Jedro

Ker se kriteriji za razvrstitev invalidnosti in pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, prebite v Republiki Sloveniji, presojajo izključno po slovenski zakonodaji, zgolj na podlagi dejstva, da je bila tožniku na priznana pravice do invalidske pokojnine v Republiki Nemčiji, ni mogoče šteti, da je pri njem podana takšna izguba delovne zmožnosti, ki bi narekovala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba toženca št. 5052691 z dne 30.6.2003 v zvezi z odločbo toženca št. 5052691 z dne 21.11.2002, s katero se zavrne zahteva tožnika po priznanju sorazmernega dela invalidske pokojnine, in da tožena stranka (pravilno: tožnik) kot invalid I. kategorije pridobi pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine za priznano zavarovalno dobo v Republiki Sloveniji, ker ni več zmožen opravljati nobenega pridobitnega dela. Odločilo je tudi, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi sodnega izvedenca kršilo določbe o enakopravnem obravnavanju strank in določbo 243. člena Zakona o pravdnem postopku. O neomajni in objektivni verodostojnosti odločitve invalidske komisije ni moč govoriti, ker je komisija organ toženca. Že zaradi tega ne more biti povsem objektivna in sprejemljiva za tožnika, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo možno sodno varstvo zoper njene odločitve. V nepristranskost mnenja dvomi izključno zaradi dejstva, da mu je primerljiva komisija v Nemčiji podelila ugodnejši zdravstveno-invalidski status. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja le še sledeče. Pritožbeni očitek o dvomu glede nepristranskosti invalidskih komisij toženca tožnik izključno opira na dejstvo, da je primerljiva komisija v Zvezni republiki Nemčiji podelila zanj ugodnejši status in mu priznala pravico do invalidske pokojnine. Na podlagi zahteve z dne 14.5.2001 je bilo z odločbo Deželne zbornice N.-O. z dne 3.6.2002 (priloga A5 in uradni prevod v prilogi A7) zaradi polnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti od 1.5.2001 dalje priznana pravica do pokojnine. S citirano odločbo je bila tožniku priznana pravica do pokojnine pri nemškem nosilcu zavarovanja v skladu z nemškimi predpisi. Ne glede na to, da je bila tožniku pravica do invalidske pokojnine priznana po tujem predpisu, je za pravilnost razsoje v tem socialnem sporu odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali tožnik izpolnjuje merila oz. kriterije, ki jih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti določajo slovenski predpisi. Kriteriji za razvrstitev invalidnosti in pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, prebite v Republiki Sloveniji, se namreč izključno presojajo po slovenski, in ne po nemški zakonodaji. To pa pomeni, da priznanje pravice do invalidske pokojnine v Nemčiji še ne pomeni avtomatično, da je pri tožniku podana takšna izguba delovne zmožnosti, ki bi tudi po določbah slovenske zakonodaje, konkretno po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, ki se pri presoji o kategoriji invalidnosti v tej zadevi uporablja glede na določbo 391. člena v zvezi s 446. členom ZPIZ-1), narekovala njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

V predsodnem postopku sta tožnikovo invalidnost ocenjevali invalidski komisiji I. in II. stopnje, ki sta po določbi 266. člena ZPIZ/92 izvedenska organa zavoda. Invalidska komisija v socialnem sporu resda ne more biti sodni izvedenec, zaradi česar njeno mnenje ne predstavlja izvedenskega mnenja skladno z določbami 243. do 256. člena ZPP, vendar to ne pomeni, da mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje, dodatno podprtih z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 7.6.2006 v sodnem postopku ne bi bilo možno uporabiti kot dokazno listino in njene argumentirane strokovne zaključke povzeti v dejansko podlago sodbe, še posebej, če to ni v nasprotju s konkretnimi izvidi lečečih specialistov in drugo medicinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu. Pri tem pa zgolj zato, ker je sodišče pri ugotavljanju odločilnih dejstev sledilo mnenju invalidske komisije, in ne tožnikovemu predlogu po postavitvi nepristranskega izvedenca medicinske stroke še ne pomeni, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja strank v postopku in določbe 243. člena ZPP. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, saj je v skladu z določbo 2. odst. 213. člena ZPP sodišče tisto, ki odloča samo, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Pri tem lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni, zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odst. 287. člena ZPP), vendar mora v takšnem primeru navesti upravičen razlog za takšno odločitev.

Svoje stališče o nepotrebnosti dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo in pri tem po oceni pritožbenega sodišča pravilno izhajalo iz skladnih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje iz predsodnega postopka in z v sodnem postopku pridobljenim dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje toženca, pri izdelavi katerega je glede na zatrjevane težave tožnika sodeloval tudi zdravnik ortoped. Dejstvo, da gre za organ toženca, samo po sebi ne pomeni njegove pristranskosti ali odvisnosti, kot v pritožbi pavšalno zatrjuje tožnik, saj invalidska komisija podaja mnenje po pravilih medicinske znanosti in stroke. Poudariti velja, da z zahtevo po pribavi dopolnilnega izvedenskega mnenja, sodišče prve stopnje ni razčiščevalo morebitnih nejasnosti in dvomov, ki bi nastali zaradi neskladja med mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje ter razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, temveč je dopolnilno mnenje pridobilo glede na tožnikove navedbe, da je nemški nosilec zavarovanja pri njem ugotovil popolno izgubo delovne zmožnosti. Skladno z dokaznim sklepom, sprejetim na glavni obravnavi dne 24.3.2006, je sodišče po pridobitvi medicinske dokumentacije iz Nemčije, ki jo je tožnik kasneje v overjenem prevodu tudi priložil (priloga A/7), pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije, odločanje o postavitvi izvedenca medicinske stroke pa je pridržalo do konca glavne obravnave. Temu dokaznemu sklepu sodišča prve stopnje tožnik ni izrecno nasprotoval. V pripombah z dne 21.8.2006 je vztrajal pri postavitvi neodvisnega izvedenca medicinske stroke brez navedbe dejstev, ki bi bila zanj kakorkoli sporna glede na vsebino podanega mnenja, in ne da bi se skliceval na drugačno medicinsko dokumentacijo oz. konkretne izvide, ki bi narekovali potrebo po postavitvi izvedenca.

Ker v skladu z 8. členom ZPP sodišče samo odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana in da zato drugih dokazov ni potrebno izvajati, je imelo sodišče v jasnih in skladnih zaključkih mnenj invalidske komisije in v listinah, ki jih je priložil tožnik, dovolj strokovne podlage za zaključek, da pri tožniku zaradi zdravstvenih težav s hrbtenico obstaja III. kategorija invalidnosti, ne da bi bilo treba izvajati dokaza z izvedencem medicinske stroke. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je tudi pravilno uporabilo določbe materialnega prava in na podlagi 1. odst. 27. člena v zvezi s 34. čl. in 55. členom ZPIZ/92 ugotovilo, da tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker s pritožbo ni uspel, je v skladu s 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP odločilo, da sam krije stroške pritožbe.