Jedro

Postopek zavarovanja z začasno odredbo je namenjen izrednim situacijam, ko je treba koristi otroka zavarovati pred zaključkom pravdnega postopka, saj bi v nasprotnem primeru otroku nastala nepopravljiva oziroma težko nadomestljiva škoda.

S tem, ko sodišče strankam ni vročalo mnenj CSD, ni zagrešilo kršitve načela kontradiktornosti postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 11. 2014 in z dne 18. 3. 2015. II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu z dne 27. 11. 2014 zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe ter po uradni dolžnosti določilo stike med mld. E. in tožencem, ki potekajo vsak drugi vikend, ko oče mld. E. v petek ob 18. uri prevzame na domu matere in jo ob koncu stika, v nedeljo ob 18. uri, vrne na materin dom. V sklepu z dne 18. 3. 2015 pa je sodišče zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 27. 11. 2014 ter začasno odredbo dopolnilo s 3. točko izreka tako, da je tožnici zagrozilo z izrekom denarne kazni v znesku 250,00 EUR, če začasne odredbe ne bo upoštevala.

2. Zoper oba sklepa vlaga pritožbo toženec. V pritožbi zoper sklep z dne 27. 11. 2014 izpostavlja nepravilnost in nezakonitost sklepa ter predlaga njegovo razveljavitev in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Poudarja, da ni bil seznanjen z mnenjem Centra za socialno delo X z dne 19. 11. 2014, kar predstavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, zaradi katere je odločitev nepravilna in nezakonita, saj je sodišče prekršilo 5. člen ZPP; zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do pravno pomembnih dejstev o tožničinih pogostih menjavah bivališča; o tem, da je mld. E. postala zaprta vase, včasih tudi nekoliko agresivna in da je večkrat izrazila željo, da bi živela pri njem. E. priznava, da se dolgočasi, ker nima kaj početi, saj ne gredo nikamor, razen v trgovino in restavracijo, tožnica pa spi vse do poldneva. Ker gre za pravno pomembna dejstva, do katerih pa se sodišče ni opredelilo, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj najprej navaja, da je podan objektivni pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe – obstoj terjatve toženca, da se mld. E. dodeli njemu v varstvo in vzgojo, po drugi strani pa ugotovi, da ni podan subjektivni pogoj. To predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z ugotovitvijo sodišča o neizpolnjenosti subjektivnega pogoja se toženec ne strinja. E. živi v okolju, ki ji je neznano, tam nima prijateljev, sodišče pa tudi ne pojasni, kakšno socialno družbo naj bi imela v N. Izpostavlja prednosti okolja v S., kjer on prebiva ter poudarja, da bi bilo to okolje primernejše za E. Ni res, da se je E. na življenje v N. že privadila. Z ravnanjem in postopanjem sodišča se mld. E. povzroča nenadomestljiva škoda za njen nadaljnji psihofizični razvoj, pri čemer izpostavlja, da domače naloge opravlja tako, da tožničin partner prevede naloge v angleščino, tožnica pa v ruščino. Selitev E. v S. ne bi pomenila selitve v neznano okolje. Poudarja, da je tožničin partner velikokrat na službenih potovanjih in takrat ni nikogar, ki bi lahko prevajal naloge iz nemščine v angleščino. Opozarja, da tožnica namerno zavaja E. in jo uči lagati ter da je zaskrbljen zaradi njenega neurejenega zdravstvenega zavarovanja v N. 3. Tudi sklep z dne 18. 3. 2015, s katerim je sodišče zavrnilo toženčev ugovor, toženec izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Izpostavlja, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje: v točki 5 obrazložitve zapiše, da mnenje CSD X z dne 20. 1. 2015 ni izdelano za postopek zavarovanja, temveč je namenjeno končni odločitvi, medtem ko v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapiše, da je na podlagi mnenja CSD X z dne 19. 11. 2014 ugotovilo, da ni izkazana nujnost poseganja v obstoječi režim izvajanja vzgoje in varstva zaradi zavarovanja otrokovih koristi. To predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je sodišče zagrešilo kršitev pravil postopka, ker mu ni bilo vročeno mnenje CSD X z dne 19. 11. 2014, pa tudi ne mnenje z dne 20. 1. 2015. Izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njegovih ugovornih in trditvenih navedb, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; opozarja pa tudi na napačno povzemanje njegovih trditev v ugovoru in pritožbi z dne 19. 12. 2014, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do pravno pomembnih dejstev o tožničinem pogostem menjavanju bivališč, o E. zaprtosti vase in njeni agresivnosti ter njeni želji, da bi živela pri njem, pa tudi ne o tem, da se dolgočasi in da nima kaj početi ter da tožnica spi vse do poldneva. Ponavlja pritožbene razloge, ki jih je izpostavil že v pritožbi zoper sklep z dne 27. 11. 2014 ter poudarja, da se z ravnanjem in postopanjem sodišča mld. E. povzroča nenadomestljiva škoda za njen nadaljnji psihofizični razvoj. Izpostavlja, da so trenutno vsi stiki s hčerko onemogočeni in opozarja na prenizko določeno denarno kazen, ki bi morala znašati najmanj 600,00 EUR za vsako posamezno tožničino kršitev začasne odredbe.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki je odgovorila na pritožbo, podano zoper sklep z dne 27. 11. 2014; v odgovoru pa je v celoti pritrdila naziranjem in ugotovitvam sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi zoper sklepa z dne 27. 11. 2014 in z dne 18. 3. 2015 nista utemeljeni.

