Jedro

Ni nujno, da je delo zakoncev skupno in usmerjeno k istemu konkretnemu cilju. V obseg skupnega premoženja spada tudi tisto premoženje, ki sta ga ustvarila zakonca vsak s svojim od dela drugega zakonca neodvisnim delovnim prispevkom.

Enovit pristop pri obravnavanju skupnega premoženja.

Narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja, pri čemer je višina deležev odvisna od celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, pomembnem za nastanek skupnega premoženja - to pa je obdobje od sklenitve zakonske zveze do njenega prenehanja oz. do razpada življenjske skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da parcela št. 1848/6 k.o. M., Okrajnega sodišča v Ljutomeru, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem delež tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) znaša 1/2 in delež tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) prav tako 1/2. V presežku, do vtoževane višine deleža, pa je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ter zavrnilo zahtevek, da je dolžan toženec tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljutomeru pri zgoraj navedeni parc. št. vknjižila lastninska pravica tožnice v deležu 3/10 (točka I.1 izreka). Nadalje je odločilo, da je skupno premoženje pravdnih strank tudi vrednost podjetja Z.M.K. s.p. na dan 31. 12. 2008, na katerem delež vsake od pravdnih strank znaša 1/2, toženec pa je dolžan iz naslova skupnega podjetja plačati tožnici 42.974,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila, medtem ko je v presežku do vtoževane višine deleža in zneska sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I.2 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da so denarna sredstva na skupnem računu podjetja Z.M.K. s.p. na dan 28. 11. 2008ZAZNAMEK v višini 119.424,92 EUR skupno premoženje pravdnih strank, na katerem delež tožnice znaša 8/10 in delež toženca 2/10, ter da je toženec dolžan plačati tožnici 95.539,93 EUR skupaj s pripadki (točka I.3 izreka). Glede posojila, najetega pri ZHKS v višini 10.197,00 EUR, odplačanega v višini 11.392,65 EUR, je odločilo, da le-to predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem delež pravdnih strank znaša vsake do 1/2, toženec pa je dolžan tožnici plačati 2.278,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila, v presežku do vtoževane višine deleža je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I.4 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo vlaganja toženca v hišo Č. 2, ter posledično iz tega naslova zahtevano plačilo v korist tožnice (točka I.5 izreka). V okviru stroškovne odločitve je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica zavrnilni del prvostopne sodbe izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Glede nepremičnine parc. št. 1848/6 k.o. M., poslovno-stanovanjskega objekta M. J., izpostavlja, da se prvostopno sodišče ni argumentirano opredelilo do trditvene podlage tožnice, podprte z materialnimi dokazi. Slednji naj bi nedvomno potrjevali resničnost njenih trditev, da je iz dela dopolnilne dejavnosti na kmetiji, dela na kmetiji, prihrankov staršev in delno s krediti sama financirala vse za gradnjo in opremo objekta za potrebe svoje dejavnosti Turistična kmetija M.J.B.K., prav tako je nosila vse tekoče stroške. Po drugi strani toženec za svoje pavšalne trditve ni predložil nobenega materialnega dokaza, prvostopno sodišče pa ne glede na materialne dokaze, opirajoč se na splošno znana dejstva, zaključuje, da je bil prispevek toženca v obliki fizičnega dela velik, pri čemer ni upoštevalo računov, ki jih je toženec tožnici izstavil za svoje delo, niti tega, da je bila skrb za družino in tri otroke nesporno na tožnici. Tožnica izpostavlja, da je bila gradnja poslovno-stanovanjskega objekta izključno njen projekt za potrebe njene dejavnosti, do česar se prvostopno sodišče ni izreklo oz. take trditve in dokaze zgolj pavšalno zavrača. Po njenem prepričanju predložene listine izkazujejo, kdo je bil plačnik računov, kdo je bil nosilec projekta, za kakšen namen se je gradilo ter kdo je nosil glavno breme gradnje in opreme in ob tem skrbel še za družino. Ker prvostopno sodišče teh dokazov ni upoštevalo in ni izvedlo njihove dokazne ocene, naj bi s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb. Tožnica se tudi ne strinja s prvostopnim stališčem, da je denar na računu s.p. zajet v vrednosti s.p. na dan 31. 