Jedro

Skladno z določbo 2. odstavka 351. člena ZFPPIPP upnik nima pravice po začetku stečajnega postopka nad družbo z neomejeno odgovornostjo v izvršilnem postopku proti osebno odgovornima družbenikoma uveljavljati terjatve na podlagi njune odgovornosti za obveznosti te družbe.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem prvem odstavku izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov ugodi ter se sklep o izvršbi, opr. št. I 265/2008 z dne 4. 9. 2008, spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne, v izpodbijanem drugem odstavku izreka pa tako, da je upnik dolžan dolžnikoma v roku 8 dni povrniti ugovorne stroške v znesku 163,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila ter da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

Upnik je dolžan dolžnikoma v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 223,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev : Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika kot neutemeljen in obdržalo sklep o izvršbi opr. št. I 265/2008 z dne 4. 9. 2008 v celoti v veljavi ter dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti 22,00 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Zoper sklep se iz razlogov bistvenih kršitev določil postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožujeta dolžnika. Poleg tega, da je sodišče popolnoma napačno uporabilo materialno pravo, natančneje določila ZPPSL v zvezi s stečajem nad družbo z neomejeno odgovornostjo, je izpodbijani sklep nejasen, neutemeljen in pomanjkljiv oziroma sta si izrek in obrazložitev izpodbijanega sklepa nasprotujoča. V izreku izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da se ugovor dolžnika zavrne in da mora dolžnik povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške. V tej zvezi dolžnika navajata, da sodišče ni jasno navedlo, ugovor katerega dolžnika se zavrne, kot tudi ne, kateri izmed dolžnikov je upniku dolžan povrniti nadaljnje stroške postopka, saj sta v predmetnem postopku udeležena dva dolžnika, katera sta oba ugovarjala zoper sklep o izvršbi. V tej zavezi ni jasno, ali je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru le enega izmed dolžnikov oziroma je odločilo o ugovoru obeh. Sodišče prve stopnje pa se v obrazložitvi sklepa tudi ni opredelilo do ugovornih navedb dolžnikov, da upnik v svojem predlogu ni navedel, ali je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti predmetnega izvršilnega naslova, kar dodatno kaže na to, da je sodišče sklep o izvršbi izdalo brez ustrezne pravne podlage in v nasprotju z določili ZIZ. V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije dolžnikov je sodišče povzelo določbo 25. člena ZIZ ter navedlo, da je upnik priložil izpis iz sodnega registra, ki pa dolžnikoma ni bil vročen. Sodišče je tudi navedlo, da je vpogledalo v sodni register ter ugotovilo, da sta dolžnika družbenika družbe XY d.n.o., J. - v stečaju. Glede na takšne navedbe sodišča je očitno, da je bilo slednje pred izdajo sklepa o izvršbi seznanjeno z dejstvom, da je bil zoper omenjeno družbo začet stečajni postopek, posledično čemur bi moralo sodišče predlog za izvršbo podan septembra 2008 skladno z določilom ZPPSL zavreči, saj mora upnik svoj celotni interes po poplačilu svoje terjatve uveljaviti in zadovoljiti v stečajnem postopku. Končno pa je popolnoma nezakonita obrazložitev sodišča v zvezi s pravnimi posledicami začetka stečajnega postopka po določbah ZPPSL nad družbo z neomejeno odgovornostjo. S prehajanjem družbe subsidiarna odgovornost družbenikov ne preneha zgolj, ko gre za prenehanje družbe po določilih ZGD, v predmetni zadevi pa je kot specialni predpis potrebno uporabiti določila ZPPSL, skladno katerim ima neprijava terjatev v stečaju za posledico, da upnik svoje terjatve ne more več uveljavljati, saj se vse obveznosti razčistijo v stečajnem postopku. Za predlagano izvršbo, ki jo je upnik vložil mimo stečajnega postopka, upnik nima več pravnega interesa, saj terjatve ne more več dobiti poplačane. Ko gre za stečaj nad družbo z neomejeno odgovornostjo, gre skladno določilom 6. in 104. člena ZPPSL v stečajno maso tudi osebno premoženje družbenikov. Ker je lahko upnik v okviru stečajnega postopka v skladu z navedenim v svoji poslovni terjatvi poplačan le v okviru stečajnega postopka, dolžnika kot osebno odgovorna družbenika dolžnika po izvršilnem postopku, sedaj stečajnega dolžnika, ne moreta za isto terjatev dvakrat odgovarjati – tako v okviru stečajnega postopka, v katerem je v stečajno maso že zajeto njuno osebno premoženje, kot tudi v okviru predmetnega postopka. Glede na navedeno je obrazložitev sodišča, da se določila člena 111 nanašajo zgolj na dolžnika po izvršilnem naslovu popolnoma napačno, saj v tej zvezi očitno ni upoštevalo specialnih določil 6. in 104. člena ZPPSL, v zvezi s stečajem nad družbo z neomejeno odgovornostjo. Na podlagi navedenega dolžnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep kot nezakonit razveljavi in ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi ugodi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ) .

