Jedro

Kadar delavcem, ki so delali na ukinjenem delovnem mestu, ne preneha delovno razmerje pri delodajalcu tako, da bi prešli v sfero brezposelnosti (temveč jim je ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu), delodajalcu pri določanju delavcev, katerim bo prenehalo delovno razmerje, ni treba uporabiti kriterijev, določenih v 5. odst. 51. čl. ZPPSL.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonit razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi k novemu delodajalcu tožene stranke št. 1103-5/01.spl. z dne 24.4.2001 ter sklep komisije za pritožbe tožene stranke št. 1372/2001-spl z dne 1.6.2001. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in mu še traja, zaradi česar ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, v 8-ih dneh pod izvršbo. Obenem je sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 122.222,00 SIT v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 5. odst. 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/93, 39/97, 52/99 - v nadaljevanju: ZPPSL), saj je ta določba namenjena primerom, ko se število delavcev na določenih delovnih mestih zmanjša po poprej predvidenem programu. V predmetni zadevi pa iz programa prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije (v nadaljevanju: program) tožene stranke izhaja, da je predvidena ukinitev delovnega mesta "voznik avtomobila", ki se je sicer postopoma, vendar v celoti uresničila. Dejavnost prevoznih storitev je bila namreč pri toženi stranki ukinjena in kasneje prenešena na zunanje izvajalce. Iz tega razloga pri njej ni več na razpolago ustreznega delovnega mesta za tožnika. Nesprejemljiv naj bi bil tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moralo prenehati delovno razmerje vsem trem voznikom pod pogoji, določenimi v programu, saj jim je tožena stranka odpovedala delovno razmerje postopoma iz razloga, da se v čim večji meri zaščitijo pravice in interesi delavcev in ublažijo posledice prisilne poravnave oz. reorganizacije tožene stranke. Zato je tudi tožniku ponudila zaposlitev pri drugem delodajalcu, drugi voznik je bil prerazporejen na delovno mesto skladiščnik I - viličarist, tretjemu pa je delovno razmerje prenehalo 17.1.2002. Po mnenju tožene stranke med temi vozniki ni bilo kršeno načelo enakopravnosti, saj je tožniku delovno razmerje kot prvemu prenehalo zato, ker je bil že na čakanju in zanj dela ni bilo, ker tožena stranka ni razpolagala več z njegovim službenim vozilom, temveč je imela le še dve vozili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je bila tožena stranka ob določitvi delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo na podlagi programa prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije, dolžna uporabiti kriterije, določene v 5. odst. 51. čl. ZPPSL. Ker tega ni storila, je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito. Poleg tega tožena stranka ni ravnala v skladu s programom, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je delovno razmerje v letu 2001 na podlagi programa prenehalo le tožniku. Drugi voznik, M. S., je bil namreč z odločbo št. 1178/01-spl z dnem 8.5.2001 razporejen na delovno mesto skladiščnik I - viličarist za nedoločen čas, tretjemu vozniku B. M. pa je delovno razmerje kot vozniku avtomobila prenehalo šele 17.1.2002. Ker je torej delovno razmerje na podlagi programa v letu 2001 prenehalo samo tožniku, je sodišče prve stopnje kot nezakonita razveljavilo oba izpodbijana sklepa tožene stranke in na podlagi 1. odst. 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS) ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je slednja dolžna razporediti na ustrezno delovno mesto.

Sodišče druge stopne se ne more strinjati s takimi zaključki prvostopenjskega sodišča. Slednje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da bi morala tožena stranka ob določitvi delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo na podlagi programa, dolžna uporabiti kriterije po 5. odst. 51. čl. ZPPSL. Res je, da mora delodajalec, kadar je nad njim uveden postopek prisilne poravnave in je kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno tudi zmanjšanje števila pri delodajalcu zaposlenih delavcev, pri določitvi teh delavcev uporabiti kriterije iz 5. odst. 51. čl. ZPPSL. Vendar pa v predmetni zadevi tožena stranka ni zmanjšala število delavcev na delovnem mestu "voznik avtomobila", temveč je to delovno mesto ukinila. Nobeden izmed treh delavcev, ki so na navedenem delovnem mestu delali, tudi ni na podlagi programa prešel v sfero brezposelnosti, zaradi česar tožni stranki pri določanju delavcev ni bilo treba upoštevati kriterijev iz 5. odst. 51. čl. ZPPSL. Nasprotno, tožena stranka je ravnala povsem zakonito, ko je sprejela določene ukrepe za preprečitev oz. omilitev prenehanja delovnega razmerja teh delavcev v smislu 35. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju: ZDR). Ti ukrepi so v 1. odst. 35. čl. ZDR našteti primeroma, in sicer ponudba zaposlitve v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči, zagotovitev pomoči za začetek samostojne dejavnosti, dokup zavarovalne dobe, delo s krajšim delovnim časom, itd.).