12. 2008, pri čemer naj sodišče ne bi upoštevalo dejanskega stanja, da je toženec opravil dvig gotovine za osebne potrebe. Glede toženčevih vlaganj v hišo staršev v Č. bi jo moralo po mnenju pritožnice prvostopno sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na konkretizacijo trditvene podlage, v kolikor je štelo, da je ta preskopa in pavšalna. Sicer pa naj bi v tej smeri izostala dokazna ocena izvedenih dokazov, ki so bili zgolj povzeti, s čimer vse naj bi prvostopno sodišče zagrešilo (nadaljnjo) bistveno kršitev procesnih določb, poleg tega pa tudi ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega, da si je toženec v hiši staršev že v času pred razvezo uredil stanovanje (pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava). Prvostopno sodišče naj bi nadalje zagrešilo hudo napako pri ocenitvi vrednosti skupnega podjetja pravdnih strank, pri čemer se je v celoti oprlo na cenitev sodnega izvedenca dr. D.D., katerega mnenje je tožnica izpodbijala. Z njenimi tehtnimi pomisleki se je (med postopkom) strinjalo tudi sodišče prve stopnje, saj je postavilo novega izvedenca D.Š., dokazna ocena njegovega izvedenskega mnenja pa je v izpodbijani sodbi izostala (bistvena kršitev procesnih določb). Pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju je prvostopno sodišče sprejelo najlažjo odločitev, ki jo je ves čas postopka ponujal toženec, čeprav je bil po prepričanju tožnice njen prispevek pri gradnji nepremičnine odločilen in večinski, kar bi se upoštevaje njeno vrednost moralo odraziti v tožničinem višjem deležu na skupni vrednosti premoženja. Ne glede na odločitev o enakih deležih pravdnih strank naj bi ji prvostopno sodišče po mnenju tožnice iz naslova poplačila kredita neutemeljeno prisodilo le znesek, kot ga je tožnica zahtevala v primeru ugotovitve, da njen delež na skupnem premoženju znaša 80 %. Tožnica terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Toženec del prvostopne odločitve, v katerem ni uspel (točke I.2 in I.4 ter točka II. izreka), izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predvsem oporeka prvostopni odločitvi, da je iz naslova vrednosti podjetja (toženčevega s.p.) dolžan tožnici plačati znesek 42.974,50 EUR, kar naj bi predstavljalo polovico njegove vrednosti ob razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank. S tem v zvezi naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec ima pomisleke glede pravilnosti presečnega datuma (31. 12. 2008) upoštevaje dejstvo, da je med pravdnima strankama skupnost razpadla že konec novembra 2008. Sicer pa naj bi prvostopno sodišče ob tem tudi spregledalo, da je toženec po odhodu tožnice iz ugotovljene vrednosti denarnih sredstev na računu s.p. poplačal številne obveznosti v glavnem iz dejavnosti podjetnika, zato vrednosti podjetja ni mogoče ocenjevati po sredstvih na računu pred poplačilom teh obveznosti. Čeprav je toženec priznaval, da kredit, odplačan v višini 11.392,65 EUR, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je po njegovem prepričanju kakršnakoli terjatev tožnice do toženca iz naslova njegovega poplačila neutemeljena, upoštevaje, da je bilo tožničino poplačilo izvršeno z denarnimi sredstvi, ki izvirajo iz propadle zakonske skupnosti, toženec pa je poplačal tudi posamezne izključno njene obveznosti. Nadalje graja nepravilnost prvostopne odločitve o pravdnih stroških. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe oz. njegovo ustrezno spremembo ter priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

