Jedro

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je bilo tožniku, ki je študij nedvomno začel v času veljavne akreditacije, omogočeno prehodno obdobje po izgubi akreditacije, v katerem je lahko zaključil svoj študij. Glede navedenega dejstva se v upravnem spisu nahajata dva po vsebini nasprotujoča si dopisa. Tožena stranka pa se ni opredelila do navedb iz prvega dopisa, ampak izpodbijana odločba temelji le na dejstvih iz drugega dopisa, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah oziroma pojasnilih ENIC-NARIC centra.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 60121-3198/2006/24 z dne 30. 3. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja, ki se dokazuje z listino o izobraževanju, ki jo je na ime A.A. (tožnik v tem sporu) oktobra 2006 izdala institucija IMADEC University, Republika Avstrija, in hkrati razveljavila začasno odločbo, št. 60121-3198/2006 z dne 14. 12. 2007. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil vlogo za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja, zaključenega na zgoraj navedeni instituciji. Priložil je vso zahtevano dokumentacijo v skladu s 5. in 6. členom Pravilnika o obrazcih, stroških in načinu vodenja evidenc v postopkih priznavanja in vrednotenju izobraževanja ter v vlogi zahteval, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski izobraževalni sistem, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program in v tujini pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe oziroma znanstveni naslov ter enakovrednost pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom. Z začasno odločbo, št. 60121-3198/2006 z dne 14. 12. 2007 je tožena stranka odločila, da se predmetno izobraževanje v Republiki Sloveniji prizna, da pa je za pridobitev naziva magister znanosti treba opraviti še dodatne obveznosti na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V okviru upravnega postopka drugega vlagatelja, ki se nanaša na istovrstno izpopolnjevanje na isti instituciji, je organ po izdaji začasne odločbe pridobil nove splošne podatke v zvezi z avstrijskim visokošolskim sistemom, podatke o akreditiranosti institucije IMADEC University zgolj v obdobju od 2. 1. 2001 do 2. 1. 2006, uradni odgovor predstavnika pristojnega avstrijskega ministrstva (Bundesministerium für Wissenschaft und Forschung) z dne 7. 1. 2010, iz katerega izhaja, da so bili samo za čas akreditiranosti konkretnega inštituta akreditirani tudi tam izvajani programi in odgovor istega ministrstva z dne 19. 11. 2010, iz katerega izhaja, da IMADEC University ni del avstrijskega visokošolskega sistema in ni priznana post-sekundarna izobraževalna institucija v skladu z 51. členom avstrijskega visokošolskega zakona Univesitätgesetz 2002 ter da gre pri Master programih z inštitutov, kakršen je IMADEC University, za akreditirane programe, vendar so ti programi po statusu oziroma vrsti opredeljeni zgolj kot študijski programi izpopolnjevanja, ki jih ni mogoče primerjati z običajnimi Master programi, ki dokazujejo izobraževanje za pridobitev formalne izobrazbe v skladu z bolonjsko strukturo izobraževanja.