O sklepu z dne 27. 11. 2014

6. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu z dne 27. 11. 2014 zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče takšni odločitvi v celoti pritrjuje, saj toženec ni izkazal obstoja nevarnosti oz. okoliščin, ki bi kazale, da bi brez izdaje predlagane začasne odredbe mld. E. lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

7. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je postopek zavarovanja z začasno odredbo namenjen izrednim situacijam, ko je treba koristi otroka zavarovati pred zaključkom pravdnega postopka, saj bi v nasprotnem primeru otroku nastala nepopravljiva oz. težko nadomestljiva škoda. Pritrditi je nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prej navedenega toženec ni izkazal in tudi ne izhaja iz celotne spisne dokumentacije, še zlasti ne iz mnenja CSD X z dne 19. 11. 2014. Tuje okolje, v katerem E. živi s svojo materjo, namreč ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi za otroka lahko pomenila nastanek nepopravljive oz. težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo svojo ugotovitev, da je E. v N. že vzpostavila določeno socialno mrežo. To izhaja iz ugotovitve, da živi v N. že več kot tri mesece, da v šolo rada hodi, tam pa ima tudi družbo. Za E. je v osnovnih potrebah poskrbljeno, hčerka ima mamico rada oz. je navezana na oba starša. Obiskuje mednarodno šolo, zaradi jezikovne prilagoditve tudi individualni pouk. Metoda reševanja jezikovnih ovir pri reševanju domačih nalog pa nikakor ne more biti argument, ki bi kazal na nastanek nepopravljivo oz. težko nadomestljive škode, kot skuša prikazati toženec. Sodišče se sicer res ni posebej opredelilo do toženčevih navedb o E. zaprtosti vase in občasni agresivnosti ter o tem, da se E. dolgočasi, da nima kaj početi, ker ne gredo nikamor, razen v trgovino in restavracijo, vendar pa iz celotnega konteksta obrazložitve jasno izhaja, da je upoštevalo celostno situacijo, ki pa ne narekuje nujnosti izdaje predlagane začasne odredbe. Poleg tega so navedbe o E. zaprtosti vase ter občasni agresivnosti povsem nekonkretizirane in brez dokazov, zato ni bilo potrebe, da bi se sodišče o njih določneje izjasnjevalo.