8. V obravnavani pravdi med bivšima zakoncema je sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg njunega skupnega premoženja kakor tudi delež posameznega od zakoncev na njunem skupnem premoženju, kar vse je bilo med pravdnima strankama sporno. Pri tem se je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno oprlo na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), konkretno na njegov drugi odstavek 51. člena, v skladu s katerim je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju; pri čemer se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (prvi in drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Konstitutivni element za nastanek skupnega premoženja je torej okoliščina, da je bilo le-to ustvarjeno z delom, kakor tudi, da je nastalo v času trajanja zakonske zveze. Ob tem je le pripomniti, da ni nujno, da je delo zakoncev skupno in usmerjeno k istemu konkretnemu cilju. V obseg skupnega premoženja spada tudi tisto premoženje, ki sta ga ustvarila zakonca vsak s svojim od dela drugega zakonca neodvisnim delovnim prispevkom, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (16. točka obrazložitve prvostopne sodbe: zakonca lahko skupno premoženje pridobivata neodvisno drug od drugega).

9. Iz sistematičnega postopanja sodišča prve stopnje, kot ga je razbrati iz izpodbijane sodbe, ko je prvostopno sodišče pravilno najprej ugotavljalo, katere premoženjske enote vse sploh spadajo v skupno premoženje bivših zakoncev (pravdnih strank), torej najprej opredelilo obseg celotnega skupnega premoženja, nato pa ugotavljalo še delež posameznega od bivših zakoncev na njem, izhaja, da je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno zavzelo enovit pristop pri obravnavanju skupnega premoženja. Gre za pristop, ki je že trdno uveljavljen v teoriji in sodni praksi, in narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja, pri čemer je višina deležev odvisna od celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, pomembnem za nastanek skupnega premoženja - to pa je obdobje od sklenitve zakonske zveze do njenega prenehanja oz. do razpada življenjske skupnosti. Za presojo deležev zakoncev tako ne morejo biti odločilni le njuni prispevki do nakupa oz. ustvaritve posamezne stvari.

10. V zvezi z zgoraj izpostavljenim se kot neutemeljene in za odločitev nerelevantne pokažejo tožničine obširne pritožbene navedbe, v okviru katerih le-ta izpostavlja, da je bila gradnja poslovno-stanovanjskega objekta izključno njen projekt za potrebe njene dejavnosti, ter da naj bi iz dela dopolnilne dejavnosti na kmetiji, dela na kmetiji, prihrankov staršev in delno s krediti sama financirala vse za gradnjo in opremo objekta za potrebe svoje dejavnosti. Vendar pa navedeno, tudi če bi se izkazalo kot resnično, ne utemeljuje tožničinega višjega deleža na tem delu z delom ustvarjenega skupnega premoženja, kot je bilo že zgoraj obrazloženo (načelo enotnega obravnavanja celotnega skupnega premoženja)(1). Sicer pa zgolj v pritožbi izpostavljena okoliščina, da so se računi za gradnjo glasili na ime tožnice, čeprav jih je le-ta tudi fizično plačevala, še ne dokazuje, iz katerih sredstev so bili le-ti dejansko plačani. Tudi če so bili plačani iz sredstev, ki jih je tožnica pridobila z delom na kmetiji, navedeno premoženje v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR spada v skupno premoženje pravdnih strank, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, ki povsem utemeljeno ni pripisovalo posebnega pomena okoliščini, na koga so se glasili računi za gradnjo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih tožnica smiselno izpodbija prvostopni zaključek o toženčevem prispevku h gradnji v obliki njegovega fizičnega dela, pa je dodati, da je opravo (sicer ne brezplačnih) gradbenih del v okviru zidarskega s. p. tožnica tožencu v postopku na prvi stopnji priznavala. Konkretnih trditev, da naj bi v pridobitev (izgradnjo) tega dela skupnega premoženja tožnica vložila pomemben del posebnega premoženja (npr. prihranke staršev v opredeljeni višini, kar bi eventualno lahko utemeljevalo njen višji delež na skupnem premoženju zaradi vložka posebnega premoženja), pa tožnica med postopkom na prvi stopnji ni podala, pri čemer je bilo med pravdnima strankama nesporno, da sta samo zemljišče, takrat v naravi travnik, od tožničinih staršev pridobila oba zakonca, vsak do 1/2. Prvostopno sodišče je po vsem obrazloženem nepremičnino - poslovno-stanovanjski objekt na parc. št. 1848/6 k.o. M., pravilno zajelo v obseg skupnega premoženja pravdnih strank, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Delež zakoncev na tem delu skupnega premoženja pa je pravilno določilo v enaki višini kot na vseh ostalih predmetih skupnega premoženja, kot bo še podrobneje obrazloženo.