Zaradi navedenih novo ugotovljenih dejstev je tožena stranka s sklepom, št. 60121-3198/2006 z dne 22. 11. 2010 postopek obnovila na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V skladu z 9. členom ZUP je bil tožnik pozvan k izjasnitvi glede zgoraj povzetih ugotovitev. Svojemu odgovoru z dne 5. 4. 2011 je priložil dopis avstrijskega ministrstva Bundesministerium für Bildung, Wissenschaft und Kultur z dne 29. 1. 2007, ki je na novo odprlo vprašanje akreditiranosti že začetega študija zaradi podaljšanja možnosti zaključka za dva dodatna semestra. Tožena stranka je zato 4. 1. 2012 pridobila še pojasnilo avstrijskega ENIC-NARIC centra, ki je po posvetovanju z avstrijskim akreditacijskim svetom potrdil dosedanje ugotovitve in pojasnil, da je akreditacija IMADEC University kot privatne univerze potekla z dnem 2. 1. 2006, tako da so se od 3. 1. 2006 lahko nadaljevali samo programi izpopolnjevanja z možnim upoštevanjem delno končanega Master programa, ki dokazuje formalno stopnjo izobrazbe, da zaradi posebnosti primer podaljšano prehodno obdobje za tiste Master programe, ki dokazujejo formalno stopnjo izobrazbo, ni bilo zagotovljeno, tožnikova listina pa torej predstavlja zaključen program izpopolnjevanja, ni pa to diploma po Bolonjskem sistemu in izobraževanje ne daje splošne pravice dostopa do nadaljnjega izobraževanja na izobraževalni instituciji. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da izobraževanja, ki ga je tožnik zaključil na osnovi tujega visokošolskega programa, ni mogoče priznati v skladu z ZPVI ter da predložene listine o izobraževanju ni mogoče šteti za listino v skladu z 2. členom ZPVI. Ni namreč mogoče ugotoviti stopnje, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja in v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe/strokovnega oziroma znanstvenega naslova, niti enakovrednosti naslovov, kot to določa 10. člen ZVPI. Odločitev temelji tudi na preizkusu meril iz 3. člena ZVPI. Tožnikovo izobraževanje v tujini ob zaključku ne daje stopnje izobraževanja in ni bilo ustrezno akreditirano ves čas izobraževanja, posledično zato ne ustreza slovenski stopnji izobraževanja ne po ob primerjavi predmetnika, ne učnega načrta in izobraževalnega programa, ne po učnih dosežkih, ne po trajanju izobraževanja, niti po pravicah, ki iz izobraževanja izhajajo.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in v njej navaja, da se tožena stranka po izdaji začasne odločbe ni seznanila z nikakršnim novim dejstvom oziroma dokazom, zaradi katerega bi bila obnova prvotnega postopka upravičena, saj je do spremembe statusa ustanove IMADEC University prišlo v začetku leta 2006, to je pred sprejemom začasne odločbe z dne 14. 12. 2007. S temi dejstvi bi tako ob pravilnem in temeljitem zbiranju formalnih informacij mogla in morala razpolagati že v času odločanja. Postopek izdajanja odločbe za priznanje v tujini pridobljenega izobraževanja je trajal več mesecev, v tem času pa bi tožena stranka lahko pridobila vse relevantne podatke ter bi za spremembo statusa institucije mogla in morala izvedeti že v času izdaje začasne odločbe. Tožnik se tudi ni mogel izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Tožena stranka je namreč po pridobitvi njegove izjave v smislu 9. člena ZUP od pristojnega avstrijskega ENIC-NARIC centra pridobila dodatna pojasnila v zvezi s statusom institucije oziroma statusom študentov, ki so študij pričeli na instituciji kot akreditirani univerzi ter ga končali po poteku akreditacije. Navedene listine z dne 4. 1. 2012, ki je podlaga končni odločitvi, ni tožena stranka tožniku nikoli posredovala ter mu posledično v skladu s 146. členom ZUP ni omogočila, da se o vsebini listine in domnevnih dejstvih, ki iz nje izhajajo, izjavi. S tem je ravnala v nasprotju z načelom zaslišanja stranke ter storila absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere je njena odločitev nepravilna in nezakonita.

Napačno ugotovljeno dejansko stanje pa izkazuje potrdilo avstrijskega ministrstva z dne 29. 1. 2007, ki ga je pridobil tožnik. Iz nevedenega potrdila jasno izhaja, da je imel možnost program zaključiti v dveh dodatnih semestrih, kar je tudi storil, zato zanj ne more veljati novi sistem, po katerem je IMADEC University odvzet status akreditirane univerze. Tožnik je študij očitno začel v akreditirani instituciji, pridobil je formalno stopnjo izobrazbe, ki jo je mogoče uvrstiti v slovenski sistem izobraževanja, priznati smer in pridobljeni naziv ter ob izpolnitvi dodatnih pogojev priznati enakovrednost pridobljenega naziva s slovenskim nazivom. Navedba tožene stranke, da kakovost izobraževanja po izgubi statusa akreditiranosti ni bila več enaka, je zato povsem neutemeljena. Poleg tega iz pojasnila ENIC NARIC centra (s katerim se tožnik ni imel možnosti seznaniti) izhaja, da zaradi posebnosti primera prehodno obdobje za stare študente ni bilo zagotovljeno. Tožnik ni seznanjen, kakšne so te posebnosti primera in v čem je razlog nasprotujočih si pojasnitev avstrijskega ministrstva. Tudi iz navedenega torej izhaja, da tožena stranka ni pravilno in popolno raziskala dejanskega stanja. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži plačilo priglašenih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema relevantne zakonske predpise in opisuje avstrijski visokošolski sistem, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, da je tožnik zaključil avstrijski program izpopolnjevanja (in ne programa za pridobitev izobrazbe), ki je bil kot tak tudi primerno akreditiran. Poleg tega je bil pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno obveščen o ugotovljenem dejanskem stanju, v dopisu pristojnega ENIC-NARIC centra z dne 4. 1. 2012 pa niso navedena nobena nova dejstva, saj pojasnila zgolj potrjujejo ugotovitve tožene stranke, ki so bile tožniku predstavljene že dne 9. 3. 2011. Gre za nesporna dejstva, ki so bila zgolj ponovno predočena toženi stranki v postopku odločanja. Izdana informacija o vrsti izpopolnjevanja, ki ga je zaključil tožnik, pa je za toženo stranko zavezujoča, zato zaslišanje tožnika ne bi vplivalo na drugačno rešitev zadeve. Glede na navedeno vztraja pri odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik vztraja pri zgoraj povzetih tožbenih navedbah, tožena stranka pa pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja ureja III. poglavje Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (v nadaljevanju ZVPI). Po določbi 10. člena ZVPI je priznavanje za namen zaposlovanja postopek, v katerem se imetniku tuje listine z odločbo ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, v tujini pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe, strokovni oziroma znanstveni naslov oziroma enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklice oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu.