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru obeh dolžnikov zoper sklep o izvršbi, ki sta ga skupaj vložila dne 16. 9. 2008. Stranki v izvršilnem postopku sta upnik in dolžnik (16. člen ZIZ), v obravnavanem primeru na strani dolžnika nastopata dve osebi, ki sta skupaj vložili en ugovor. Ker ju je sodišče prve stopnje že v uvodu izpodbijanega sklepa štelo kot eno stranko (dolžnika), ni nejasen izrek, v katerem sta označena na isti način oziroma ni nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru obeh dolžnikov in da je obema naložilo plačilo stroškov upnika. Poleg tega pa tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo (en) ugovor, ki sta ga vložila dolžnika skupaj. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o nejasnostih in pomanjkljivostih izpodbijanega sklepa oziroma o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa.

Drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno uporabilo materialno pravo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi 25. člena ZIZ dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega proti osebni družbi XY d.n.o., J., neposredno proti osebno odgovornima družbenikoma (dolžnikoma). Upnik je namreč z izpiskom iz sodnega registra (priloga A5) dokazal njun status družbenikov. Dolžnika sta zoper sklep o izvršbi podala ugovor, v katerem sta med drugim uveljavljala, da je bil zoper omenjeno družbo, katere družbenika sta, že pred vložitvijo predloga za izvršbo začet stečajni postopek ter da zato sodišče prve stopnje, upoštevaje določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami, v nadaljevanju ZPPSL), izvršbe zoper njiju ne bi smelo dovoliti. Sodišče prve stopnje je takšen ugovor dolžnikov štelo kot neutemeljen, saj je ocenilo, da stečajni postopek začet zoper osebno družbo nima vpliva na obravnavani izvršilni postopek, ki teče zoper dolžnika, ki neomejeno in solidarno odgovarjata za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Ob tem najprej pojasnjuje, da je v konkretnem primeru, pri presoji utemeljenosti ugovora dolžnikov, o katerem je bilo odločeno dne 12. 1. 2009, potrebno upoštevati določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007, v nadaljevanju ZFPPIPP) in ne določbe ZPPSL, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje in pa tudi dolžnika. 495. člen ZFPPIPP, ki je uvrščen v poglavje Prehodnih in končnih določb ZFPPIPP, med drugim določa, da se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred prvim oktobrom 2008, po prvem oktobru 2008 uporabljajo oddelki 5.7 do 5.10 tega zakona. Upoštevaje citirano določbo je v konkretnem primeru, ko je bil zoper osebno družbo XY d.n.o., J., začet stečajni postopek 30. 4. 2008 (glej prilogo B3), o ugovoru dolžnikov pa je bilo odločeno po prvem oktobru 2008, potrebno upoštevati določbe pododdelka 5.8.3, in sicer predvsem določbo 351. člena ZFPPIPP, ki je uvrščena v omenjeni pododdelek zakona.

