Jedro

Uporaba določila 5. člena ZST-1 bi prišla v poštev zgolj v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, ne pa v obravnavanem primeru, ko je pritožnica po njenih trditvah v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega ter bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki I izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožnice zoper plačilna naloga z dne 6. 5. 2013 in ju spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna plačati le tretjino sodne takse, to je 5,33 EUR za predlog za izdajo začasne odredbe in 107,00 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje, kakor je določeno v priloženih plačilnih nalogih, ki sta sestavni del sklepa (I. točka izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (II. točka izreka).

V pritožbi proti temu sklepu, pri čemer izpodbija le I. točko izreka, se tožeča stranka sklicuje na vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev obeh plačilnih nalogov z dne 6. 5. 2013 ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je taksna obveznost nastala že z vložitvijo tožbe. Meni, da bi moralo sodišče pri presoji nastanka taksne obveznosti uporabiti določbo 2. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ker je pred vložitvijo tožbe tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem je bila tožnica, ki je v tem izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, napotena na pravdo. Pojasnjuje, da je ob vložitvi pritožbe spregledala določila o izključni krajevni pristojnosti, zato je takoj naslednji dan sodišče prve stopnje obvestila o napačno vloženi tožbi. Nato je tožbo vložila še enkrat, tokrat na izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Litiji, kjer je taksno obveznost tudi poravnala. Izpodbijani sklep tožeči stranki neupravičeno nalaga dvakratno plačilo takse za isto stvar. Sodišču očita, da je sprejelo tožbo v obravnavo, kljub temu, da je bilo pravočasno seznanjeno z njeno prošnjo, naj tožbe ne sprejmejo v obravnavo in mu tožbo in predlog vrnejo zaradi krajevne pristojnosti. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerim je želela dokazati, da je umaknila vlogo še preden je bila dejansko vložena. V primeru, da bi sodno takso plačala, sodišče pa bi tožbo odstopilo pristojnemu sodišču, bi najverjetneje zamudila rok za vložitev tožbe na pristojno sodišče. Sodišču očita, da je popolnoma prezrlo njeno voljo in je sklep o ustavitvi postopka izdalo več kot en mesec kasneje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pritožnici pravilno obrazložilo, da je njena taksna obveznost nastala z vložitvijo tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožnica zmotno meni, da je v tej zadevi podana situacija iz določila 2. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev zgolj v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ), ne pa v obravnavanem primeru, ko je pritožnica po njenih trditvah v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega ter bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (64. in 65. člen ZIZ).

Bistveno v tej zadevi je, da je tožnica dne 29. 4. 2013 priporočeno po pošti na sodišče prve stopnje (Okrajno sodišče v Cerknici) poslala tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Tožnica je tako, ne glede na to, da je pošta na sodišče prve stopnje dejansko prispela šele naslednji dan (v pritožbi namreč zmotno meni, da je bila tožba vložena, ko je dejansko prispela na sodišče), tožbo vložila dne 29. 4. 2013. O pomoti, ki se ji je pri vložitvi tožbe pripetila, ker je tožbo vložila na krajevno nepristojno sodišče, je zato tožnica sodišče prve stopnje obvestila torej že po vložitvi tožbe.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je tožnico terjalo za sodno takso za tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe, saj je ta procesna predpostavka za obravnavo tožbe in predloga (105.a člen ZPP in 29.b člen ZIZ, v zvezi z 239. členom ZIZ). Tudi v kolikor drži, da bi tožničina tožba v primeru, če bi kljub pomotni vložitvi tožbe takso plačala in bi bila odstopljena na pristojno sodišče, najverjetneje prispela po poteku roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ, navedeno v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnica je dolžna plačati sodno takso za tožbo in za predlog, ob upoštevanju, da je sodna taksa nižja zaradi umika tožbe in predloga (tarifna št. 1112 ZST-1). Prav tako na pravilnost odločitve ne vplivajo pritožbeni očitki o dvakratnem plačilu sodne takse, ker je tožnica kasneje ponovno vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe na krajevno pristojno sodišče ter ponovno plačala tudi sodno takso, v tej zadevi pa tožbo in predlog umaknila.

Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso izkazani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).