Jedro

Pri presoji po 4. točki 318. člena ZPP so sredstvo preizkusa le dokazila, ki so dejansko priloga tožbe. Če se tožnik v tožbi sklicuje na listino, ki naj bi jo sodišče pridobilo po uradni dolžnosti ali listine na katero se sklicuje, ne predloži, morebitno nasprotje med trditvami in takšno listino, ni ovira za izdajo zamudne sodbe.

Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP je pri zamudni sodbi izključen.

Pri intervencijskem interesu gre za pravni interes, da v pravdi zmaga stranka, kateri se želi pridružiti. Ne zadostuje zato ekonomski ali drugačen interes. Tega pravnega interesa pa pritožnik z zgolj pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja podlaga, da bo v primeru, da drugi toženec v pravdi ne uspe, le-ta imel do njega zahtevke, ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 7. 2012 zavrglo predlog pritožnika M. V. za obnovo postopka z dne 11. 5. 2012, s sklepom z dne 25. 7. 2012 pa je zavrnilo z njegove strani predlagano stransko intervencijo na strani drugo tožene stranke M. K. 2. M. V. vlaga pritožbo zoper oba sklepa in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ali njuno spremembo tako, da se obnova in stranska intervencija dovolita. Priglaša pritožbene stroške.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 5. 7. 2012 navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo razlog, zaradi katerega pritožnik predlaga obnovo. Predloga ni vložil zaradi novih dejstev in novih dokazov v zvezi z dejanskim stanjem zadeve, ampak zaradi novih dejstev in dokazov v zvezi procesnimi predpostavkami za izdajo zamudne sodbe. V trenutku izdaje zamudne sodbe pogojev za njeno izdajo na podlagi 1. odstavka 318. člena ZPP ni bilo in je tako sodišče bistveno kršilo določila ZPP. Dejstva, na katera je tožeča opirala zahtevek, so namreč v nasprotju z dokazom, za katerega je pritožnik izvedel šele ob vpogledu v spis dne 13. 4. 2012, to je kupno pogodbo z dne 3. 12. 2001 med M. V. in I. V. K. Sodišče navaja, da pri zamudni sodbi ne izvaja dokaznega postopka in zgolj preverja obstoj predpostavk, pri čemer naj ne bi bila v času odločanja v spis predložena kupna pogodba, v tožbi pa naj bi bil naveden le predlog za njeno pribavo. Sodišče naj bi to pogodbo šele po izdaji zamudne sodbe pridobilo iz zemljiške knjige. Vse navedeno je v nasprotju z dejanskim stanjem. V tej zadevi še ni bil opravljen ne poravnalni ne prvi narok za glavno obravnavo in sodišče dokaznega postopka še ni pričelo izvajati, pa se pogodba vseeno nahaja v spisu. Navedbe sodišča o tem, da naj bi bila pogodba pridobljena v dokaznem postopku, so zato napačne. Pritožnik v nadaljevanju povzema navedbe sodišča o tem, da so dokazi namenjeni dokazovanju že zatrjevanih dejstev in bi se stranka lahko sklicevala na nove dokaze le, če je nekaj že trdila. Povzema tudi peto točko obrazložitve in ponovno opozarja na razlog zaradi katerega je predlagal obnovo, ki je v tem, da se v spisu, še pred izvedbo dokaznega postopka, nahaja prodajna pogodba, ki jo je predložila oziroma predlagala sama tožeča stranka, iz nje pa izhaja dejstvo, ki nasprotuje dejstvom v tožbi. Gre za nova dejstva in dokaze v zvezi z procesnimi predpostavkami za izdajo zamudne sodbe. Odločitev o zavrženju predloga je v nasprotju z 398. členom ZPP, saj predlog ni prepozen, nepopoln ali nedovoljen.

4. V pritožbi zoper sklep z dne 25. 7. 2012 navaja, da ne drži, da predlagatelj in drugo tožena stranka nista v pogodbenem razmerju. Takšno razmerje izhaja izhaja iz prodajne pogodbe z dne 3. 12. 2001 (C1) in pogodbe o ari z dne 28. 9. 2001 (priloga izjave o vstopu v pravdo). Predmet obeh pogodb je nepremičnina, ki je predmet spora tudi v tej pravdi. Sodišče je dejansko stanje v zvezi s tem nepravilno ugotovilo, storilo pa je tudi kršitev po 15. točki 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi šlo za ločena pogodbena razmerja med tožečo stranko kot posrednikom in prodajalci oziroma kupci. Razmerja so neločljivo povezana. Ni res, da ni podane nobene podlage za zahtevek drugo tožene stranke zoper pritožnika v primeru neugodne odločitve za drugo toženo stranko. To je predlagatelj navedel že v izjavi o vstopu. Njegov intervencijski interes je zato podan.

