Jedro

Tožeča stranka je terjatev proti tožencu pridobila na podlagi cesije. Ob cediranju kreditne terjatve na tožečo stranko, je banka prenesla na tožečo stranko tudi obrestno terjatev. Tožeča stranka je kot cesionar v celoti vstopila v pravni položaj prvotnega upnika. Če je bil torej toženec kot kreditojemalec v zamudi nasproti kreditojemalcu (cedentu), je v zamudi tudi proti tožeči stranki (cesionarju).

Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, upnik pa ga mora obvestiti o prenosu (čl. 419 OZ). Vendar ima neizpolnitev te upnikove obveznosti za posledico samo to, da lahko dolžnik, ki za odstop ni vedel, veljavno izpolni svojo obveznost tudi nasproti prvotnemu upniku. Ni pa mogoče šteti, da je šele od prejema takšnega obvestila dolžnik dolžan plačati prevzemniku terjatve tudi zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti do zneska 3.118,62 EUR (prej 747.586,25 SIT) od 08.01.2004 do 02.09.2005. Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem prisodilnem delu v celoti potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 112,02 EUR pritožbenih stroškov, 15. dneh po vročitvi te sodbe, od 16. dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 3.118,62 EUR (prej 747.586,25 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.09.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 180,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse v 15. dneh pod izvršbo. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3.118,62 EUR za obdobje od 08.01.2004 do 02.09.2005 pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

Zoper prisodilni del sodbe se je pritožil toženec, smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (1. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), zoper zavrnilni del sodbe pa tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena ZPP.

Tožnica je v pritožbi navajala, da toženec nikoli ni prerekal, niti ni zatrjeval, da ni bil obveščen o plačilu zavarovalnine prvotnemu upniku P. d.d., torej dejstva, da je bil z dopisom tožnice obveščen o tem, da je tožeča stranka izplačala zavarovalnino banki in da sedaj dolguje tožnici, prav tako pa je bil pozvan k plačilu dolga. Zato je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno štelo tožnici v škodo dejstvo, da naj ne bi izkazala s povratnico, kdaj naj bi toženec prejel opomin tožeče stranke na plačilo. Ker to dejstvo sploh ni bilo prerekano, ga sodišče ni bilo dolžno samo ugotavljati. Sicer pa je bil toženec obveščen s strani P. d.d., da bo terjatev odstopljena tožnici, v kolikor toženec v roku ne bo poravnal svoje obveznosti. Tudi če toženec res ne bi bil obveščen o tem, da je novi upnik tožnica, opustitev takšnega obvestila ne bi imelo za posledico izgubo pravice tožnice do zamudnih obresti od dolga. Zamudne obresti so objektivna posledica dolžnikove zamude, tožnica pa je z izplačilom zavarovalnine po samem zakonu vstopila v vse pravice P. d.d. kot odstopnice. Zamudne obresti bi toženec dolgoval tudi, če ne bi bilo sklenjeno zavarovanje kredita in ne bi prišlo do odstopa terjatve. Opustitev obvestila o prenosu terjatve na drugega upnika ima za posledico le, da dolžnik lahko svojo obveznost izpolni prejšnjemu upniku in je s tem prost obveznosti do novega upnika. Ker je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo čl. 299 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), je napačno odločilo o teku zamudnih obresti. Tožnica je zato predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.118,62 EUR od 08.01.2004 do 02.09.2005, tožencu pa še naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Toženec pa je v pritožbi navajal, da ima status zveznega veterana vojne za Slovenijo, da se preživlja le s socialno pomočjo, da je slabega zdravstvenega stanja, zaradi česar ne dobi zaposlitve, da živi v najemniškem stanovanju, ki je zelo vlažno in je brez kopalnice, skupaj s sestro in starši, ki so prav tako slabega zdravstvenega in premoženjskega stanja. Vsega tega tožena stranka ni upoštevala. Poleg tega je za kredit, ki ga je vzel, plačal zavarovalno premijo, če bi se njemu kaj naredilo ali bi ostal brez zaposlitve, kar vse piše v pogodbi. V času od 1982 do 1988, ko je bil zaposlen v družbi E. C. je tožnici plačeval zavarovalne premije, ki jih nikoli ni dobil vrnjenih, pa zaradi tega ni tožil tožeče stranke, čeprav se mu je v službi kaj naredilo in bi lahko od tožeče stranke zahteval odškodnino. V Evropski uniji veljajo zakoni, po katerih se tistemu, ki ostane brez zaposlitve, dolgovi izbrišejo. Za to je prosil tudi tožečo stranko, pa tega ni hotela storiti. Izpodbijal je tudi odločitev o stroških, ker naj ne bi bili potrebni. Tožnici ne bi bilo potrebno priti na zaslišanje, ker je Okrajno sodišče v Celju dovolj sposobno, da lahko postopek samo reši, brez tožnice in toženca. Pritožbeno sodišče je prosil, da postopek ustavi, ker bo zoper tožečo stranko vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Prosil pa je tudi ponovno za oprostitev plačila stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je toženec predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne, saj želi tožeča stranka le nezakonito dvigovati obresti, medtem ko je prvostopenjsko sodišče svoje delo opravilo pošteno in zakonito. Pritožba tožeče stranke naj se zato razveljavi, pritožbeno sodišče pa naj postopek ustavi, ker toženec čaka na odgovor predsednika države, toženca pa naj tudi oprosti plačila sodne takse.

