Jedro

V obravnavani zadevi je pomembna ugotovitev obeh sodišč, da je tožena stranka 21.3.1995 odpovedala tožniku delovno razmerje s konkludentnim dejanjem (vpisom v delovno knjižico). Takšno dejanje pa nima pravnega učinka, zato ga ne more konvalidirati kasnejši sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in kot nezakonit razveljavilo sklep tožene stranke z dne 12.5.1995. Na podlagi tega sklepa je M.P. z dnem 21.3.1995 prenehalo delovno razmerje zaradi domnevno neupravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma. Sodišče je ugotovilo, da je toženec tožniku že dne 21.3.1995 ustno odpovedal delovno razmerje in njegovo prenehanje potrdil z vpisom v delovni knjižici. Zato je izpodbijani sklep, izdan naknadno, pravno neučinkovit. V posledici razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja, zato ga je dolžna poklicati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ustrezno njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti tej pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je bilo njeno ravnanje dne 21.3.1995 posledica neupravičenega izostanka tožnika z dela od 8.3.1995 dalje.

Neupravičena odsotnost delavca z dela zaporedoma pet delovnih dni pa je po samem zakonu razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato postopkovne nepravilnosti tožene stranke na odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožniku ne bi smele vplivati. O odločilnih dejstvih dejanskega prenehanja delovnega razmerja in tožnikovega neupravičenega izostanka pa sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča nimata zadostnih razlogov. Zato je po mnenju revizije podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, v posledici postopkovnih kršitev pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je pritožbene dokazne predloge tožene stranke obravnavalo in obrazloženo zavrnilo (4. odstavek na drugi strani obrazložitve). Zato ni utemeljen očitek tožene stranke, da naj bi bila v postopku pritožbenega sodišča storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj njegova sodba, po presoji revizijskega sodišča, nima pomanjkljivosti zaradi katerih bi se ne dala preizkusiti. Z ostalimi revizijskimi navedbami pa se tožena stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

Sodišči prve in druge stopnje sta popolnoma ugotovili vse pravnopomembne okolnosti in pri odločanju v sporni zadevi pravilno uporabili materialno pravo vsebovano v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju: ZDR). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožniku ob prenehanju delovnega razmerja dne 21.3.1995 ni bil vročen, niti izdan pismeni sklep o prenehanju delovnega razmerja, mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem lahko preneha le zaradi razlogov in na način določen v 75. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) oziroma v 100. in 123. členu Zakona o delovnih razmerjih. Zato je bil zgolj vpis prenehanja delovnega razmerja tožniku z dnem 21.3.1995 v delovno knjižico opravljen v nasprotju z določilom 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožniku namreč predhodno ni bil dokazan neupravičen izostanek z dela, niti mu po 3. točki 43. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91) ni bilo izdano pismeno obvestilo z obrazložitvijo in pravnim poukom. Obličnost odpovedi delovnega razmerja je po tem določilu kolektivne pogodbe izrečno predpisana. Če odpoved ni pisna, je po navedenem določilu brez pravnega učinka. Pravna posledica kršitve v omenjeni kolektivni pogodbi predpisane obličnosti in obličnosti določene, v 102. a členu Zakona o delovnih razmerjih za dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja, je torej njena neveljavnost. V obravnavani zadevi je zato pomembna ugotovitev obeh sodišč, da je tožena stranka 21.3.1995 odpovedala tožniku delovno razmerje s konkludentnim dejanjem (vpisom v delovno knjižico). Takšno dejanje pa, kot zgoraj obrazloženo, nima pravnega učinka, zato ga ne more konvalidirati kasnejši, dne 12.5.1995 izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja. V njem naveden razlog o neupravičeni odsotnosti z dela od 21.3.1995 dalje kot pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja ne more biti pravno upošteven, saj je tožniku s tem dnem prenehalo (sicer na nezakonit način) delovno razmerje po volji tožene stranke.

Revizijski očitki, ki so usmerjeni v izpodbijanje dejanskega stanja, predstavljajo nedovoljen poskus takšnega izpodbijanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).