Jedro

Če oseba, ki je vložila tožbo v imenu druge osebe, pa pooblastilnega razmerja z njo ne izkaže, šteje tožba za tožbo vlagatelja in ne za tožbo v njej navedene tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo Upravne enote X z dne 15. 4. 1998. Organ prve stopnje s svojo odločbo ugotovil, da se AA, rojen 7. 9. 1908 v Z ni štel za jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 dalje, prav tako pa je ugotovil, da se BB rojen 9. 8. 1943 v Z od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Organ prve stopnje ugotovil, da je bil AA rojen 7. 9. 1908, vpisan v rojstno matično knjigo V, dne 10. 2. 1941 je sklenil v V zakonsko zvezo s CC, oba sta bila pristojna v takratno občino V in sta bila državljana Kraljevine Jugoslavije. V zakonu se jima je rodil sin BB dne 9. 8. 1943. Prav tako je organ prve stopnje ugotovil, da je bil AA član nemške organizacije Kulturbund, prav tako je bil vpisan v seznam nemških zaupnikov za kraj Z. Prav tako sklepa, da je bil na dan 4. 12. 1948 v tujini in v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji ni ugotavljal nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. BB pa je bil razglašen za mrtvega s sklepom Občinskega sodišča v X št. R 278/67 z dne 23. 3. 1968 in z datumom smrti 23. 9. 1945. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da v zadevi ni sporno, da se je AA na dan 4. 12. 1948 nahajal v tujini in pri tem ni pomembno na kakšen način je zapustil takratno Jugoslavijo. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki določa, da na dan 28. 8. 1945 niso postali državljani FLRJ tiste osebe nemške narodnosti, ki se nahajajo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Tožena stranka še navaja, da se pri osebah, ki so bile nemške narodnosti in člani Kulturbunda nelojalnost domneva. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 v kateri je bilo zavzeto stališče, da pristojni organ v postopku ugotovitve državljanstva po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji ne vodi dokaznega postopka in ne dokazuje nelojalnosti oseb, kar pa ne pomeni, da zoper to domnevo ni mogoč nasproten dokaz. Stranki je med postopkom dovoljeno dokazovanje lojalnosti in iz upravnih spisov izhaja, da je bil pooblaščenec zaslišan in je izjavil, da ne ve, da bi tožnik kaj hudega storil. K pritožbi tožnik prilaga izjave prič, ki pa so le izjavile, da se tožnik AA nikoli ni pregrešil zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ. Tožena stranka pa navaja, da tožnik razen posplošene navedbe, da je bil lojalen državljan, sploh ne zatrjuje drugačnega dejanskega stanja, in da ni navedel ničesar, kar bi kazalo na to, da ni bil član Kulturbunda, ugotovitvam organa prve stopnje pa tudi z ničemer ne oporeka. Tožena stranka meni, da imajo pisni dokazi, evidentirani v času aktualni dogodkov in shranjeni pri pristojnih institucijah večjo težo kot izjave predlaganih prič. Prav tako se strinja z odločitvijo organa prve stopnje glede BB, ker je bil na dan 28. 8. 1945 še mladoleten in tako ni mogel samostojno pridobiti državljanstva FLRJ. Ker državljanstva FLRJ ni pridobil nobeden od njegovih staršev, ga tudi ni mogel pridobiti mladoletni BB.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je tožena stranka sicer pravilno uporabila Zakon o državljanstvu FLRJ, napačno pa je presodila dejansko vprašanje ali se je tožnik s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešil zoper svoje državljanske dolžnosti oziroma interese narodov in države FLRJ. V zvezi z ustavno odločbo je dolžan upravni organ na podlagi navedb in predloženih dokazov za osebo, ki izpodbija domnevo nelojalnosti, ugotoviti resnično stanje stvari in ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Pooblaščenec tožnika je že med postopkom navajal, da tožnik z nikakršnim ravnanjem ni izkazal nelojalnosti, organ prve stopnje pa ni izvedel ustreznega dokaznega postopka. Tako je pooblaščenec lahko šele v pritožbenem postopku ponudil ustrezne dokaze, to so izjave prič, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnega ravnanja. Tožnik navaja, da članstvo v Kulturbundu še ni dokaz, da je bil sodelavec okupatorja, navaja dalje, da tožnik v okupatorski vojski ni služil, delal je le na svoji kmetiji. Tožena stranka le pavšalno ugotavlja, da je bil tožnik član Kulturbunda in v postopku ni nikoli navedel ali dokazoval kakšnih konkretnih okoliščin, s katerimi bi bila lahko izpodbita zakonita domneva o njegovi nelojalnosti. Nadalje še navaja, da članstvo v Kulturbudnu še ni dokaz, da je bil tožnik sodelavec okupatorja, člani te organizacije so bili vsi živeči državljani Kraljevine Jugoslavije nemške narodnosti, ker bi jim v nasprotnem primeru grozila resna nevarnost za življenje, zdravje in imovino. Tožena stranka bi morala ob pravilni oceni tožnikovih navedb in predloženih dokazov ugotoviti, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izpodbil obstoj zakonite domneve oziroma vsaj v meri, ki opravičuje odpravo odločitve upravnega organa. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke in zadeva vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločitev pravilna in zakonita, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Sodišče je s posebnim sklepom z dne 4. 6. 2001 pozvalo odvetniško družbo, da tožbo dopolni oziroma popravi tako, da predloži pooblastilo za zastopanje za DD in za zastopanje same odvetniške družbe. Odvetniška družba je predložila pooblastilo DD s katerim pooblašča odvetniško družbo, hkrati pa je bilo predloženo pooblastilo tožnika z dne 12. 2. 1993. S posebnim sklepom z dne 4. 7. 2001 je bila odvetniška družba pozvana, da predloži pooblastilo za zastopanje za DD, ki ne bo v fotokopiji. Odvetniška družba je sporočila, da ne razpolaga z originalom pooblastila tožnika za zastopanje DD, takšno pooblastilo bi se moralo nahajati na upravni enoti v X. Iz upravnega spisa izhaja, da takšno pooblastilo za DD ni bilo predloženo med upravnim postopkom.

Na podlagi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 64/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom primerno uporablja Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi 1. odstavka 98. člena ZPP mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju. V tem upravnem sporu pa je bilo predloženo le pooblastilo DD odvetniški družbi, ki je sestavljeno v skladu z določili ZPP.

Pooblastilo na prilogi A2, ki je bilo dano DD s strani tožnika z dne 2. 12. 1993 ni v originalu in tudi podpis tožnika je v fotokopiji. Pooblastilo pa po svoji vsebini pooblašča DD le, da opravi vsa potrebna dejanja v postopku za denacionalizacijo. Ker mora sodišče ves čas postopka paziti ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje (5. odstavek 98. člena ZPP), sodišče zato šteje, da DD ni izkazal pooblastilnega razmerja za zastopanje AA.

Ker ni predloženo pooblastilo AA DD sodišče šteje, da je tožbo vložil DD. Upravni akt, ki se s to tožbo izpodbija pa očitno ne posega v pravico DD ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.