Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ne organ ne tožena stranka nista izvedla posebnega ugotovitvenega postopka, kjer bi glede na tožnikovo invalidnost I. kategorije in njegovo gibalno omejenost organ preveril, ali je tožniku namenjeno stanovanje primerno za človeka s takšno gibalno omejitvijo, kot jo ima tožnik in v katerem bi lahko tožnik podal tako dejstva kot dokaze v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami njegove invalidnosti v zvezi z dodeljenim stanovanjem. Tako organ kot tožena stranka sta za tožnikovo invalidnost vedela med upravnim postopkom.
Tožena stranka je štela, da je tožnik prepozno uveljavljal dejstvo invalidnosti in nemožnosti dostopa do stanovanja, glede katerega mu pred dodelitvijo ni bilo omogočeno, da bi si ga ogledal oziroma ni bil zaslišan glede primernosti dodeljenega stanovanja glede na poznano okoliščino invalidnosti.
I. Tožbi se ugodi in se odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. 35211-7315/2017-6 3100 z dne 29. 1. 2018 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 23. 3. 2015 o dodelitvi neprofitnih stanovanj v najem ugotovil, da je tožnik na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegel 620 točk. Na podlagi razpisanega števila stanovanj in njihove razdelitve po sklepu nadzornega sveta bodo stanovanja zagotovljena vsem tistim upravičencem, uvrščenim na prednostno listo A1 v skupini družin, ki so dosegli nad vključno 620 točk, tistim pa, ki so dosegli manjše število točk, stanovanje ne bo dodeljeno.
2. Tožniku je bila posledično dne 3. 7. 2017 ponujena sklenitev najemne pogodbe za stanovanje na naslovu A., Ljubljana, tj. enosobno stanovanje št. 131 v II. nadstropju v izmeri 34,33 m2. Tožnik je v zvezi z navedeno pogodbo dne 6. 7. 2017 vložil ugovor, v katerem navaja, da živi s 23 letno hčerjo, ki mu pomaga pri opravilih. Ne zdi se mu primerno, da kot invalid 1. kategorije živi z njo skupaj v enosobnem stanovanju, v tako majhnem stanovanju ni mogoče zagotoviti minimalne zasebnosti, s hčerjo pa ne more živeti v isti sobi. Pripravljen je plačati višjo najemnino za temu primerno višjo kvadraturo in počakati par mesecev na primerno rešitev. Organ mu je z dopisom z dne 11. 7. 2017 posredno ugodil, iz razloga, ker je vse še prazne enote na tem naslovu oddal kot bivalne enote. Tožniku je bilo pojasnjeno, da se bodo potrudili najti drugo stanovanje na zgornji meji predpisanih normativov, pri čemer so ga seznanili, da so vezani na dva pogoja: 1. da je stanovanje v stanju, ki omogoča normalno rabo in 2. da se velikost stanovanja giblje v mejah, ki jih določa Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), in sicer glede na število družinskih članov gospodinjstva, ki različnih oblik družin ne predvidevajo.1 Tožniku je bila nato v decembru 2017 ponujena sklenitev najemne pogodbe za stanovanje na naslovu B., Ljubljana, tj. enosobno stanovanje št. 10 v I. nadstropju v izmeri 34,42 m2. Tožnik je v zvezi z navedeno pogodbo dne 5. 1. 2018 vložil ugovor, v katerem navaja, da mu je organ ponudil 9cm2 večje stanovanje, meni, da ga obravnavajo kot drugorazredno osebo, saj je čakal na to stanovanje, čeprav razlike (v izmeri) praktično ni. Pripravljen je počakati na ugodnejšo rešitev zaradi bližine zdravstvene oskrbe, ki jo nujno potrebuje glede na to, da je invalidsko upokojen 66 – letnik, zanima ga možnost dodelitve primernejšega prostora. V dopisu z dne 15. 1. 2018 mu je organ pojasnil, da novo ponujeno stanovanje kljub kvadraturi 34,42 m2 obsega poleg dostojno velike dnevne sobe s kuhinjo še ločeno sobo, boljša struktura stanovanja v okviru normativov pravilnika ne obstaja. Pojasnil mu je še, da se objekt z dodeljenim stanovanjem nahaja v urbanem okolju in v neposredni bližini vse potrebne javne infrastrukture, tako da bo stanovanje tožniku in njegovi hčeri lahko nudilo vse potrebno udobje. Hkrati pa ga je opozoril, da če 3 dni po prejemu tega poziva ne bo pristopil k sklenitvi najemne pogodbe in k prevzemu stanovanja, bo organ postopal skladno z določbami Pravilnika, ki predpisuje, da se upravičenca, ki se ne odzove na ponovni poziv k sklenitvi najemne pogodbe, črta iz seznama upravičencev, s tem pa mu preneha upravičenje do dodelitve neprofitnega stanovanja, ki mu posledično ne bo dodeljeno.
