Jedro

Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta, pri tem pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Verjetnost uspeha s tožbo v upravnem sporu ni eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 216-185/2024/23 (134-03) z dne 2. 7. 2025, s katero mu je to odvzelo potrdilo o izpolnjevanju osebnih pogojev odgovorne osebe in zaposlenih posameznikov, št. 216-160/2005/19 z dne 30. 11. 2016, za A. A. (ki opravlja neposredna dela v zvezi s prometom in prevozom orožja in streliva) ter mu naložilo, da mora navedeno potrdilo v roku osmih dni od vročitve odločbe izročiti upravnemu organu. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, naj Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev navedene odločbe z dne 2. 7. 2025 in odloči, da potrdilo o izpolnjevanju osebnih pogojev za ravnanje z orožjem ostane v veljavi.

2.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka), odločitev o stroških predloga za izdajo začasne odredbe pa pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

3.V razlogih izpodbijanega sklepa je presodilo, da tožnik ni dokazal težko popravljive škode v smislu 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po presoji Upravnega sodišča ni dokazal svoje trditve, da naj bi bilo njegovo poslovanje brez odvzetega potrdila (torej zaradi izdaje odločbe z dne 2. 7. 2025) onemogočeno, temveč je dokazano nasprotno. Ni namreč ugovarjal toženkini navedbi, zato se je na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štelo za priznano, da ima izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike, zaradi česar se bo njegovo poslovanje - kljub izdani odločbi z dne 2. 7. 2025 - lahko nadaljevalo. Upravno sodišče je tako presodilo, da ker izvršitev navedene odločbe ne bo povzročila prenehanja tožnikovega poslovanja, dokazovanje težko nadomestljive škode s temi navedbami ne more biti uspešno. Dodalo je še, da težko nadomestljive škode zaradi nekonkretiziranosti ne dokazujejo niti navedbe o napačni uporabi materialnega prava, pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvah določb postopka, prav tako pa tudi ne navedba o "novih" dejstvih (izdani odločbi Upravne enote Grosuplje z dne 25. 7. 2025), ki se v bistvenem nanaša na utemeljenost tožbe, ne pa na utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlagal, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in izda začasno odredbo, s katero do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe upravnega organa z dne 2. 7. 2025 oziroma podrejeno pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek.

5.V pritožbi v bistvenem navaja, da je A. A. edina oseba v podjetju z ustreznim znanjem, dovoljenji in prakso, da lahko kupcem predstavi in strokovno razloži uporabo orožja. Ker ima izkušnje tako z lovstvom kot tudi športnim strelstvom in ugled, stranke pri nakupu orožja želijo njegovo mnenje. Poudarja, da prodaja orožja in streliva temelji izključno na temelju osebnega zaupanja. Zato je po njegovem mnenju z odvzemom spornega potrdila trgovina dejansko onemogočena pri opravljanju svoje osnovne dejavnosti. Opozarja, da je posledica tega izpad prometa, izguba strank in trajna poslovna škoda, ki je ni mogoče povrniti niti z denarnim nadomestilom po koncu postopka in ki dejansko že nastaja. Zato meni, da gre za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1. Trdi, da Upravno sodišče pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe ni pravilno upoštevalo načela sorazmernosti, saj je Upravna enota Grosuplje v ločenem postopku z odločbo z dne 25. 7. 2025 ugotovila, da pri A. A. ni razlogov za odvzem orožja in da izpolnjuje vse pogoje zanesljivosti, kar pomeni, da ni nobenega dejanskega varnostnega razloga, ki bi zahteval odvzem spornega potrdila. Po njegovem prepričanju mu je s tem Upravno sodišče odvzelo možnost učinkovitega sodnega varstva. Pritožnik meni, da je s priloženimi dokazili (zdravniška spričevala, laboratorijski izvidi, potrdila o strokovni usposobljenosti in priznanja) izkazal, da je A. A. zanesljiva, odgovorna in strokovno usposobljena oseba, kar potrjuje tudi njegova večletna brezhibna praksa na področju lovstva in strelstva, ter trdi, da bo škoda nastala tudi tretjim osebam, ki so odvisne od zaposlitve pri njem. Poleg tega uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ker Upravno sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

7.Pritožba ni utemeljena.

