Pri odločanju po 251. členu ZUP je drugostopenjski organ omejen z obsegom pritožbenega preizkusa, kot ga določa 247. člen ZUP, kar pomeni, da pritožbeni organ v pritožbenem postopku ne more samovoljno (po uradni dolžnosti) širiti dejanskega stanja ali mimo konkretnih pritožbenih navedb na novo ugotavljati in aplicirati zakonskih pogojev.
Pravni položaj tožnice, ki si želi ukinitve statusa javnega dobra na nepremičnini v lasti Občine, se namreč ne z odpravo izpodbijane odločbe ne z ohranitvijo statusa javnega dobra na tej nepremičnini, še v ničemer ne spremeni. Tožničina želja oziroma njeno dejansko pričakovanje, da ji bo Občina po prenehanju statusa javnega dobra to parcelo prodala (oziroma si bosta tožnica in občina zamenjali določeni zemljišči), s čimer bo (kot to tožnica trdi) pravno formalno uredila status predmetnih nepremičnin, predstavljajo zgolj njen dejanski (in ne pravni) interes za odpravo izpodbijane odločbe.
I.Tožba se zavrne.
II.Zahteva stranke z interesom B. B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
O izpodbijanem aktu
1.Občina Ajdovščina je po Županu (v nadaljevanju: toženka) z izpodbijano odločbo odločila, da se pritožbi A. A. (stranka z interesom v tem upravnem sporu, tudi pritožnik) zoper odločbo Občinske uprave Občine ... št. 478-104/2010-28 z dne 20. 7. 2020, v zadevi prenehanja statusa javnega dobra na nepremičnini parc. št. 2173/13, k. o. ...,1 ugodi (1. točka izreka); da se pritožba B. B. (stranke z interesom v tem upravnem sporu) zoper sklep Občine Ajdovščina št. 478-104/2010-39 z dne 8. 11. 2021, zavrne (2. točka izreka); da se odločba Občinske uprave Občine Ajdovščina št. 478-104/2010-28 z dne 20. 7. 2020, odpravi in se postopek ustavi (3. točka izreka) ter da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Občinska uprava Občine Ajdovščine po uradni dolžnosti na podlagi Sklepa Občinskega sveta Občine Ajdovščina št. 478-104/2019-27 z dne 2. 7. 2020 (v nadaljevanju sklep Občinskega sveta) izdala odločbo št. 478-104/2010-28 z dne 20. 7. 2020, s katero nepremičnini parc. št. 2173/13 preneha status javnega dobra in se po pravnomočnosti te odločbe pri zemljiški knjigi pristojnega sodišča izbriše zaznamba javnega dobra pravice/zaznambe: 14801156. Zoper odločbo sta se pritožili stranki z interesom A. A. in B. B. Pritožba B. B. je bila prepozna.
3.Toženka je ob reševanju pritožbe A. A. odločila, da je njegova pritožba utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožnik, zato se do njegovih pritožbenih razlogov sploh ni opredeljevala. Kljub temu pa je toženka presojala, ali je status javnega dobra na predmetni nepremičnini potrebno ohraniti. Ugotovila je, da predmetna nepremičnina predstavlja edini dostop po javni površini do parc. št. *63/5, 168/16, 168/9 in 168/13 ter preko nje do *63/2 in 168/11. Z odvzemom statusa javnega dobra bi ta zemljišča dostop izgubila. Za nadomestitev tega javnega dobra ni bilo urejeno nobeno drugo zemljišče ali zgrajen drug objekt z enakim namenom splošne rabe, ki bi nadomestil predmetno javno dobro. Ugotovila je tudi, da javno dobro v naravi dejansko obstaja in ni uničeno. Gre za utrjeno površino (oziroma del dvorišča, kot to zatrjuje tožnica), ki vodi mimo hiše pokojnega C. C. Ker ni pogojev iz drugega in tretjega odstavka 247. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) za prenehanje statusa javnega dobra, je pritožbi pritožnika A. A. ugodila in odločbo prvostopenjskega organa št. 478-104/2010-28 z dne 20. 7. 2020 zaradi nepopolno ugotovljenih dejstev odpravila in postopek ustavila. To pa pomeni, da se predmetni nepremičnini status javnega dobra ni odvzel.
4.Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je toženka ob reševanju predmetne zadeve ugotovila, da za zadevo ni relevantno vprašanje lastništva parc. št. 168/11, 168/16 in *63/2 in dedovanje po pokojnem C. C., zato je prvostopenjski organ zaprosila, da sklep o prekinitvi postopka razveljavi. Prvostopenjski organ je s sklepom št. 478-104/2010-39 z dne 26. 1. 2021 razveljavil sklep o prekinitvi postopka. Zoper navedeni sklep se je pritožila stranka z interesom B. B. Toženka je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila (prim. 2. točko izreka izpodbijane odločbe).
Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu
5.Tožnica se z izpodbijano odločbo v delu, v katerem se nanaša na ugoditev pritožbi A. A. (1. točka izreka) in na odpravo odločbe Občinske uprave Občine Ajdovščina z dne 20. 7. 2020 (3. točka izreka) ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej trdi, da javno dobro na parc. št. 2173/13 ne obstaja več. Pred več kot 100 leti je na tem zemljišču res bila lokalna pot, ki je omogočala dostop do okoliških hiš, vendar pa je bila pred leti v ta namen zgrajena nova pot po parc. št. 2173/12, ki poteka severno od predmetne parcele. S tem se je zemljišče parc. št. 2173/13 spremenilo v dvorišče stanovanjske hiše na naslovu ..., in zato javno dobro - pot po parc. št. 2173/13 ne obstaja več. S tem so izpolnjeni pogoji za prenehanje javnega dobra po drugem odstavku 247. člena ZUreP-2, z izgradnjo ceste, ki poteka naravnost severno od predmetne parcele kot javna cesta pa so bili izpolnjeni tudi pogoji iz tretjega odstavka tega člena. Tožnica poudarja in izpostavlja, da je Občinski svet Občine Ajdovščina, skladno z dejanskim stanjem, izdal sklep o prenehanju statusa javnega dobra, ki je pravnomočen in veljaven, zato ga mora toženka spoštovati in ne more s svojo odločbo izničiti veljavnega sklepa Občinskega sveta. Dodaja, da je toženka prekoračila svoja pooblastila, ko je ob reševanju pritožbe A. A., mimo pritožbenih navedb, sama presojala, ali je treba status javnega dobra na predmetni nepremičnini ohraniti. Meni, da če so pritožbeni razlogi neutemeljeni, se pritožbi ne more ugoditi. Prereka tudi ugotovitev toženke, da po predmetni nepremičnini poteka dostop do petih drugih nepremičnin. Navaja, da se preko sporne nepremičnine dostopa le do parc. št. 168/13, ki pa skupaj s predmetno nepremičnino predstavlja enotno in skupno dvorišče stanovanjske hiše. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.
6.Toženka v odgovoru na tožbo v zvezi z očitkom o nepravilno vodenem postopku in vezanosti na sklep Občinskega sveta izpostavlja mnenje Ministrstva za javno upravo, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih.
7.Stranka z interesom B. B. prereka navedbe tožnice v tožbi, in dodaja, da je toženka pravilno ugotovila dejansko stanje in da na predmetni nepremičnini ni podan noben razlog za odvzem statusa javnega dobra, zato je treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Priglaša tudi stroške postopka.
O pravni koristi tožnice
Sodišče je glede na tožbene navedbe tožnice in dejstvo, da se na parc. št. 2173/13, ki je nesporno v lasti Občine Ajdovščina, upoštevaje izpodbijano odločbo ohranja status javnega dobra, tožnico pozvalo k utemeljitvi pravne koristi za odpravo izpodbijane odločbe.
Tožnica je v vlogi, podani v odgovor na poziv sodišča, navedla, da je predmetna nepremičnina v naravi del dvorišča njene domačije na naslovu ..., kjer ima stalno prebivališče. Svojo pravno korist utemeljuje s tem, da kot zakonita dedinja nepremičnin po pokojnem očetu do deleža 1/2, meji na predmetno parcelo. Ta, kot že omenjeno, po njenem mnenju ni javno dobro, temveč je v naravi del domačega dvorišča. Dodaja, da ima v lasti tudi parc. št. 986/8, k. o. ..., po kateri poteka javna cesta skozi vas. Ker je bila z Občino Ajdovščina dogovorjena o zamenjavi parc. št. 986/8 (ki je v njeni lasti) s parc. št. 2173/13, svojo pravno korist utemeljuje tudi z željo pravno formalno urediti status svojih nepremičnin.
O utemeljenosti tožbe
Tožba ni utemeljena.
Tožnica v tožbi sodišču sicer predlaga odpravo celotne izpodbijane odločbe, vendar pa je iz vsebine tožbe jasno razvidno, da je zanjo sporna le 1. in 3. točka izreka te odločbe. Sodišče je zato štelo, da tožnica predlaga odpravo zgolj tega dela izpodbijane odločbe in je zato presojo izpodbijane odločbe opravilo le v tem obsegu.