3. V nadaljevanju obrazložitve še navaja, da ker se tožnik kljub ponovnemu pozivu ni odzval na sklenitev najemne pogodbe, je organ dne 29. 1. 2018 izdal izpodbijano odločbo, s katero je tožnika črtal iz seznama upravičencev (1. točka izreka), odpravil odločbo z dne 23. 3. 2015 ter še odločil, da prenehajo tožniku upravičenja, prejeta v okviru 16. javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, hkrati pa ugotovil, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški postopka.
4. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo (z dne 29. 1. 2018) je tožnik 16. 2. 2018 vložil pritožbo, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil z odločbo z dne 12. 3. 2018 (1. točka izreka) ter ugotovil, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi povzema navedbe tožnika, ki je v pritožbi navajal, da je šel s pomočjo prijatelja preverit zadnje dodeljeno stanovanje in da je teren popolnoma neprimeren za njegovo bolezensko stanje in stopnjo invalidnosti - leta 2013 je imel težek zlom gležnja, kar mu onemogoča normalno hojo, dostop do stanovanjske stavbe (z dodeljenim stanovanjem) pa je na hribovitem področju. Zaradi sindromske bolečine mu je zdravniško priporočena hoja po ravnem. Poleg tega navaja, da se njegova hči še šola in da se mu zdi neprimerno, da živita v sobi s pregrado ali pa si jo delita. Stanovanje, ki si ga je ogledal, je neprimerno že zaradi vhoda, še posebej pozimi (prehoditi je treba manjši hrib). Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je organ pravilno postopal, saj si prosilci ne morejo izbirati stanovanj, ogledi stanovanj se pred dodelitvijo ne izvajajo, upošteva pa se normalna raba stanovanj in površina glede na število članov gospodinjstva, nikjer pa kot kriterija ne določa števila sob. Stanovanje na B. v Ljubljani tako ustreza kriterijem z vidika površine. Iz dokumentacije v spisu je res sicer razvidno, da je pritožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti že od leta 2000, kar je sicer omenjal že v ugovoru zoper dodelitev navedenega stanovanja, ni pa omenjal, da bi bilo to stanovanje zanj neprimerno zaradi težje dostopnosti oziroma terena (stanovanje naj bi bilo na hribu). V ugovoru je neprimernost stanovanja utemeljeval zaradi želje po večji površini stanovanja ter ločenosti prostorov. Novih dejstev o pritožnikovem zdravstvenem stanju, ki jih navaja v pritožbi, drugostopni organ ne more upoštevati. Sklicuje se na tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko pritožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji ter da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na prvi stopnji. Ker tožnik ni obrazložil, zakaj tega ni omenil že v postopku na prvi stopnji, tožena stranka navedenih pritožbenih navedb ni upoštevala in je pritožbo zavrnila.
5. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, saj je bilo dodeljeno stanovanje neprimerno. Tožnik je invalid, pri njem je ugotovljena nezmožnost za delo že v letu 2000, od takrat pa prejema tudi invalidsko pokojnino. V letu 2013 je utrpel kompliciran zlom gležnja, operativno zdravljenje pa ni prineslo optimalnega izboljšanja, pač pa je poslabšalo težave, vezane na kompleksni regionalni bolečinski sindrom. Gleženj je ostal deformiran, pareze stopala se ne da odpraviti, zaradi česar tožnik težje hodi, brez opore pa lahko hodi le po ravnem, pri hoji si pomaga z berglami. Sklicuje se na 10. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da je primerno stanovanje tisto, ki zadošča stanovanjskim potrebam najemnika in njegovih ožjih družinskih članov, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu. Prav tako mora primerno stanovanje ustrezati površinskemu normativu. Tožnik poudarja, da je dodeljeno stanovanje v stanovanjski stavbi na hribu, kar mu glede na njegove zdravstvene težave bistveno otežuje dostop. V primeru slabih vremenskih razmer, snega ali poledice sploh ne bi peš zmogel do stavbe. Prav tako pa je tožnik organu in tudi kasneje v pritožbi pojasnil, da je stanovanje neprimerno za bivanje očeta in hčerke, saj se mu ne zdi primerno, da si s hčerko, ki se še šola, delita sobo. Ugotavlja, da držijo navedbe organa in tožene stranke, da dodeljeno stanovanje ustreza površinskemu normativu po prvem odstavku 14. člena pravilnika, vendar četrti odstavek istega člena pravi, da lahko najemodajalec odda tudi večje stanovanje kot določa normativ, če upravičenec to želi, temu pa se lahko prilagodi tudi višina najemnine. Sam pa je izrecno zahteval večje stanovanje zase in za hči, pri čemer je za to izkazal razumne razloge. Tožnik poudarja, da je organ pri dodeljevanju stanovanj vezan zagotoviti primerno stanovanje, primernost pa se presoja glede na površinski normativ in normalno rabo stanovanja. Zaradi tožnikove invalidnosti in specifičnega zdravstvenega stanja ter lege stanovanjske stavbe, v kateri se dodeljeno stanovanje nahaja, mu normalna raba ne bi bila omogočena. Čeprav razpis, na podlagi katerega je tožnik uvrščen na prednostno listo upravičencev do neprofitnega stanovanja, določa, da se upravičenec, ki bo neupravičeno zavrnil dodeljeno primerno stanovanje, črtal s seznama, v konkretnem primeru noben od pogojev za črtanje ni bil izpolnjen, saj stanovanje ni bilo primerno, tožnik pa ga ni neupravičeno zavrnil. Glede očitka prepoznega uveljavljanja dejstva invalidnosti šele v pritožbi pa tožnik poudarja, da je bil organ seznanjen z njegovo invalidnostjo, saj mu je na podlagi tega celo dodelil dodatnih 80 točk za uvrstitev na prednostni seznam. Poleg tega je tožnik dejstvo poslabšanega zdravstvenega stanja izpostavil ustno pri dodeljevanju stanovanja na B., kot tudi pisno in ustno v ugovoru zoper stanovanje na naslovu A., katero mu ni bilo dodeljeno zaradi razlogov na strani organa. Prav tako pa je pritožba zoper odločbo dejansko edino pravno sredstvo, ki ga ima stranka v postopku. Pred izdajo odločbe namreč ni razpisane nikakršne obravnave ali posebnega postopka, tekom katerega bi stranka lahko (in morala) navesti vse znane ji dokaze. Tožnik je prava nevešča stranka, posledice izpodbijane odločbe pa bistveno vplivajo na njegov socialni položaj. Zato je potrebno pravico do pritožbe interpretirati manj restriktivno in v korist šibkejše stranke v postopku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi, tožnika uvrsti nazaj na seznam upravičencev od dodelitve neprofitnega stanovanja, posledično pa ne prenehajo tožnikova upravičenja, prejeta v okviru 16. javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Priglaša tudi stroške postopka.