5. Tožeča stranka na vloženi pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 5. 7. 2012

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik v svoji pritožbi povzema dele obrazložitve (že pravnomočnega) sklepa sodišča prve stopnje z dne 18. 1. 2011, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil M. V., in ne sklepa, ki je predmet tokratnega pritožbenega preizkusa. Za del povzetka (tretji odstavek na drugi strani pritožbe, ki se začne z: „ V 5. točki obrazložitve.) pa niti ni jasno, iz katerega sklepa je povzet, saj v prej izdanih sklepih v zvezi z predlogi za obnovo odstavki obrazložitve niso bili oštevilčeni. Ker torej ne gre za razloge, ki bi jih sodišče prve stopnje navedlo v sklepu, ki je predmet tokratnega pritožbenega preizkusa, se pritožbeno sodišče do njihove pravilnosti in drugačnih stališč pritožnika, razen kolikor se slednji navezujejo na pravilnost konkretne odločitve, ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

8. Pritožnik se je v predlogu za obnovo postopka z dne 11. 5. 2012 izrecno skliceval na obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP (primerjaj peti odstavek na strani dve predloga), zato je izključeno, da bi sodišče prve stopnje navedbe, s katerimi ga je utemeljeval, napačno razumelo.

9. Tudi odločitev je, ob upoštevanju tega obnovitvenega razloga, pravilna. Kot je sodišče prve stopnje (in tudi pritožbeno sodišče) v tej zadevi že večkrat poudarilo, temelji zamudna sodba na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb (tudi navedbe, da sta toženi stranki mimo tožeče stranke sklenili kupno pogodbo za nepremičnino na naslovu ….) in je zato ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člen ZPP), širšega preizkusa pa ni mogoče doseči niti z obnovo postopka. Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP je zato pri zamudni sodbi izključen, predlog, ki je vložen iz tega razloga, pa posledično nedovoljen in ga je po 398. členu ZPP potrebno zavreči (in ne zavrniti).

10. Predlog za obnovo postopka pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tudi ob presoji predloga in v njem navedenih dejstev v pomenu kot ga izpostavlja pritožnik v pritožbi.

11. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik v tožbi, v zvezi z trditvijo, da sta toženca, mimo njega kot posrednika, sklenila kupno pogodbo za sporno nepremičnino na naslovu …., kupne pogodbe ni predložil, je pa predlagal, da se pridobi v zemljiški knjigi. Sodišče pred izdajo (delne) zamudne sodbe le-te ni pridobilo. Zanjo je zemljiško knjigo zaprosilo (v okviru dokaznega postopka, ki ga izvaja v zvezi z zahtevkom tožnika zoper drugo toženca) z dopisom z dne 24. 11. 2010 in jo prejelo v spis 13. 12. 2010 (priloga C1).

12. Da bi sodišče prve stopnje s pogodbo z dne 3. 12. 2001 v času izdaje zamudne sodbe že razpolagalo, oziroma, da je bila priložena tožbi, torej ne drži. Je pa zgolj v pojasnilo pritožniku potrebno dodati, da tudi v primeru, da bi temu bilo tako, s predlogom za obnovo ne bi bil uspešen. Zamudna sodba bi bila v tem primeru res izdana v nasprotju s 4. točko 318. člena ZPP, kar pomeni kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi to kršitev prvi toženec moral uveljaviti s pritožbo, saj takšna kršitev ne predstavlja razloga za obnovo postopka (1). Na odločitev glede obnove postopka v takšni situaciji tudi ne bi vplivalo dejstvo, kdaj je pritožnik, ki je v pravdo vstopil kot dedič prvo toženca, za pogodbo in njeno vsebino izvedel, saj njegov položaj ne more biti boljši od položaja, ki bi ga imel njegov pravni prednik.

13. Tožnik tožbi torej pogodbe ni priložil, se je pa nanjo skliceval. Pritožnik, vsaj tako je mogoče razumeti del (sicer dokaj nejasne) pritožbe, meni, da je bila zamudna sodba zato, ker se je sedaj izkazalo, da ta pogodba nasprotuje zatrjevanim dejstvom v tožbi, izdana v nasprotju z 4. točko 318. člena ZPP, to pa naj bi predstavljalo razlog za obnovo.

14. Tudi takšno stališče je zmotno. Kot je bilo v enem od prej izdanih sklepov sodišča prve stopnje že (pravilno) pojasnjeno, zamudna sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Zaradi te domneve sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, pač pa na podlagi 4. točke 318. člena ZPP le preverja, ali navedbe ne nasprotujejo priloženim dokazom ali splošno znanim dejstvom. Pri tem pa so sredstva takšnega preizkusa le dokazila, ki so dejansko priloga tožbe. Če se torej tožnik v tožbi sklicuje na listino, ki naj bi jo sodišče pridobilo po uradni dolžnosti (člen 226/3 ZPP) ali listine na katero se sklicuje, ne predloži, morebitno nasprotje med trditvami in takšno listino, ni ovira za izdajo zamudne sodbe. Predložitvena dolžnost (člen 226/1 ZPP) je namreč del strankinega dokaznega bremena, v položaju, ko sodišče izda zamudno sodbo, pa tožnik dokaznega bremena glede materialnopravno odločilnih dejstev ne nosi. Njegovo dokazno breme je omejeno na predpostavke za izdajo zamudne sodbe (2).

