Jedro

Pogoj za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka ni zahteva po izročitvi ključev in plačlu najemnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo

4.823.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 170.500,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tobženemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da je pravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja člen 219 ZOR, ki določa kdaj gre za neopravičeno pridobitev in je specialni predpis napram členu 210 ZOR. Tožnica zahteva nadomestitev dosežene koristi od toženke, ker ni mogla uporabljati svojega solastninskega deleža na stanovanjski hiši v Ljubljani, ki jo je v celoti uporabljala toženka, kar izhaja iz sodbe II P, vendar se o tej okoliščini sodišče ni izjasnilo in je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz točke 14 drugega odstavka člena 339 ZPP. Da je toženka imela korist, izhaja tudi iz izpovedi R.M., ki je izpovedal, da je do leta 1998 materi plačeval najemnino. Tožnica nadalje navaja, da je sodišče napačno izhajalo iz člena 14 ZTLR in zahtevka po uporabi solastne nepremičnine. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je člen 219 ZOR in zadostuje le uporaba nepremičnine ne pa tudi zahtevek po uporabi nepremičnine. Sodišče je tudi zmotno ocenilo dokaze, saj je tožnica vikende v Ljubljani preživljala le do 1985, kasneje pa ne.

Pritožba je utemeljena.

Podlaga tožničinega zahtevka je njeno prikrajšanje zaradi toženkinega posega v njeno pravico solastnice nepremičnine imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugo solastnico - toženko uporabljati sorazmerno svojemu deležu (prvi odstavek člen 14 Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih Ur. list SFRJ 6/80 in 36/90 - ZTLR in

219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Člen 219 ZOR res govori, da je mogoče od uporabnika zahtevati naj "nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe", vendar je treba to zakonsko določbo razlagati po njenem namenu to pa je kot skupen zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve (od 210 do 219. člen ZOR) v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno. Pri tem ni pomembno ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, saj je pomembna predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je koristil. Priloženi pravdni spisi, ki jih je sodišče vpogledalo ne pa tudi ocenilo kažejo, da je med strankama spor že od leta 1985, ko je tožnica vložila predlog za razdružitev solastnine ter, da si je toženka sporno nepremičnino lastila kot svojo. Za odločanje o tožničinem zahtevku ni pomembno katero stanovanje je tožnica pridobila v razdružitvenem postopku, saj je bilo o tem odločeno v letu 2001, že v letu 1988 pa je bilo toženki prepovedano vsakršno razpolaganje s stanovanjem v prvem nadstropju stanovanjske hiše (sklep N). V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka sploh ni ugovarjala pasivno legitimacijo in je o njej sodišče odločalo mimo ugovora pa tudi sicer ta ugovor sploh ni utemeljen, saj toženkin sin izpoveduje, da je za uporabo stanovanja plačeval najemnino toženki, kar kaže, da je s stanovanjem razpolagala toženka v nasprotju z izdano začasno odredbo pa tudi spisi, ki jih je kot že omenjeno vpogledalo sodišče prve stopnje, ki pa jih niti ni ocenilo, čeprav iz njih izhaja, da je sporno nepremičnino v celoti upravljala in gospodarila toženka. Nadalje je zmotno in materiano pravno neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica zahtevati uporabo sporne nepremičnine ter izročitev ključev ter plačilo najemnine, saj zgoraj navedene okoliščine niso predpogoj za uveljavljanje tožbenega zahtevka kot smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Zaključki sodišča prve stopnje, da toženka ni onemogočala uporabo mnepremičnin tožnici pa so protispisni in v nasprotju s spisi, ki jih je sodišče vpogledalo ne pa tudi ocenilo in tudi z izpovedjo toženkinega sina, ki je izpovedal, da je toženki plačeval najemnino. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstaka člena 339 točka 14 ZPP, saj sodišče prve stopnje ni ocenilo priloženih pravdnih spisov in je bilo že iz teh razlogov izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 354 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje oceniti priložene spise iz katerih je razvidno ravnanje toženke glede sporne nepremičnine ter upoštevati, da za odločanje v tej zadevi ni odločilno ali je tožnica zahtevala izročitev ključev in plačilo najemnine, temveč ali je toženka sama razpolagala in gospodarila s celotno nepremičnino brez tožničinega soglasja. Če je temu tako, bo moralo še na primeren način ugotoviti višino uporabnine, ki jo zahteva tožnica.

Izrek o stroških temelji na določbi člena 166 ZPP.