V tej zadevi je sporna odločitev toženke, ki je odpravila odločbo Občinskega sveta Občine Ajdovščina o ukinitvi javnega dobra na nepremičnini parc. št. 2173/13, kar posledično pomeni, da se javno dobro na tej nepremičnini ohranja. Toženka je to odločitev sprejela ob reševanju pritožbe pritožnika, sedaj stranke z interesom, A. A. Odločila je, da je pritožba pritožnika utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožnik.
Toženka je ob reševanju pritožbe pritožnika namreč ugotovila, da kljub drugačnim stališčem pritožnika, ta ima dostop do svoje hiše po glavni asfaltirani cesti parc. št. 2175/3, kot tudi po parc. št. 158/3 in 2173/8, ki je in še naprej ostaja javno dobro. Kljub tej ugotovitvi pa je toženka na podlagi prvega2 in drugega3 odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tudi presojala, ali je status javnega dobra na nepremičnini parc. št. 2173/13 potrebno ohraniti. V izvedenem ugotovitvenem postopku je ugotovila, da nepremičnina parc. št. 2173/13 zagotavlja edini dostop za več zemljišč (parc. št. 168/16, 168/9, *63/5, 168/13, *63/2 in 168/11) in bi z odvzemom statusa javnega dobra, vsa ta zemljišča dostop izgubila. To hkrati pomeni, da je toženka, izven navedb pritožnika, presojala pogoje za ukinitev javnega dobra in ugotovila, da ti niso podani.
Meje pritožbenega preizkusa določa 247. člen ZUP, po katerem drugostopenjski organ izpodbijano odločbo preizkusi v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija in v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi še obstoj bistvenih kršitev pravil postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Na tej podlagi je drugostopenjski organ vezan na obseg izpodbijanja ter na razloge, ki jih pritožnik uveljavlja, mimo tega pa presoja le, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali je bil prekršen materialni zakon. Določba 251. člena ZUP navedenih meja ne spreminja, temveč ureja zgolj način odločanja drugostopenjskega organa, tj. ali bo ta odločbo odpravil in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje ali pa bo sam odločil o stvari. Zato je tudi pri odločanju po 251. členu ZUP drugostopenjski organ omejen z obsegom pritožbenega preizkusa, kot ga določa 247. člen ZUP. Navedeno hkrati pomeni, da pritožbeni organ v pritožbenem postopku ne more samovoljno (po uradni dolžnosti) širiti dejanskega stanja ali mimo konkretnih pritožbenih navedb na novo ugotavljati in aplicirati zakonskih pogojev. Pritožbeni organ je namreč vezan na meje preizkusa pritožbe in trditveno podlago strank, zaradi česar poljubno ugotavljanje novih pravno relevantnih okoliščin, ki jih pritožnik sploh ni uveljavljal, pomeni kršitev pravil upravnega postopka in nedopustno prekoračitev pritožbenih meja.
Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka pritožbi pritožnika ugodila, vendar ne iz razlogov, ki jih je ta uveljavljal. Toženka se do pritožbenih razlogov, razen ugotovitve, da ima pritožnik dostop do svoje hiše zagotovljen po drugi javni poti, sploh ni opredelila. Ugotovila je celo, da njegovi pritožbeni razlogi ne vplivajo na njeno odločitev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja, da bi toženka ugotovila bistveno kršitev pravil postopka, ali da bi bilo materialno pravo napačno uporabljeno - torej, razloga, zaradi katerih drugostopenjski organ po uradni dolžnosti preizkusi odločbo. Pri presoji, katere nepremičnine so vezane na dostop iz parc. št. 2173/13, kot je to toženka ugotavljala v fazi reševanja pritožbe, gre za ugotavljanje dejanskega stanja, na katerega pa pritožbeni organ ne pazi po uradni dolžnosti. S tem je toženka prekoračila meje pritožbenega preizkusa in zagrešila bistveno kršitev postopka. Posledično je izpodbijana odločba nezakonita.