15. Pritožnik iz navedenih razlogov z (četudi morda utemeljeno) trditvijo o nasprotju med kupno pogodbo, na katero se je tožnik v tožbi sicer skliceval, ni je pa tožbi priložil, ne bi bil uspešen niti v pritožbenem postopku zoper izdano zamudno sodbo, saj sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe ni kršilo 4. točke 318. člena ZPP. Na dlani je zato, da takšne trditve tudi ne morejo pripeljati do obnove postopka oziroma ne predstavljajo nobenega od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov.

16. Prvi toženec bi se izdaji zamudne sodbe v dani situaciji zato lahko izognil le z pravočasno vložitvijo odgovora na tožbo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ne glede na to, da s sporno pogodbo ni razpolagal in morda zanjo in njeno vsebino niti ni vedel, po drugi strani vedel, da sam ni bil lastnik sporne nepremičnine, ki je bila predmet posredniške pogodbe, in da sam z drugo tožencem pogodbe o prodaji ni podpisal. S strani tožnika zatrjevanemu dejstvu, da je z drugo tožencem mimo tožnika kot posrednika sklenil kupno pogodbo za to nepremičnino, bi zato kljub temu lahko nasprotoval. S tem bi dosegel, da bi tožnik to trditev moral tudi dokazati. Opustitve prvo toženca pritožnik kot njegov dedič zato ne more sanirati s tem, da predlaga obnovo.

17. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, pritožba pa neutemeljena in jo je bilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. člen v zvezi z 165. členom ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 25. 7. 2012

18. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da pritožnik intervencijskega interesa v skladu z 199. členom ZPP v tej zadevi ni izkazal. Razlogi izpodbijanega sklepa o tem so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožba v tem pogledu ne uveljavlja nobenih novih oz. tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje. Bistveno je, kar je bilo pritožniku že pojasnjeno, da gre pri intervencijskem interesu za pravni interes, da v pravdi zmaga stranka, kateri se želi pridružiti. Ne zadostuje zato ekonomski ali drugačen interes. Tega pravnega interesa pa pritožnik z zgolj pavšalnim zatrjevanjem, da obstaja podlaga, da bo v primeru, da drugi toženec v pravdi ne uspe, le-ta imel do njega zahtevke, ne more uspeti. Tudi v pritožbi slednji navedb v tej smeri ne konkretizira. Pogodba o ari z dne 28. 9. 2001 (priloga B16) in kupna pogodba z dne 3. 12. 2001 (priloga C1), na kateri se pritožnik sklicuje, ne izkazujeta, da bi bil pritožnik v kakršnemkoli materialnopravnem razmerju z drugim tožencem. Obe pogodbi sta bili namreč podpisani med I. V. K. (žena drugo toženca) in pritožnikom. Zgolj dejstvo, da gre na strani kupca za ženo drugo tožene stranke (ki se ji želi pridružiti), materialnopravnega razmerja ne utemeljuje. Enako velja za dejstvo, da je predmet obeh pogodb nepremičnina na katero zahtevek navezuje tudi tožnik, saj gre, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, za ločena pogodbena razmerja. Do ostalih, zgolj pavšalnih trditev, da tudi druge listine v spisu dokazujejo takšno materialnopravno razmerje, pa se pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da z upoštevanjem navedb pritožnika in dejstev, ki jih je sodišče v zvezi s tem ugotovilo, ni mogoče zaključiti, da bi morebitna odločitev, s katero bi sodišče zahtevku tožnika zoper drugo toženca ugodilo, lahko kakorkoli vplivala na pravni položaj pritožnika.

19. Očitki o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava in storjeni kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so glede na obrazloženo neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. člen v zvezi z 165. členom ZPP).

20. Na podlagi 366.a člena je o obeh pritožbah odločala sodnica posameznica.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se na predlog stranke lahko obnovi zgolj iz v 394. členu ZPP taksativno naštetih razlogov. En sklop obnovitvenih razlogov sestavljajo tudi nekatere najtežje procesne kršitve, ki so naštete v 1. do 4. točki 394. člena ZPP. Med njimi pa ni kršitve, ko je sodišče v nasprotju z 4. točko 318. člena ZPP, izdalo zamudno sodbo.

(2) Več o tem vprašanju Jan Zobec v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 122.