5.8.3. pododdelek (348. - 352. člen) določa posebna pravila za uveljavitev zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ki je osebna družba ali druga pravna oseba, za obveznosti katere po zakonu ali njenih pravilih odgovarjajo tudi njeni družbeniki. V pododdelku so med drugim določena tudi pravila o postopkih izvršbe in zavarovanj proti osebno odgovornim družbenikom (351. člen ZFPPIPP). Prvi odstavek 351. člena določa, da se pravila določena v tem členu, uporabljajo za postopke izvršbe ali zavarovanja proti osebno odgovornim družbenikom za uveljavitev terjatev na podlagi njihove odgovornosti za obveznosti pravne osebe iz 348. člena tega zakona, iz drugega odstavka 351. člena ZFPPIPP pa izhaja, da je dovoljeno po začetku stečajnega postopka izdati sklep o izvršbi ali zavarovanju terjatev iz prvega odstavka tega člena samo na predlog upravitelja in v dobro stečajne mase. Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru zoper osebno družbo XY d.n.o., J., dne 30. 4. 2008 začet stečajni postopek, upnik (in torej ne stečajni upravitelj) pa je vložil predlog za izvršbo zoper družbenika po začetku stečajnega postopka (dne 1. 9. 2008), konkretna izvršba, upoštevaje citirano določbo drugega odstavka 351. člena ZFPPIPP, ne bi smela biti dovoljena. Predlog za izvršbo je namreč podal upnik, ki pa mu je zaradi začetka stečajnega postopka zoper osebno družbo, pred izdajo sklepa o ugovoru, s katerim se konča stadij odločanja o utemeljenosti izvršilnega predloga, na podlagi zakona prenehala pravica v izvršilnem postopku uveljavljati svojo terjatev proti osebno odgovornima družbenika stečajnega dolžnika.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi po določbah ZPPSL po začetku stečajnega postopka zoper osebno družbo izvršba zoper osebno odgovornega družbenika ni bila dopustna oziroma ni bila uspešna, saj je zakon določal, da ko se opravi stečaj nad osebno družbo, gre v stečajno maso tudi premoženje osebno odgovornega družbenika (6. in 104. člen ZPPSL). Poleg tega pa bi bila izvršba zoper osebno odgovorne družbenike, po začetku stečajnega postopka zoper osebno družbo, do katerih ima sicer vsak upnik, če mu družba na njegovo pisno zahtevo ne izpolni svoje obveznosti, pravico uveljavljati zahtevek za plačilo te terjatve (primerjaj prvi odstavek 100. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS 42/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZGD-1), tudi v nasprotju z načelom enakega obravnavanja upnikov oziroma s pravilom o prirejenosti upnikov v stečajnem postopku.

Ker je ugovor dolžnikov iz zgoraj navedenega razloga, ki preprečujejo izvršbo, v celoti utemeljen, sodišče prve stopnje pa je z zavrnitvijo ugovora zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnikov ugodilo in izpodbijani sklep v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnikov ugodilo in sklep o izvršbi, opr. št. I 265/2008 z dne 4. 9. 2008, spremenilo tako, da se predlog za izvršbo zavrne. Odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov za vložitev predloga. Posledično, ker sta torej dolžnika z ugovorom uspela, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o ugovorih stroških (drugi odstavek izreka), in sicer je odločilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor ter da je upnik dolžan povrniti dolžnikoma stroške ugovora v znesku 163,60 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Gre za stroške sestave ugovora v višini 220 točk po tarifni številki 27/6 v zvezi s tarifno številko 18 v zvezi z 9. členom Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 67/2003, v nadaljevanju OT), 2% materialne stroške, vse zvišano za 20 % DDV ter za stroške sodne takse za ugovor v znesku 40,00 EUR. Pritožbeno sodišče dolžnikoma ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo ugovora nad priznanimi 220 točkami, saj jima glede na OT ne gredo.

Ker sta dolžnika s pritožbo uspela, jima je upnik dolžan povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 223,60 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Gre za stroške sestave pritožbe v višini 220 točk po tarifni številki 27/6 v zvezi s tarifno številko 18 v zvezi z 9. členom OT, 2% materialne stroške, vse zvišano za 20 % DDV ter za stroške sodne takse za pritožbo v znesku 100,00 EUR. Pritožbeno sodišče dolžnikoma ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo pritožbe nad priznanimi 220 točkami, saj jima glede na OT ne gredo.