V zvezi z navedbami tožnice, da je toženka dolžna spoštovati sklep Občinskega sveta o prenehanju statusa javnega dobra, pa sodišče zgolj pripominja, da se javno dobro, na podlagi že navedenega 245. člena v zvezi z 247. členom ZUreP-2, odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa občinskega sveta po uradni dolžnosti izda občinska uprava. Sklep občinskega sveta je procesna predpostavka za izdajo odločbe in predstavlja zgolj pobudo za začetek upravnega postopka o ukinitvi javnega dobra, medtem ko je odločba občinske uprave izvršilni upravni akt, s katerim se prenehanje statusa javnega dobra pravno formalno zaključi. Edino odločba ustvarja učinke prenehanja statusa javnega dobra. To pa pomeni, da sklep občinskega sveta sam po sebi ne zadošča in ne more nadomestiti odločbe, saj je ta zgolj pripravljalni akt. Na njegovi podlagi občinska uprava, kot upravni organ v ugotovitvenem postopku, strokovno preveri, ali so izpolnjeni dejanski in zakonski pogoji za pridobitev ali prenehanje statusa javnega dobra. Pri tem je zavezana tudi načelu zakonitosti (6. člen ZUP). To pa tudi pomeni, da občinska uprava ne sme in ne more slediti sklepu občinskega sveta, če v izvedenem ugotovitvenem postopku ugotovi, da dejanski in zakonski pogoji za ukinitev javnega dobra niso izpolnjeni. Posledično je ugovor tožnice v tem delu neutemeljen.
Glede na predhodno navedene razloge je izpodbijana odločba nezakonita, vendar pa ta ugotovitev sama po sebi v upravnem sporu še ne zadostuje za ugoditev tožbi.
Po prvi alineji drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče s sodbo tožbo zavrne kot neutemeljeno, če spozna, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ne posega v pravico ali pravno korist tožeče stranke. Pravna korist je v upravnem postopku opredeljena v drugem odstavku 43. člena ZUP, po katerem je to neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožeča stranka mora v upravnem sporu izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Navedeno tudi pomeni, da tožeča stranka tudi v postopkih, v katerih se odloča o prenehanju statusa javnega dobra, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
1.Kot že zgoraj navedeno, tožnica s tožbo izpodbija odločbo toženke, s katero je ta odpravila odločbo Občinskega sveta Občine Ajdovščine (ki je za nepremičnino parc. št. 2173/13 ukinila status javnega dobra) in postopek ustavila. To pomeni, da se predmetni nepremičnini, ki je v lasti Občine Ajdovščina, ohranja status javnega dobra.
2.Pravni postopki, v katerih se odloča o pridobitvi in prenehanju statusa grajenega javnega dobra, so sicer v prvi vrsti namenjeni varstvu javnega interesa. Po 247. členu ZUreP-24 se grajenemu javnemu dobru status lahko odvzame smiselno po postopku iz 245. člena tega zakona (prvi odstavek). Status grajenega javnega dobra preneha, če je zemljišče, objekt oziroma njegov del v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba (drugi odstavek). Status grajenega javnega dobra lahko preneha tudi, če se uredi zemljišče ali zgradi drug objekt z enakim namenom splošne rabe, zaradi česar se status na prvotnem lahko odvzame (tretji odstavek).
3.Grajeno javno dobro so zemljišča, objekti in deli objektov, namenjeni takšni splošni rabi, kot jo glede na namen njihove uporabe določa zakon ali predpis, izdan na podlagi zakona (7. točka prvega odstavka 3. člena ZUreP-2). Splošna raba javnih površin pa je med drugim tudi raba, ki je namenjena prostemu gibanju oseb, predvsem za prehod in dostop do drugih javnih površin. Javno dobro tako lahko uporabljajo neomejeno vsi pod enakimi pogoji, kar pomeni, da je raba zemljišč in objektov v splošni rabi v javnem interesu. To hkrati pomeni, da kadar se status javnega dobra ne odvzame, do spremembe ne pride in je nepremičnina dostopna za (upo)rabo enako kot prej.
4.V obravnavanem primeru tožnica poseg izpodbijane odločbe v njen pravni položaj utemeljuje z navedbami, da kot dedinja po pokojnem C. C. meji na predmetno nepremičnino, ki že več kot 100 let ne izpolnjuje statusa javnega dobra, in je v naravi del dvorišča stanovanjske hiše na naslovu ..., kjer ima tožnica stalno bivališče. Za prenehanje statusa javnega dobra na parc. št. 2173/13 si prizadeva, ker je z Občino Ajdovščina dogovorjena, da bo po prenehanju tega statusa zamenjala svojo parc. št. 986/8, po kateri poteka cesta skozi vas, s parc. št. 2173/13, ki je, kot rečeno, v občinski lasti. S to zamenjavo bi tako rešila tudi težavo parc. št. 986/8, ki bi tudi formalno postala del občinske ceste.
