Jedro

Toženka izkazuje pravni interes za izpodbijanje odločitve o reintegraciji tožnika (o čemer je odločeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje), s tem pa posledično dejansko uveljavlja sodno varstvo tudi zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi se izkazalo, da je odločitev o reintegraciji nepravilna. Zaradi izreka sodbe torej toženka ni prikrajšana v uveljavljanju sodnega varstva zoper (celotno) odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti izpodbijane odpovedi in odločitve o reintegraciji oziroma sodni razvezi, le da v primeru ugoditve zahtevku za reintegracijo izrek ne vsebuje odločitve o predlogu za sodno razvezo (tudi če bi tak tožbeni zahtevek podal tožnik).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke za izdajo dopolnilne sodbe.

2.Zoper sklep se pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlogu za sodno razvezo pogodbe ugodi. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Predlog toženke za sodno razvezo pogodbe je zahtevek, o katerem mora sodišče odločiti. Čeprav se predlog za sodno razvezo pogodbe po 118. členu ZDR-1 lahko vloži le v obliki predloga znotraj že obstoječega delovnopravnega spora, je predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po svoji procesni naravi nasprotna tožba po183. členu ZPP. S predlogom namreč vsaj ena stranka zahteva, da sodišče preoblikuje delovnopravno razmerje na način, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Predmet predloga je tako zahteva, da sodišče odloči o predlogu, ne pa da sodišče le v obrazložitvi poda svoje mnenje o tem. Sodišče namreč odloča z izrekom, ne z obrazložitvijo. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 402/2006 odločilo, da stranko zavezuje samo pravnomočni del sodbe, to je izrek, zoper katerega ima pravni interes vložiti pravno sredstvo, za vložitev pritožbe zoper obrazložitev sodbe pa stranka nima pravnega interesa. Toženka se ne more pritožiti zoper določitev o tem, da se njen predlog za sodno razvezopogodbe zavrne, če sodišče prve stopnje o tem noče odločiti v izreku.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6.Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 125/2025 z dne 1. 10. 2025 razsodilo, (1) da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 5. 12. 2024 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; (2) da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 5. 12. 2024 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter (3) mu za to obdobje plačati mesečno nadomestilo plače v višini 1.335,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska tečejo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval drugače, to je odvod davkov in prispevkov (točka I izreka). S sklepom je tožbo zavrglo v delu tožbenega zahtevka, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2024 nezakonita in se razveljavi (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.578,76 EUR sodnih stroškov v roku 15 dni od dne prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (točka III izreka).

7.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožila toženka, predlagala pa je tudi izdajo dopolnilne sodbe, s katero bi sodišče prve stopnje v izreku odločilo o njenem predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

8.Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Pravilno je razlogovalo, da sodišče s sodbo odloči o zahtevku tožnika, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, kar je tudi storilo. V izreku sodbe ni odločilo o predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker ne gre za zahtevek tožnika, ampak za predlog toženke, kateremu sodišče prve stopnje ni sledilo. Ker je ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo, je štelo, da je predlog za izdajo dopolnilne sodbe neutemeljen.

9.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločitev v zadevi VIII Ips 402/2006. Toženka namreč izkazuje pravni interes za izpodbijanje odločitve o reintegraciji tožnika (o čemer je odločeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje), s tem pa posledično dejansko uveljavlja sodno varstvo tudi zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi se izkazalo, da je odločitev o reintegraciji nepravilna. Zaradi izreka sodbe torej toženka ni prikrajšana v uveljavljanju sodnega varstva zoper (celotno) odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti izpodbijane odpovedi in odločitve o reintegraciji oziroma sodni razvezi, le da v primeru ugoditve zahtevku za reintegracijo izrek ne vsebuje odločitve o predlogu za sodno razvezo (tudi če bi tak tožbeni zahtevek podal tožnik). Pritožba torej zmotno meni, da gre smiselno oziroma vsebinsko za nasprotno tožbo, o kateri je treba odločiti v izreku. Odločitev sodišča prve stopnje torej v ničemer ne krši toženkine ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

10.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11.Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).