V predmetni zadevi je sicer delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo, vendar pa mu je bila hkrati s prenehanjem delovnega razmerja ponujena zaposlitev pri novem delodajalcu J. d.o.o., kjer se je tožnik dejansko tudi zaposlil z naslednjim dnem (1.5.2001), potem ko mu je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje s 30.4.2001 na podlagi sklepa z dne 24.4.2001. Drugemu vozniku, M. S. prav tako ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, temveč je bil s sklepom z dne 8.5.2001 z istim dnem razporejen na drugo delovno mesto - skladiščnik I - viličarist, za nedoločen čas (priloga B6). Tretji voznik B. M. pa je pri toženi stranki ostal v delovnem razmerju najdlje iz razloga, ker se je tožena stranka zaradi ukinitve prevozne dejavnosti z njim dogovarjala, da bi kot zunanji izvajalec prevzel to dejavnost (kar izhaja iz navedb tožene stranke). Ker pogajanja niso bila uspešna, mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma z dne 17.1.2002 (priloga B7). Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka ravnala v skladu s programom in je za omilitev posledic uvedbe prisilne poravnave ter finančne reorganizacije sprejela druge ukrepe. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da bi morali biti ti ukrepi predvideni v programu. V predmetni zadevi namreč ne gre za prenehanje delovnega razmerja na podlagi programa razreševanja presežkov delavcev v smislu 35. čl. ZDR in naslednjih, saj je tožena stranka sprejela program zaradi uvedbe prisilne poravnave. V takem primeru pa se za ugotavljanje števila delavcev in glede drugih vprašanj uporabljajo določbe ZPPSL (predvsem 51. čl.) in ne določbe ZDR. Slednje se uporabijo le v primeru, če kakšno vprašanje v ZPPSL ni urejeno. Iz 1. odst. 51. čl. ZPPSL ne izhaja, da bi moral program prenehanja delovnih razmerij vsebovati tudi ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prisilne poravnave oz. finančne reorganizacije. Vendar to še ne pomeni, da jih delodajalec ne more upoštevati oz. uporabiti, saj so ti ukrepi navedeni v 35. čl. ZDR in jih je tožena stranka tudi pravilno upoštevala, kar je razvidno iz sklepa z dne 24.4.2001. Ker dejansko nobenemu od treh delavcev, ki so delali na ukinjenem delovnem mestu, ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v smislu, da bi ostali brezposelni (temveč je bilo zanje drugače poskrbljeno), toženi stranki pri določanju delavcev, katerim bo prenehalo delovno razmerje, ni bilo treba uporabiti kriterijev, določenih v 5. odst. 51. čl. ZPPSL. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja in razporeditvi k novemu delodajalcu z dne 24.4.2001 ter sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 1.6.2001 nezakonit in da ju je potrebno razveljaviti iz razlogov, zaradi katerih je to storilo sodišče prve stopnje.

Vendar pa to še ne pomeni, da sta navedena sklepa zakonita, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo glede drugih dejanskih in pravnih vprašanj, na katere je tekom postopka opozarajal tožnik. Slednji je namreč zatrjeval, da razporeditev k novemu delodajalcu ni v skladu s 14. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. št. 40/97...38/2003 - v nadaljevanju: SKPGD), ki govori o razporejanju delavcev iz kraja v kraj. Iz 2. alieneje citiranega člena namreč izhaja, da delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot tri ure. Tožnik je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval, da prevoz na delo k novemu delodajalcu z javnimi prevoznimi sredstvi traja več kot 3 ure.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede vprašanja sestave Komisije za pritožbe, ki je obravnavala tožnikov ugovor zoper sklep z dne 24.4.2001. Tožnik namreč zatrjuje, da je njegov ugovor obravnavala komisija za pritožbe, ki je bila imenovana na podlagi nezakonito sprejetega pravilnika, saj je Svet delavcev sprejel sklep o zadržanju veljavnosti pravilnika in vseh postopkov, ki izhajajo iz njega.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje ob uporabi 354. čl. ZPP izpodbijano sobo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo prvostopenjsko sodišče opredeliti glede izpostavljenih vprašanj in ob dopolnjenem dokaznem postopku (npr. zaslišanje strank) ugotoviti, ali sta morda s tožbenim zahtevkom izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita zaradi katerega od zgoraj navedenih razlogov in bi zato posledično delovno razmerje tožniku prenehalo nezakonito. Če bo ugotovilo, da nobeden od teh razlogov ni podan, bo moralo odločitev spremeniti in zavrniti tožnikov tožbeni zahtevek s vsemi stroškovnimi posledicami.