Jedro

Za zavest o prepovedanosti dejanja zadošča, da storilec razume socialni pomen dogajanja in ni treba, da pozna popolno vsebino pravne definicije.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 12.5.2004 A.M. spoznal za krivo kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. in 26. členom KZ, ji zanj izrekel pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen deset mesecev zapora in poizkusno dobo štiri leta. Sodišče je obsojenki v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2.2.2006 pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi: 1). kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP), ki je kršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se A.M. preganja v času, ko naj bi bilo storjeno napeljevanje, bilo kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), podrejeno pa, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP), prav tako podrejeno pa, ali so okoliščine, ki zaradi pravne zmote izključujejo kazensko odgovornost (2. točka 372. člena ZKP) in 2). absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker niti sodba sodišča prve stopnje niti sodba sodišča druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi imeli oporo v podatkih spisa in ki bi se naj nanašali na napeljevanje kot akcesorno obliko udeležbe A.M. pri temeljnem kaznivem dejanju (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na obsojenko in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da v sodnem spisu ni prav nobenega dokaza, da je obsojenka kdajkoli delovala tako, da bi kogarkoli napeljevala oziroma nagovarjala, da bi pri izterjavi njene terjatve uporabil zoper dolžnika silo ali grožnjo, tudi v mesecu maju 1999 ne. Sprememba Kazenskega zakonika, po kateri je postalo izterjevanje dolga s silo ali grožnjo kaznivo dejanje izsiljevanja, je stopila v veljavo 23.4.1999, prej takšnega kaznivega dejanja sploh ni moglo biti.

3. Vložnik nadalje meni, da sta sodišči povsem obšli vprašanje pravne zmote po 21. členu KZ. Obsojenka kot pravni laik ni mogla vedeti za spremembo kazenskega zakona in za to, da je v mesecu maju 1999 postalo kaznivo to, kar prej nikoli ni bilo kaznivo.

4. Vložnik še opozarja na pravno pravilo, da vsak udeleženec pri kaznivem dejanju odgovarja v mejah svojega naklepa in trdi, da obsojenka nikoli ni pristala na nasilno grobo izterjavo dolga in obsojenega T. k temu nikoli ni napeljevala. V naklepu obsojenke nikoli ni bilo, da bi prišlo do nasilne izterjave niti ni v kaj takega privolila.

5. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in ocenjuje, da uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6. Zagovornik obsojenke je na odgovor vrhovnega državnega tožilca podal mnenje, v katerem razvija svoje stališče glede vprašanja obstoja pravne zmote, pri čemer opozarja na način in čas priprave spremembe zakona, ki je inkriminirala obravnavano obliko kaznivega dejanja po členu 218 KZ in zaključuje, da obsojenka z njo ni mogla biti seznanjena. Vložnik dodaja predlog, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijano pravnomočno sodbo tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

B.

7. Izpodbijana sodba obsojenki očita, da je obsojenega M.T. nagovorila, naj z resno grožnjo in tudi silo izterja dolg od I.B. v mesecu maju 1999, to je v času, ko je takšno ravnanje predstavljalo uresničitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 218. člena KZ. Glede na to, da je kaznivo dejanje, h kateremu je bil napeljan M.T., ostalo pri poizkusu, je za kaznovanje obsojenke prišla v poštev določba 28. člena KZ. Pravna opredelitev, da je obsojenka napeljevala h kaznivemu dejanju poizkusa izsiljevanja, ni pravilna, vendar tega zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija. Ob upoštevanju ugotovljenega časa storitve kaznivega dejanja obsojenke očitek o nepravilni retroaktivni uporabi kazenskega zakona ni utemeljen.

8. Pri uveljavljanju obstoja pravne zmote vložnik izhaja iz napačnega izhodišča, da obsojenka, ki je pravni laik, ni mogla vedeti za novelo Kazenskega zakonika, ki je nekaj pred dejanjem inkriminirala kot obliko kaznivega dejanja izsiljevanja izterjevanja dolga z resno grožnjo ali silo. Ne samo da vložnik svoje trditve opira na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi ampak tudi napačno meni, da bi morala obsojenka natančno poznati vse znake očitanega kaznivega dejanja. Za zavest o prepovedanosti dejanja to ni potrebno, zadošča že, da storilec razume socialni pomen dogajanja, ne pa, da pozna popolno vsebino pravne definicije. O tem, da obsojenka ne bi razumela socialnega pomena dogajanja, v izpodbijanih sodbah ni govora oziroma takšnih ugotovitev sodišči prve in druge stopnje nista sprejeli. Uveljavljani ugovor glede pravne zmote nima dejanske podlage, zgrešeno pa je tudi pravno izhodišče ugovora.

9. Ugovor, da v nameri obsojenke nikoli ni bilo, da naj bi obsojeni M.T. izterjal zanjo dolg z uporabo grožnje ali sile, pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ugovor, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi se nanašali na napeljevanje kot akcesorno obliko udeležbe obsojenke pri temeljnem kaznivem dejanju ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje se glede tega vprašanja opira na izpovedbo I.B., ki je med drugim izpovedal, da so mu bile grožnje ob brci v nogo in močnem udarcu v predel reber izrečene v prisotnosti obsojenke, izpoved priče J.V., izpoved priče A.T., ocena sodišča o pomenu srečanja z I.B. dne 14.5.1999, so razlogi, ki jih sodišče povezuje z udeležbo obsojenke pri temeljnem kaznivem dejanju, na vse to opozarja sodba pritožbenega sodišča na 6. strani.

10. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljane kršitve zakona niso podane oziroma jih zahteva opira na drugačno dejansko stanje kot ga ugotavlja pravnomočna sodba, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 95. člena, 1. odstavka 98. člena in 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka pred Vrhovnim sodiščem in premoženjskih razmer obsojenke.