Pritožba tožnice je v celoti utemeljena, pritožba toženca pa v celoti neutemeljena.

O pritožbi toženca: Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, toženec niti v odgovoru na tožbo, niti kasneje tekom postopka ni ugovarjal niti višini niti temelju tožbenega zahtevka, temveč se je le skliceval na slabe življenjske in premoženjske razmere, zaradi katerih ne more plačati tega dolga. Te navedbe ponavlja tudi v pritožbi. Že prvostopenjsko sodišče je tožencu pojasnilo, da sodišče odloča le o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka in da nima pristojnosti, da bi toženca oprostilo plačila dolga, ki ga ima do tožeče stranke. Zato vse navedbe glede slabega premoženjskega, življenjskega in zdravstvenega stanja, za odločitev o tožbenem zahtevku in tudi za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne. O morebitnem znižanju dolga in načinu plačila se lahko toženec pogaja le s tožečo stranko, pri čemer pa je njegovo prepričanje, da je tožeča stranka dolžna upoštevati to, da je ostal brez zaposlitve in brez dohodkov in da v Evropski uniji obstajajo zakoni, po katerih se brezposelnim dolgovi izbrišejo, zmotno. Prav tako toženec zmotno meni, da je s plačilom premije za zavarovanje kredita zavaroval sebe za primer plačilne nesposobnosti. Ne držijo namreč navedbe, da v pogodbi (pri čemer niti ni navedeno katera pogodba je s tem mišljena) piše, da se premija plača, če se kreditojemalcu kaj naredi ali ostaneš brez zaposlitve. Zavarovalno premijo je resda plačal toženec, vendar je bila s tem zavarovana banka, ki je tožencu odobrila kredit, in sicer za primer, če toženec kredita ne bi vrnil. Zavarovalna pogodba je bila torej sklenjena med banko in tožečo stranko in to ne v korist toženca, temveč v korist banke. Tožeča stranka pa je banki, kot svojemu zavarovancu, izplačala znesek kredita, ki ga je toženec še dolgoval banki, banka pa je z izplačilom zavarovalnine svojo terjatev proti tožencu odstopila tožeči stranki. Zato so pritožbene navedbe, v katerih toženec smiselno uveljavlja, da je bil s plačilom zavarovan on, neutemeljene. Prav tako so za odločitev v tej zadevi nepomembne in zato tudi neutemeljene navedbe, da je toženec tožeči stranki od leta 1982 do 1988 plačeval premije, ki jih nikoli ni dobil vrnjene, in da od tožeče stranke nikoli ni zahteval izplačila kakršnekoli zavarovalnine ali odškodnine, čeprav bi to lahko storil. Značilnost zavarovalnih pogodb je, da od zavarovalnice ni mogoče zahtevati vračila premij, če se zavarovalni primer ni uresničil. Za zavarovalne pogodbe namreč ne velja načelo enakosti dajatev, saj gre za aleatorne pogodbe. V zvezi z morebitnimi odškodninskimi zahtevi pa je treba pojasniti, da je uveljavljanje zahtevkov stvar volje strank. Kdor ne poskrbi (pravočasno) za varstvo svojih pravic, jih (lahko) izgubi. Poleg tega pa so navedbe preveč nekonkretizirane, da bi jih bilo mogoče šteti za pobotni ugovor.

