Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stranka, ki želi doseči preložitev naroka, mora storiti dvoje: sodišču mora poslati opravičilo in za izostanek dokazati opravičljiv razlog. ZPP v drugem odstavku 115. člena namenoma predpisuje poseben obrazec, ki stranki omogoča, da opraviči svojo odsotnost z naroka zaradi zdravstvenih razlogov oziroma iz istih razlogov doseže preložitev naroka.
Zdravnik, ki na predpisanem obrazcu izda opravičilo, mora v njem navesti dejstva, na podlagi katerih je ocenil, zakaj oseba ne more priti na sodišče in sodelovati na naroku. Ob izdaji in predložitvi opravičila, v katerem takšni razlogi niso navedeni, sodišče nima možnosti nima možnosti presoje, ali je opravičilo utemeljeno.
1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
2. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139943/2009 z dne 29.12.2009 v 1. in 3. odstavku, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10.578,67 EUR s pripadki. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.
2. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, napačne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se tožena stranka zaradi bolezni zakonite zastopnice (edinega) naroka ni udeležila, svoj izostanek pa je opravičila z zdravniškim potrdilom o upravičeni zadržanosti z dela. Tožena stranka ni imela možnosti sodelovati na naroku in na njem podati trditev in dokazov, prav tako pa se ni mogla opredeliti do izpovedb zaslišanih prič in podati lastne izpovedbe.
5. Stranka, ki želi doseči preložitev naroka, mora storiti dvoje: sodišču mora poslati opravičilo in za izostanek dokazati opravičljiv razlog. ZPP v drugem odstavku 115. člena namenoma predpisuje poseben obrazec, ki stranki omogoča, da opraviči svojo odsotnost z naroka zaradi zdravstvenih razlogov oziroma iz istih razlogov doseže preložitev naroka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je dan pred glavno obravnavo tožena stranka predlagala predložitev glavne obravnave zaradi bolezni njene zakonite zastopnice J. V.. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da gre za tako nepredvidljivo in nepričakovano oviro, zaradi katere bi bila zakonita zastopnica fizično in psihično nezmožna pristopiti na narok in zastopati toženo stranko. Sodišče je zato opravilo obravnavo v nenavzočnosti pravilno vabljene tožene stranke.
6. Višje sodišče ugotavlja, da ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo nezakonito, saj temelji na 115. členu ZPP. Zdravnik, ki na predpisanem obrazcu izda opravičilo, mora v njem navesti dejstva, na podlagi katerih je ocenil, zakaj oseba ne more priti na sodišče in sodelovati na naroku. Ob izdaji in predložitvi opravičila, v katerem takšni razlogi niso navedeni, sodišče nima možnosti nima možnosti presoje, ali je opravičilo utemeljeno. Tožena stranka je opravičilo sicer poslala, vendar ni izkazala opravičljivega razloga, saj iz opravičila izhaja le opravičena odsotnost z dela zakonite zastopnice tožene stranke. Tožena stranka dejstev, ki bi bila v skladu z zahtevo iz 115. člena ZPP, tudi v pritožbi ni navedla.
7. Pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba toženi stranki ni bila vročena pravilno, saj ni bila vročena po pravilih osebnega vročanja (142. člen ZPP v zvezi s 1. odst. 133. členom ZPP). Vendar višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kljub navedeni kršitvi pritožbo vložila pravočasno, tako da navedena kršitev za toženo stranko ni imela škodljivih posledic.
8. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama obstajal ustni dogovor o prodaji cementa, o ceni in roku plačila. Navedena dejstva je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe direktorja tožeče stranke E. B., šoferja tožeče stranke T. G. in na podlagi predloženih listih (računi, mednarodni tovorni listi CMR). Višje sodišča ugotavlja, da je sodišče prve stopnje (glede na skope ugovorne navedbe in neaktivnost tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje) pravilno ugotovilo dejansko stanje: ugotovilo je, da iz navedenih dokazov izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili o prodaji cementa, da sta se dogovorili o (z vtoževanimi računi) zaračunani ceni in roku plačila (takojšnje plačilo ob prevzemu ter, a je tožena stranka tudi potrdila prejem blaga, ni pa dokazala, da bi ga plačala). Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je navedla, da je vse obveznosti do tožeče stranke poravnala in da ne vtoževanih računov ne zaračunanega materiala ni prejela. Na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Po 212. členu ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Višje sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje vse navedeno, jasno in prepričljivo utemeljilo svojo odločitev. Vse navedbe tožene stranke v pritožbi, s katerimi oporeka trditvam in predloženim dokazom tožeče stranke, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in jih zato ni mogoče upoštevati (337. člena ZPP).
9. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).