V zvezi z obnovo postopka sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana odločba ni bila izdana v obnovljenem postopku, ampak je organ v letu 2007 na podlagi 221. člena ZUP izdal začasno odločbo, ki jo je razveljavila in nadomestila izpodbijana odločba. Postopek torej z izdajo začasne odločbe ni bil končan, ampak se je z njo le začasno uredilo vprašanje priznanja tožnikovega izobraževanja. Upravni postopek je bil po navedenem končan z izdajo nove (končne) odločbe. Sklep o obnovi nezaključenega postopka je bil zato v konkretnem primeru nepotreben, kar potrjuje tudi po uradni dolžnosti izdan sklep o ustavitvi obnovljenega postopka z dne 29. 3. 2012, vendar navedena kršitev določb ZUP ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v predmetni zadevi.

Utemeljen pa je tožbeni ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V postopku je namreč ostalo sporno vprašanje, ali je bilo študentom, ki so Master program začeli še v času veljavne akreditacije, omogočeno končati program po do tedaj veljavnih pravilih, na kar utemeljeno opozarja tožnik. Za odločitev v tej zadevi je po mnenju sodišča namreč bistveno, ali je bilo tožniku, ki je študij nedvomno začel v času veljavne akreditacije, omogočeno prehodno obdobje po izgubi akreditacije, v katerem je lahko zaključil svoj študij. Tožnik je v zvezi s tem upravnemu organu predložil dopis pristojnega avstrijskega ministrstva o prehodnem obdobju v trajanju dveh semestrov. Glede navedenega dejstva se v upravnem spisu nahajata dva po vsebini nasprotujoča si dopisa, prvi v nemškem jeziku z dne 29. 1. 2007, ki ga je, kot že rečeno, predložil tožnik, in drugi z dne 4. 1. 2012 v angleškem jeziku, ki ga je pridobila tožena stranka po elektronski pošti od avstrijskega ENIC-NARIC centra. Ker se tožena stranka ni opredelila do navedb iz prvo navedenega dopisa, ampak izpodbijana odločba temelji le na dejstvih iz drugega dopisa, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah oziroma pojasnilih ENIC-NARIC centra. Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP pa organu nalaga, da pred odločitvijo v zadevi da stranki oziroma strankam možnost, da se izrečejo o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Z uveljavitvijo tega načela se namreč posamezniku kot stranki postopka zagotavlja položaj subjekta, saj to načelo varuje jedro njegovih procesnih pravic. Gre tudi za ustavno pravico, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Organ bi torej moral tožniku dopis ENIC-NARIC centra z dne 4. 1. 2012 predložiti in mu določiti rok, da se do njega opredeli, enako kot je to storil z vabilom z dne 9. 3. 2011, in šele potem bi bilo možno izdati odločbo, pri čemer bi se moral opredeliti tako do samega dopisa kot tudi do tožnikovih navedb (in morebitnih dokazov) v zvezi z njim in šele po presoji obojega bi lahko odločil o stvari (glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS I U 601/2010 z dne 17. 1. 2011).

Sodišče še dodaja, da se upravni postopek po določbi 62. člena ZUP praviloma vodi v slovenskem jeziku, v tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki uradni zaznamki in druga pisanja ter opravljajo tudi vsa dejanja v postopku. Zato sodišče meni, da bi morale biti listine, na katerih temelji odločitev organa, predložene v prevodu oziroma v uradnem jeziku, v katerem teče postopek, kar bo morala tožena strank upoštevati pri ponovnem odločanju o tožnikovem zahtevku.

Po presoji sodišča v zadevi dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 237. člena ZUP), hkrati pa tožniku v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo in je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (3. točka 237. člena ZUP). Glede na povedano je sodišče tožbi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo pa odpravilo in jo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ob upoštevanju načela zaslišanja stranke ugotoviti, ali je bilo v konkretnem primeru omogočeno prehodno obdobje za končanje študija po starem programu in na podlagi te ugotovitve odločiti o tožnikovem zahtevku za priznanje izobraževanja.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v povezavi z 1. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.