Neutemeljena je tudi pritožba glede stroškov. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe čl. 154 in 155 ZPP in utemeljeno priznalo tožeči stranki strošek kilometrine za prihod na narok. Šlo je za prvi narok, ki je zelo pomemben, saj morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, na poznejših narokih pa lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, le če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (čl. 286/I in II ZPP), poleg tega pa bi v primeru, če na ta narok ne bi prišla niti tožeča stranka, nastalo mirovanje postopka. Prihod tožeče stranke na narok je zato bil vsekakor potreben in so zato tudi v zvezi s tem nastali stroški pravdnega postopka bili potrebni in jih je sodišče utemeljeno priznalo ter naložilo v plačilo tožencu. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe o tem, da bo toženec sprožil postopek zoper tožečo stranko pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ker tožeča stranka uporablja zakone iz leta 1976, saj to ni razlog za ustavitev ali prekinitev predmetnega pravdnega postopka. V zvezi s prošnjo za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pa pritožbeno sodišče tožencu pojasnjuje, da je bil oproščen plačila stroškov postopka že s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 15.12.2005, opr. št. P 590/2005. O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo s strani toženca sicer neprerekano dejstvo o vročitvi obvestila o prenosu terjatve na tožečo stranko in poziva na plačilo. Za odločitev o dolžnikovi obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti namreč to dejstvo ni pomembno. Tožeča stranka je terjatev proti tožencu pridobila na podlagi cesije. Ob cediranju kreditne terjatve na tožečo stranko, je P. d.d. prenesla na prevzemnika tudi obrestno terjatev. Če je bil torej toženec kot kreditojemalec v zamudi nasproti kreditodajalcu (cedentu), je v zamudi tudi proti zavarovalnici (cesionarju). To izhaja tudi iz določbe 418. člena OZ. Zaradi odstopa terjatve se dolžnikov položaj ne poslabša, saj ima proti prevzemniku terjatve vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal nasproti odstopniku, prevzemnik pa ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa terjatve odstopnik. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, upnik pa ga mora obvestiti o prenosu (čl. 419 OZ). Vendar ima neizpolnitev te upnikove obveznosti za posledico samo to, da lahko dolžnik, ki za odstop ni vedel, veljavno izpolni svojo obveznost tudi nasproti prvotnemu upniku (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 185/2001 z dne 08.11.2001). Glede na navedeno je jasno, da je toženec, ki je odstopniku P. d.d. dolgoval zakonske zamudne obresti, zaradi odstopa terjatve tožeči stranki, te zamudne obresti dolžan plačati prevzemniku terjatve tj. tožeči stranki. O tem, kaj in koliko je toženec dolgoval odstopniku terjatve, pa med postopkom ni nikoli bilo sporno. Sodišče prve stopnje je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (uporabilo je določbo 299. člena OZ, ki je v predmetni zadevi ne bi smelo uporabiti, saj ne gre za primer, ko rok izpolnitve ni določen) sprejelo napačno odločitev, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 3.118,62 EUR (prej 747.586,25 SIT) za obdobje od 08.01.2004 do 02.09.2005. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi namreč prvostopenjsko sodišče tudi temu delu zahtevka tožeče stranke moralo ugoditi, kar je sedaj s spremembo sodbe, kot izhaja iz izreka te sodbe, storilo pritožbeno sodišče. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka I. odstavka 358. člena ZPP), pritožbo toženca pa v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu v celoti potrdilo (353. člen ZPP). Pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP.

Tožeča stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Te stroške je pritožbeno sodišče v skladu s 155. členom ZPP odmerilo v višini 112,01 EUR, predstavljajo pa jih plačana sodna taksa v višini 111,02 EUR, ki je bila odmerjena in plačana v skladu z določili Zakona o sodnih taksah, in poštnina v višini 1,00 EUR, ti stroški pa so za pritožbo bili nedvomno potrebni in so tudi v spisu izkazani. Te stroške je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožencu (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Glede na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec pritožbene stroške tožeče stranke dolžan poravnati v 15. dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude, torej od 16. dne dalje po prejemu te sodbe, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka in je dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške (I. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).