6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da drži, da je bil organ ves čas seznanjen z invalidnostjo tožnika, vendar pa je ključno, da tožnik svoje invalidnosti do vložitve pritožbe ni uveljavljal kot razloga za zavrnitev stanovanja na B. (zaradi težje dostopnosti oziroma terena), temveč je neprimernost stanovanja utemeljeval z željo po večji površini stanovanja ter ločenosti prostorov. Pri tem pa tožnik ni obrazložil, zakaj tega dejstva invalidnosti ni omenil že v postopku na prvi stopnji, zato tožena stranka teh pritožbenih navedb ni mogla upoštevati. Organ je dolžan pri dodelitvi stanovanj upoštevati samo normalno rabo stanovanja in površino glede na število članov gospodinjstva. Gospodinjstvo tožeče stranke je dvočlansko, površinski normativ za njeno gospodinjstvo je nad 30 m2 do 45 m2 po Pravilniku, ki sicer v četrtem odstavku 14. člena najemodajalcu daje možnost, da odda v najem večje stanovanje, ne gre pa za njegovo obveznost. Čeprav je tožnik zahteval večje stanovanje, mu organ tega ni dolžan zagotoviti. Prosilci ne morejo izbirati stanovanj, razlog za to pa je v večjih potrebah po stanovanjih, kot je ponudba teh, zato se ogledi stanovanj pred dodelitvijo ne izvajajo. Organ je dolžan vsem uspelim prosilcem zagotoviti vselitev v stanovanje, ki sodi v okvire predpisanih površinskih normativov ter jih v primeru zavrnitve stanovanja opozoriti, da si bodo v tem primeru dolžni stanovanjski problem reševati sami. Tožnik je bil opozorjen s pozivom na sklenitev najemne pogodbe na vse pravne posledice, ki bodo sledile v primeru njegove zavrnitve sklenitve najemne pogodbe. Očitek tožnika, da ni bilo pred izdajo odločbe razpisane nikakršne obravnave ali posebnega postopka, tekom katerega bi stranka lahko (in morala) navesti vse znane ji dokaze, tako ni utemeljen. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
K I. točki izreka:
7. Tožba je utemeljena.
8. Sodišče ugotavlja, da je v navedenem upravnem sporu med strankama sporno pravno vprašanje, ali je tožnik pravočasno uveljavljal, da naj bi bilo dodeljeno mu stanovanje na zadevnem razpisu primerno stanovanje v smislu 10. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) za njegovo bivanje glede na njegovo invalidnost I. kategorije.2 Obstoj navedene kategorije invalidnosti pri tožniku med strankama ni sporen, kakor tudi ne, da sta za to dejstvo tako prvostopenjski organ kot tožena stranka vedela že med upravnim postopkom.
9. Tožena stranka se je v odločbi z dne 12. 3. 2018, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo, sklicevala na tretji odstavek 238. člena ZUP, po katerem lahko v pritožbi pritožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Kot pritožbeni razlogi se lahko ti upoštevajo, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na prvi stopnji. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni navedel, zakaj nedostopnosti stanovanja zaradi invalidnosti ni navedel že v ugovoru zoper dodelitev stanovanja prvostopenjskemu organu. Pri tem pa priznava, da sta tako prvostopenjski organ kot tudi drugostopenjski organ že med postopkom vedela za tožnikovo invalidnost I. kategorije. Okoliščina, ki jo poudarja tožena stranka, da se ne izvajajo ogledi dodeljenih stanovanj pred dodelitvijo, pa nima opore v zakonu. Sodišče namreč ugotavlja, da ne organ ne tožena stranka nista izvedla posebnega ugotovitvenega postopka, kjer bi glede na tožnikovo invalidnost I. kategorije in njegovo gibalno omejenost organ preveril, ali je tožniku namenjeno stanovanje primerno za človeka s takšno gibalno omejitvijo, kot jo ima tožnik in v katerem bi lahko tožnik podal tako dejstva kot dokaze v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami njegove invalidnosti v zvezi z dodeljenim stanovanjem. Tako organ kot tožena stranka sta za tožnikovo invalidnost vedela med upravnim postopkom, saj so bila njegova zdravstvena potrdila že del razpisne dokumentacije, zaradi česar mu je bilo priznanih tudi 80 točk na račun njegove invalidnosti v razpisnem postopku, hkrati pa je svojo invalidnost poudarjal v obeh ugovorih zoper dodeljeni mu stanovanji. Kljub navedenemu pa je tožena stranka štela, da je tožnik prepozno uveljavljal dejstvo invalidnosti in nemožnosti dostopa do stanovanja, glede katerega mu pred dodelitvijo ni bilo omogočeno, da bi si ga ogledal oziroma ni bil zaslišan glede primernosti dodeljenega stanovanja glede na poznano okoliščino invalidnosti. Tožnik je v pritožbi navedel, da je šele po tem, ko si je šel stanovanje pogledati s prijateljem, ugotovil, da se dostop do stavbe, kjer je to stanovanje, nahaja na manjšem hribu, kar bi mu predvsem pozimi onemogočalo dostop glede na njegove zdravstvene težave. V tem elementu sodišče ne more zaznati nobenega elementa tožnikove pretirane pasivnosti ali nesodelovanja v postopku po lasti izbiri.