5.Po oceni sodišča iz takšne utemeljitve tožnice ne izhaja, da izpodbijani akt, s katerim se posredno ohranja status javnega dobra na občinski parc. št. 2173/13, posega v tožničino pravico ali pravno korist. Zatrjevani razlogi v ničemer ne predstavljajo okoliščin, ki bi lahko neposredno vplivale na tožničin pravni položaj. Pravni položaj tožnice, ki si želi ukinitve statusa javnega dobra na parc. št. 2173/13, se namreč ne z odpravo izpodbijane odločbe ne z ohranitvijo statusa javnega dobra na tej parceli, še v ničemer ne spremeni. Pri pravni koristi ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno, neposredno in pravno korist. Korist je osebna, če se nanaša na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za korist, ki obstaja v trenutku odločanja, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanske koristi v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati.
6.Po povedanem obstoj pravne koristi za odpravo izpodbijane odločbe (in s tem ohranitve statusa javnega dobra) tako ne more izhajati iz morebitne (negotove) bodoče spremembe tožničinega pravnega položaja, kot je pričakovana zamenjava predmetnega zemljišča, ki je v lasti Občine Ajdovščina z nekim drugim tožničinim zemljiščem. Četudi bi bila izpodbijana odločba odpravljena, to še ne pomeni, da bo tožnica s tem predmetno nepremičnino pridobila v svojo last. Tožničina želja oziroma njeno dejansko pričakovanje, da ji bo Občina Ajdovščina po prenehanju statusa javnega dobra to parcelo prodala (oziroma si bosta tožnica in občina zamenjali določeni zemljišči), s čimer bo (kot to tožnica trdi) pravno formalno uredila status predmetnih nepremičnin, predstavljajo zgolj njen dejanski (in ne pravni) interes za odpravo izpodbijane odločbe. Tožnica tudi nima morebitnega pravno utemeljenega pričakovanja, da bo po ukinitvi statusa javnega dobra lahko postala lastnica predmetne nepremičnine parc. št. 2173/13 oziroma le-tega ne zatrjuje. Vse navedeno pa pomeni, da tožnica v tem sporu varuje le svoj dejanski interes, ki pa ga v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati.
7.Tožnica svojo pravno korist za odpravo izpodbijane odločbe utemeljuje tudi s trditvijo, da sporna nepremičnina v naravi predstavlja del dvorišča in ne služi več svojemu prvotnemu namenu javne poti, zaradi česar naj bi dejansko izgubila naravo javnega dobra. Sodišče ugotavlja, da te dejanske okoliščine v obravnavani zadevi niso pravno relevantne. Skladno z določbami ZUreP-2 sta za ukinitev statusa grajenega javnega dobra predpisana dva alternativna pogoja: bodisi da je zemljišče ali objekt v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti, s čimer je trajno onemogočena njegova splošna raba, bodisi da se namesto obstoječega zgradi drug objekt ali uredi zemljišče z enakim namenom splošne rabe. Iz dejanskega stanja izhaja, da predmetna nepremičnina v naravi ni uničena, saj med strankama ni sporno, da predstavlja utrjeno površino oziroma del dvorišča. Ker zakonski pogoji za prenehanje statusa javnega dobra ex lege niso izpolnjeni, samo dejstvo spremenjene narave uporabe nepremičnine ne more vplivati na njen pravni status ali utemeljiti tožničinega pravnega interesa.
8.Sodišče po povedanem sodi, da tožnica v tej zadevi ni uspela izkazati, da izpodbijani akt posega v njeno pravico ali pravno korist, zato je, ne glede na to, da je presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1.
9.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (na podlagi listin), ker so se vse stranke pisno strinjale, da se glavna obravnava ne opravi (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
O stroških postopka
10.V tej zadevi je zahtevo za povrnitev stroškov postopka podala stranka z interesom. O njeni zahtevi za povrnitev stroškov je sodišče odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj ZUS-1 posebnih določb o povrnitvi stroškov stranki z interesom ne vsebuje. Ker navedbe, ki jih je v tej zadevi podala, niso bile bistvene za razjasnitev zadeve oziroma takšne, da bi vplivale na odločitev sodišča, je sodišče tudi ta stroškovni zahtevek zavrnilo (prim. 155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).-------------------------------1 Vse nepremičnine, obravnavane v predmetni sodni odločbi, se nahajajo v katastrski občini .... V nadaljevanju te sodne odločbe zato sodišče v izogib ponavljanju ob navedbi posamezne parcele ne bo navajalo katastrske občine. 2 Prvi odstavek 251. člena ZUP določa: "Kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu." 3 Drugi odstavek 251. člena ZUP določa: "Če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo."4 Ki je veljal v času izpodbijane odločbe.