8.ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Obstajati mora torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu s tožbo ne bo dosežen namen upravnega spora.

9.Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. Upravno sodišče je namreč pojasnilo, da ker pritožnik toženkinih navedb, da ima izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev, potrebnih za neposredna dela v zvezi s prometom in prevozom orožja in streliva, tudi za druge osebe oziroma pri njem zaposlene posameznike, ni prerekal, se to dejstvo na podlagi 214. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznano. Ker pa ima torej izdana potrdila o izpolnjevanju navedenih pogojev tudi za druge osebe oziroma pri njem zaposlene posameznike, izvršitev odločbe upravnega organa z dne 2. 7. 2025 (torej odvzem potrdila za A. A.) ne bo povzročila prenehanja njegovega poslovanja, ki bi pomenilo težko popravljivo škodo iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

10.Na to presojo ne morejo vplivati pritožnikove navedbe, (1) da je A. A. v podjetju edina oseba z ustreznim znanjem, dovoljenji in prakso, da lahko kupcem predstavi in strokovno razloži uporabo orožja, (2) da zaradi izkušenj z lovstvom in športnim strelstvom stranke pri nakupu želijo njegovo mnenje, (3) da je zaradi navedenega z odvzemom spornega potrdila pritožnikova trgovina dejansko onemogočena pri opravljanju svoje osnovne dejavnosti ter (4) da bo s tem škoda nastala tudi tretjim osebam, ki so odvisne od zaposlitve pri njem. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa pritožnik niti ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Vrhovno sodišče zato teh njegovih navedb kot nedovoljenih pritožbenih novot ni upoštevalo.

11.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek, da Upravno sodišče pri svoji presoji ni pravilno upoštevalo načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v 8. točki te obrazložitve, je temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta, pri tem pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Ker glede na obrazloženo pritožnik težko popravljive škode ni izkazal, Upravnemu sodišču ni bilo treba nadalje presojati, ali oziroma v kolikšni meri bi bila z odlogom izvršitve odločbe upravnega organa z dne 2. 7. 2025 prizadeta javna korist in koristi nasprotnih strank.

12.Glede na pojasnjeno pa tudi verjetnost uspeha s tožbo v upravnem sporu ni eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Pritožnik zato ne more uspeti z navedbami, da ni nobenega dejanskega varnostnega razloga, ki bi zahteval odvzem spornega potrdila, in v zvezi s tem predloženimi dokazi. To pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe niso pravno relevantna dejstva. Upravnemu sodišču je tako treba pritrditi, da se te navedbe nanašajo na utemeljenost tožbe, ne pa na utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe.

13.Pritožnik ne more uspeti niti z ugovorom, da Upravno sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov ter da vztraja zlasti pri svojem zaslišanju in zaslišanju A. A. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe namreč pritožnik teh dokaznih predlogov sploh ni podal.

14.Glede na predstavljeno pritožniku tudi ni bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva, ki jo ta izvršuje prav s tožbo v tem upravnem sporu.

15.Po obrazloženem ter ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

16.Stroški začasne odredbe so del stroškov celotnega postopka, zato je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1.Glej na primer sklepe Vrhovnega sodišča I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, točke 8-10, I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020, točke 7-9, I Up 72/2020 z dne 16. 9. 2020, točke 8-10, in I Up 283/2023 z dne 11. 12. 2023, točko 6, ter Babnik, R.: Začasna odredba v upravnem sporu v novejši praksi VS RS, Pravna praksa, št. 40-41/2025, str. 13-14.

2.Po 37. členu Zakona o orožju (ZOro-1).

3.Glej 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4.Prav tam.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.