10. Zakonska dikcija primernega stanovanja po 10. členu SZ-1 je široka in jo je treba napolniti glede na okoliščine vsakokratnega primera, tudi upoštevajoč ustavno določbo 52. člena URS, po kateri država zagotavlja invalidom posebno varstvo. Slednje pomeni, da ima država določene pozitivne obveznosti tudi pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede primernosti stanovanja glede na naravo invalidnosti upravičenca do neprofitnega stanovanja tudi zaradi varovanja pravice do enake obravnave oziroma prepovedi diskriminacije (drugi odstavek 14. člena Ustave v zvezi z ustavnim načelom socialne države iz 2. člena Ustave, v nadaljevanju tudi URS). Pravica do dodelitve neprofitnih stanovanj invalidom bi bila lahko celo izvotljena, če ne bi opredelitev primernega stanovanja iz 10. člena SZ-1 glede na konkretne potrebe najemnika zahtevala temu primernega ugotovitvenega postopka.
11. Ker ne prvostopni organ ne tožena stranka v upravnem postopku nista ustrezno ugotovila dejanskega stanja, čeprav sta za tožnikov status invalidnosti vedela, nista pravilno uporabila pravil postopka v zvezi s splošnim načelom materialne resnice (8. člen ZUP)3, in zaradi zavrnitve tožnikovega ugovora o neprimernosti stanovanja zaradi invalidnosti kot prepoznega (tretji odstavek 238. člena ZUP),4 kajti tožnikova invalidnost za toženo stranko v pritožbenem postopku ni bilo novo dejstvo.
12. Zaradi navedenega je sodišče iz razlogov po 3. in 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1)
13. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave. Na podlagi 1. alineje druge točke 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč lahko sodišče odloči brez nje, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Posledično kot nepotrebnega sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika. Ob tem je sodišče upoštevalo kriterije za (ne)obveznost sojenja na glavni obravnavi v upravnih sporih iz sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal_ (App. no. 55391/13, 57728/13 and 4041/13, 6. 11. 2018, odst. 189-191).
K II. točki izreka:
14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je odločilo tudi, da mora tožena stranka tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, plačati stroške tega postopka. Stroške je sodišče, skladno z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnik v postopku nastopal brez pooblaščenca.
1 Normativ za dvočlansko družino, ki ni zavezana za plačilo lastne udeležbe in varščine, je od 30 do 45 m2. Tožnik je bil se tem dopisom tudi obveščen, da prvotno dodeljeno stanovanje, kljub površini 34,33 m2, obsega poleg dostojno velike dnevne sobe s kuhinjo še ločeno sobo. Zato so ga tudi opozorili, da boljša struktura stanovanja znotraj navedenih površinskih normativov praktično ne obstaja. 2 Določilo 10. člena SZ-1 določa, da je primerno stanovanje po tem zakonu tisto stanovanje, ki mora med drugim zadoščati tudi „stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika“ in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu in ne samo površinskim normativom. 3 Po prvem odstavku 8. člena ZUP je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. 4 Po tem določilu lahko v pritožbi pritožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.