8. Pritožba zmotno meni, da nevročitev mnenja CSD X s prilogami predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, kar naj bi narekovalo razveljavitev izpodbijane odločitve. Kot je bilo že izpostavljeno v sklepu IV Cp 3300/2012, se strankam listin, ki jih sodišče pridobi od pristojnih organov (npr. CSD), ne vroča posebej; še zlasti ne v nujnih postopkih, kakršen je obravnavani. Stranke imajo možnost, da same vpogledajo v spis oz. v listino, kar je pooblaščenec toženca, kot izhaja iz list. št. 63, tudi storil. S tem, ko sodišče strankam ni vročalo mnenj CSD, ni zagrešilo kršitve načela kontradiktornosti postopka, zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

9. Pritožba zmotno opozarja na nasprotja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede podanosti objektivnega in odsotnosti subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s standardom verjetnosti izkazal obstoj terjatve do tožnice, subjektivni pogoj pa je treba povezovati z vprašanjem izkaza obstoja nevarnosti, da bi brez izdaje predlagane začasne odredbe mld. otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Zaradi odsotnosti izkazanega obstoja nevarnosti za nastanek težko nadomestljive škode sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ni sledilo. Dejstvo, da je okolje v S. prijetnejše in ustreznejše za mld. E., pa v tej fazi postopka ne more biti zadosten argument za izdajo predlagane začasne odredbe. Enako velja tudi glede E. želje za bivanje v S., izpostavljenega dolgočasja ter jezikovnih ovir, kar vse skupaj ne predstavlja izredne situacije, ki bi narekovala izdajo začasne odredbe, ki je izjemen ukrep v postopku, zato tudi ni razlogov za spremembo oz. razveljavitev izpodbijanega sklepa z dne 27. 11. 2014. O sklepu z dne 18. 3. 2015:

10. Glede pritožbenih očitkov o kršitvah postopka zaradi nevročitve mnenja CSD se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na predhodna izvajanja, podana v povezavi s pritožbo zoper sklep z dne 27. 11. 2014. Pritožba zmotno opozarja, da je sodišče uporabilo v postopku zavarovanja kot podlago za odločitev mnenje CSD X z dne 20. 1. 2015. V 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je še posebej izpostavilo, da mnenje CSD X z dne 20. 1. 2005 ni izdelano za postopek zavarovanja, temveč je namenjeno končni odločitvi v zadevi, ter da ne daje podlage za spremembo izdanega sklepa o zavarovanju z dne 27. 11. 2015. Pritožbeno sodišče z navedenim v celoti soglaša, saj v mnenju z dne 20. 1. 2015 ni govora o nekih izrednih okoliščinah, ki bi narekovale izdajo predlagane začasne odredbe. Poleg tega se sodišče na to mnenje v obrazložitvi niti ni sklicevalo, ampak je kot podlago uporabilo mnenje CSD X z dne 19. 11. 2014. 11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o napačnem povzemanju trditev toženca v ugovoru in pritožbi z dne 9. 12. 2014. Sodišče je v izpodbijanem sklepu v točki 9 obrazložitve pravilno povzelo toženčevo pripombo o težko izvedljivem režimu stikov, ki pa jo je v nadaljevanju sicer res parafraziralo na ugotovitev o neizvedljivem režimu stikov, za kar je sicer imelo podlago v toženčevi navedbi, „da bi moral iti na pot že v petek zjutraj, kar pa zaradi službenih obveznosti ni mogoče“. Ta navedba toženca daje podlago za zapis sodišča o tem, da bi toženec zaradi tako določenih stikov izostal od službenih obveznosti, napor pa je sodišče povezovalo z njegovo vrnitvijo domov v zgodnjih ponedeljkovih urah, ker bi se moral vračati zaradi službe. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno povzelo navedbe toženca, zato ni mogoče govoriti o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede preostalih pritožbenih zatrjevanj, ki jih je toženec podal že v pritožbi zoper sklep z dne 27. 11. 2014 in jih v pritožbi zoper sklep z dne 18. 3. 2015 ponavlja, pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na svoja izvajanja, podana zgoraj.

13. Denarna kazen, ki jo je sodišče za primer kršitve izdane začasne odredbe o stikih tožnici določilo po uradni dolžnosti v višini 250,00 EUR, predstavlja dovolj visok znesek, ki ustreza vsem okoliščinam primera in omogoča sankcioniranje ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z odločitvijo sodišča. 14. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanih sklepih sprejelo ustrezno odločitev, ki ima vso podlago v predloženih dokazih. Ker pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni konkretizirano priglasila, sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP