendar iz njene vsebine izhaja, da ne gre za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku, temveč za odločitev o dovolitvi tožbe in razveljavitvi dela sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku (po 400. členu ZPP). Ker je tako jasno, da izpodbijana odločba po vsebini predstavlja sklep, je pritožbeno sodišče o predmetni pritožbi odločalo s sklepom.

7. Tožnica sodne poravnave ne izpodbija v celoti. Izpodbija le 5. točko, v okviru katere je bilo dogovorjeno, da bo toženec od leta 2014 dalje do poplačila kreditnih obveznosti iz točke 1 sodne poravnave (kredita pri banki ... d.d.) uveljavljal davčno olajšajo za oba skupna mladoletna otroka, tožnici pa bo plačeval po vsakoletni dohodninski odločbi razliko premalo plačane dohodnine. Tožnica s tožbo torej zahteva le razveljavitev tistega dela sodne poravnave, ki njo zavezuje, da mladoletnih otrok ne uveljavlja kot davčne olajšave, toženca pa, da ji vsako leto doplača dohodnino. Tožnica ne izpodbija tistih delov sodne poravnave, s katerimi je dogovorjeno, katero premoženje predstavlja skupno premoženje (pod 1. točko), kako se razdeli skupno premoženje (pod 2., 3., in 4. točko) ter kako se krijejo pravdni stroški (pod 6. točko).

8. Za poravnavo kot institut materialnega prava je ključno, za sodno poravnavo kot procesni institut pa dopustno in običajno, vzajemno popuščanje strank (1050. člen in prvi odstavek 1051. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, prvi odstavek 306. člena ZPP)2 . Ker je sodna poravnava akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev, zaradi zmote in zvijače tako ni moč zahtevati razveljavitve zgolj posameznega dela poravnave, v kolikor ni ta samostojen in popolnoma neodvisen od drugih delov (392. člen ZPP).

9. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da zapis pod 5. točko poravnave ne predstavlja samostojnega dela poravnave. Odvisen je od drugih delov poravnave, s katerimi je dogovorjen tako obseg skupnega premoženja, kot način njegove razdelitve ter kritje stroškov. Zato ni moč zahtevati le razveljavitve spornega dela sodne poravnave.

10. Pritožbi je bilo tako potrebno ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti tako, da se tožba za razveljavitev dela sodne poravnave zavrne (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in peta alineja 358. člena ZPP).

11. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka. Toženec je v skladu z načelom uspeha upravičen do povrnitve potrebnih stroškov (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

12. Tožencu so bili od priglašenih stroškov priznani potrebni stroški v skupni višini 2.836,78 EUR. Do izdaje izpodbijanega prvostopnega sklepa so bili priznani stroški v višini 2.194,90 EUR, katerih odmera, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 69). V zvezi s to odmero velja pojasniti le, da potni stroški, urnina za odsotnost iz pisarne za čas potovanja ter parkirnina niso bili priznani, ker ima pooblaščenec, ki je odvetnik, podružnico v Celju. V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem procesu (11. člen ZPP) je postulat, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrči na tisto najmanjšo možno mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. V primeru, ko ima odvetnik podružnico v kraju sodišča, pri katerem teče postopek, bi odločitev o povračilu potnih stroškov s sedeža odvetnika, ki je v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, pomenila, da se je porušilo ravnovesje med položajema pravdnih strank3 . Tožnica je namreč lahko utemeljeno pričakovala, da zato, ker ima pooblaščenec sedež podružnice v Celju, v postopku ne bodo po nepotrebnem nastajali potni stroški s sedeža v Brežicah. Potrebni pritožbeni stroški pa znašajo 641,88 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika na listovni številki 86). V kolikor tožnica naložene ji povrnitve pravdnih stroškov v danem roku ne bo izpolnila, je dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s sklepom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006).

1 A. Galič v L. Ude et al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 119. 2 Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 358/2013 ... z dne 5. 2. 2014. 3 Glej več v Lojze Ude et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana, 2006, komentar k 155. členu ZPP.