Jedro

Tožnici sta vključeni v regijsko dežurno službo, kar pa ne pomeni, da dežurstvo opravljata kot urgentno službo, da bi bili upravičeni do plače, določene za takšno delo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, da se ugotovi, da ima prva od 1. 8. 2008 dalje pravico do razporeditve na delovno mesto zobozdravnik brez specializacije z licenco PPD3 za ves delovni čas in na sklenitev ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi med strankama, z veljavnostjo od 1. 8. 2008 dalje in da ima druga od 1. 8. 2008 dalje pravico do razporeditve na delovno mesto zdravnik specialist II PPD3 za ves delovni čas in na sklenitev ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi med strankama, z veljavnostjo od 1. 8. 2008 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da sta tožnici dolžni toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 29,64 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožujeta tožnici. Navajata, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je v 4. točki sodbe zahtevek zavrnilo naprej iz razloga, ker naj tožnici ne bi uporabili predpisane vrste pravno varstvenega zahtevka. ZSPJS namreč v 3. a členu ureja posebno vrsto zahtevka, ko plača javnega uslužbenca ni določena po pravilih tega zakona, v konkretni zadevi pa gre za to, da sta bili tožnici razporejeni na napačno delovno mesto. Po 30. členu ZDR določbe pogodbe o zaposlitvi ne smejo biti v nasprotju s tem zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca in tožnici trdita, da sta njuni pogodbi o zaposlitvi glede določitve naziva delovnega mesta v nasprotju s 6. členom Posebnega tarifnega dela Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Tožnici se tudi ne strinjata z obrazložitvijo iz 5. točke sodbe, saj je sodišče v celoti sledilo navedbam tožene stranke, ki hoče z jezikovnimi manevri prikriti dejansko vsebino dela, ki ga tožnici v dežurstvu opravljata. Po razlagi Posebnega tarifnega dela je delodajalec dolžan določiti kraj in čas, kjer se opravlja urgentna služba, kar je tožena stranka dejansko storila, le da je to poimenovala dežurstvo. Citirana razlaga določa, da je uvrstitev zdravnikov na delovna mesta z oznako PPD odvisna zgolj od tega, v kakšnih okoliščinah (posebnih pogojih dela zdravnik oz. zobozdravnik dejansko opravlja svoje delo. V tem delu se je sodišče prve stopnje premalo poglobilo v samo vsebino dela, pri čemer pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje, kljub predlogu tožeče stranke, tožnic ni zaslišalo. Nadalje navaja, da iz 45. a člena Zakona o zdravniški službi, 69. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike in 2. člena Pravilnika o organizaciji neprekinjenega zdravstvenega varstva povsem jasno izhaja, da se v dežurstvu v medicini ne opravlja drugega kot nujno zdravniško pomoč. Iz razporeda tožečih strank jasno izhaja, da tožena stranka zelo natančno objavlja, kje in kdaj kateri zobozdravnik nudi nujno zdravstveno pomoč, pri čemer celo decidirano uporablja ta izraz. Ker se sodišče prve stopnje v dikcije, ki jih uporablja tožena stranka pri razpisovanju, očitno ni dovolj poglobilo, predstavlja to zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, da se dopolni dokazni postopek z zaslišanjem tožnic.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, saj pritožba bistvenih kršitev, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo, ne navaja. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so obstajale procesne predpostavke za vložitev tožbe, saj sta tožnici po tem, ko je tožena stranka njuno zahtevo, s katero sta zahtevali PPD3 tudi za čas, ko dežurstva ne opravljata, pravočasno zahtevali sodno varstvo. Po stališču sodišča prve stopnje pa tožnici nista postavili zahtevka skladno z določbo 4. odstavka 3. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), po kateri bi se njun zahtevek lahko glasil le na nezakonitost načina določitve in izplačila plače ter na plačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Ugotovilo pa je tudi, da bi tožnicama skladno s 6. členom Tarifnega dela Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (KPZZ, Ur. l. RS, št. 14/94 in nadaljnji) PPD3 pripadal pod pogojem, da bi poleg dela v ambulanti opravljali tudi urgentno službo. Ker pa je tožena stranka opredelila le dežurstvo tožnic ob nedeljah in praznikih, v službo nujne medicinske pomoči, ki je organizirana pri toženi stranki, pa tožnici nista vključeni, jima PD3 ne pripada.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kljub temu da je zapisalo, da tožnici nista postavili zahtevka skladno z določbo 4. odstavka 3. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), o zadevi odločilo meritorno. Po stališču pritožbenega sodišča ima prav pritožba, ki opozarja na to, da v konkretni zadevi ne gre za to, da tožnicama plača ne bi bila določena skladno z določili ZSPJS, ampak sta bili tožnici razporejeni na napačno delovno mesto, saj tožena stranka ni upoštevala, da tožnici dežurstvo opravljata kot urgentno službo, zaradi česar bi morali biti razporejeni na delovno mesto s posebnimi pogoji dela PPD3 po 6. členu Posebnega tarifnega dela Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike (KPZZ, Ur. l. RS št. 60/2008).

Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dežurstvo, kot ga je opredelila toženka, ni sinonim urgentne službe. Tožnici v službo nujne medicinske pomoči nista vključeni in zaradi tega nista upravičeni do PPD3. Posebni tarifni del KPZZ v 6. členu določa uvrščanje zdravnikov in zobozdravnikov na podlagi posebnih pogojev dela – PPD. Na delovna mesta z oznako PPD3 se med drugimi razvrstijo zdravniki in zobozdravniki, ki poleg ali ob delu v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku, opravljajo tudi urgentno službo. Ker pojem urgentne službe v predpisih s področja zdravstva ni definiran, se lahko opredeljuje s pojmom službe nujne medicinske pomoči, ki deluje po Pravilniku o službi nujne medicinske pomoči (Ur. l. RS, št. 106/2008). Ta pravilnik v 3. členu (pomen izrazov) nujno medicinsko pomoč (NMP) opredeljuje tako, da je NMP izvajanje nujnih ukrepov ekip za izvajanje NMP iz 11. člena tega pravilnika pri osebi, ki je zaradi poškodbe ali bolezni življenjsko ogrožena oziroma pri kateri bi glede na zdravstveno stanje lahko prišlo do takšne ogroženosti. Sestava ekip NMP pa je določena v 10. členu tega pravilnika. Tožnici nujne medicinske pomoči v zgoraj navedenem smislu ne opravljata. Vključeni sta v regijsko dežurno službo. Po 69. členu KPZZ pa je dežurstvo poseben delovni pogoj delovnega mesta, ko mora biti zdravnik prisoten v zavodu, da lahko opravlja nujne zdravstvene storitve, kar pa, glede na razlago v 3. členu Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči, ni nujna medicinska pomoč.

Po stališču pritožbenega sodišča tudi zaslišanje tožnic ne bi pripeljalo do drugačne odločitve sodišča prve stopnje, saj je ta materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo v dokaznem sklepu skladno z 2. odstavkom 287. člena ZPP zavrniti izvedbo dokazov, za katere misli, da niso pomembni za odločbo. Ker gre za pravno vprašanje, je dejansko zaslišanje tožnic nepotrebno, saj je odločitev sprejeta na podlagi listinskih dokazov pravilna.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (na podlagi 353. člena ZPP) sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sami krijeta svoje stroške pritožbe.