11. V okvir skupnega premoženja pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno zajelo tudi vrednost podjetniško organiziranega premoženja toženca (njegovega s.p.), kar samo po sebi niti ni več predmet pritožbene graje. Navedeno vrednost je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja med postopkom postavljenega izvedenca finančne stroke D.D.. Upoštevaje, da je toženec njegovo mnenje med postopkom na prvi stopnji izrecno sprejemal, so prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 286.a člena ZPP) toženčeve pritožbene navedbe, v okviru katerih dvomi v pravilnost presečnega datuma za ugotavljanje navedene vrednosti (31. 12. 2008, ko so na razpolago potrebni računovodski podatki, kot je v svojem mnenju izrecno pojasnil navedeni izvedenec), pri čemer izpostavlja le okoliščino, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla mesec dni prej. Neutemeljena je tudi tožničina pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje pri ocenitvi vrednosti podjetja pravdnih strank (toženčevega s.p.) „zagrešilo hudo napako“ zgolj zato, ker se je v celoti oprlo na cenitev sodnega izvedenca D.D., katerega mnenje je tožnica izpodbijala oz. se z njim kljub dopolnitvi ni strinjala. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje med postopkom sledilo predlogu tožnice po postavitvi novega izvedenca, vendar pri taki prvostopni odločitvi še ne gre za dokazno oceno prvo podanega mnenja, temveč za sklep procesnega vodstva, ki sam po sebi še ne pomeni, da se je sodišče prve stopnje „strinjalo s tožničinimi tehtnimi pomisleki v pravilnost mnenja prvega izvedenca“, kot v svoji pritožbi zmotno izpostavlja tožnica. S postavitvijo drugega izvedenca D. Š. je sodišče prve stopnje tožnici dalo le možnost, da dokaže tehtnost svojih pomislekov v prvo podano mnenje. To tožnici ni uspelo, saj je drugo postavljeni izvedenec v svojem mnenju zgolj ocenjeval pravilnost mnenja prvo postavljenega izvedenca, ter zavzel stališče, da je njegova naloga le predstaviti pomembna dejstva in okoliščine, ki vplivajo na končno vrednost, pošteno vrednost podjetja pa lahko določi samo sodišče. Neutemeljena je tožničina pritožbena graja, da naj bi v izpodbijani sodbi izostala dokazna ocena drugo pridobljenega mnenja. Iz obrazložitve prvostopne odločitve (točka 46) je namreč mogoče jasno razbrati, da je drugo postavljeni izvedenec ugotovitev vrednosti podjetja prepustil sodišču, ki pa z ustreznim finančnim znanjem ne razpolaga, s čimer je prvostopno sodišče drugo pridobljeno mnenje smiselno ocenilo kot neuporabno za razjasnjevanje pravno relevantnih dejstev (243. člen ZPP). Izvedensko mnenje prvo postavljenega izvedenca D.D., na katerega je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev glede vrednosti podjetja na dan 31. 12. 2008 (85.949,00 EUR), je sodišče v obrazložitvi svoje odločitve podrobno povzelo (točke 40. - 42. obrazložitve) in ga izčrpno ter po presoji sodišča druge stopnje tudi pravilno dokazno ocenilo. Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju tožnice po upoštevanju le dveh od po izvedencu uporabljenih treh metod za vrednotenje podjetja, čeprav se je za to smiselno zavzemal tudi drugo postavljeni izvedenec, ki pa po že zgoraj obrazloženem konkretne ocene vrednosti podjetja niti konkretnega načina njenega izračuna ni podal. Pravilno je prvostopno stališče, da ni namen dokaza z izvedencem doseči strinjanje strank z njegovimi ugotovitvami, temveč gre za samostojen dokaz, ki je po načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) podvržen dokazni oceni sodišča, v pravilnost katere sodišče druge stopnje v konkretnem primeru po vsem obrazloženem nima pomislekov.

12. Upoštevaje po izvedencu finančne stroke D.D. izrecno izpostavljeno, da se zahtevka v zvezi z vrednostjo podjetja in sredstvi na računu izključujeta, saj so denarna sredstva na računu s.p. del premoženja s.p., ki se upošteva pri oceni vrednosti dejavnosti, kar je tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem logično sprejemljivo, je neutemeljeno v pritožbi ponovljeno nestrinjanje toženke s takim zaključkom (zavrnitvijo zahtevka iz naslova denarnih sredstev na računu s.p.), ker naj s tem ne bi bil upoštevan predhodni dvig gotovine toženca. Ob tem je pripomniti, da je navedeni izvedenec v svojem mnenju poudaril neustreznost upoštevanja stanja denarnih sredstev na poljubno določen dan, ne upoštevaje ostale okoliščine (npr. neplačane obveznosti). Zato je neutemeljeno tudi toženčevo pritožbeno poudarjanje, da je po odhodu tožnice iz ugotovljene vrednosti denarnih sredstev na računu s.p. poplačal številne obveznosti. Glede na vse zgoraj obrazloženo (metode ugotavljanja vrednosti podjetja, ki ne upoštevajo le stanja denarnih sredstev na računu s.p.), je bilo tudi po tožencu izpostavljeno pri ugotavljanju vrednosti podjetja že upoštevano.

13. Po presoji sodišča druge stopnje je nadalje pravilna prvostopna odločitev, da v okvir skupnega premoženja pravdnih strank ni zajelo vlaganj, ki naj bi jih toženec opravil v hišo svojih staršev v Č.. S predlaganimi dokazi (ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve ne le povzelo, kot zmotno izpostavlja pritožnica, ampak tudi smiselno dokazno ocenilo, saj je iz razlogov prvostopne sodbe mogoče dovolj jasno razbrati, da je bila izpovedba toženčevega očeta ocenjena kot verodostojna, zaradi česar ji je sodišče sledilo) je toženec uspel dokazati, da so bila opravljena dela na hiši staršev financirana iz drugih virov (zavarovalnina, sredstva staršev), ne iz skupnega premoženja pravdnih strank. Pravilno je prvostopno stališče, da tožnica za pavšalna nasprotna zatrjevanja, da naj bi šlo za vlaganja iz skupnega premoženja, ni predložila nobenih konkretnih dokazov. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je določena že v 212. členu ZPP, ki vsaki stranki nalaga dolžnost navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V okviru v pritožbi tožnice izpostavljenega materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) lahko sicer sodišče stranko opomni in jo s tem spodbudi k navedbi pravno relevantnih dejstev in predložitvi dokazov, vendar pa aktivnost sodišča ne more iti tako daleč, da bi stranko ob skopi trditveni podlagi pozivalo na njeno dopolnitev ter na predložitev ustreznih dokazov, ki so v obravnavani zadevi v zvezi z zatrjevanimi vlaganji toženca iz skupnega premoženja v hišo staršev praktično v celoti izostali. Sodišče mora v pravdnem postopku vendarle ostati nepristransko, kar izključuje pretirano angažiranje v korist ene stranke. Tožnica sicer utemeljeno izpostavlja med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da si je toženec še pred razvezo v hiši svojih staršev uredil (zgolj obnovil) stanovanje, v katerem je živel že pred zakonsko zvezo s tožnico, kar je tožnica pavšalno zajela v okvir zatrjevanih vlaganj v hišo toženčevih staršev in vrednost le-teh. Tudi za slednja tožnica po vsem obrazloženem ni uspela dokazati, da bi bila opravljena iz skupnega premoženja.

14. V okvir skupnega premoženja je sodišče prve stopnje pravilno zajelo tudi del kredita, ki ga je tožnica odplačala šele po razpadu življenjske skupnosti. Ker je toženec med postopkom smiselno priznaval, da kredit predstavlja skupno premoženje, je neutemeljena njegova pritožbena graja, da je kakršnakoli terjatev tožnice do toženca iz naslova njegovega poplačila neutemeljena, upoštevaje, da naj bi bilo tožničino poplačilo izvršeno z denarnimi sredstvi, ki izvirajo iz propadle zakonske skupnosti, toženec pa je poplačal tudi posamezne izključno njene obveznosti. Da bi bilo poplačilo kredita tudi po razpadu zakonske zveze opravljeno iz preostalih sredstev skupnega premoženja, toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval (nedopustna pritožbena novota - prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Končno sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov v pravilnost prvostopne ocene deležev bivših zakoncev na ugotovljenem skupnem premoženju (vsak do 1/2). Pri tem je prvostopno sodišče izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage (59. člen ZZZDR), okoliščine, pomembne za presojo višine deleža posameznega od zakoncev v konkretnem primeru pa je tudi ustrezno in izčrpno obrazložilo (točke 31 do 37 obrazložitve prvostopne sodbe), kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju ni obračunska pravda, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnice po priznanju višjega deleža iz naslova zatrjevane večje angažiranosti pri gradnji poslovno stanovanjskega kompleksa, za kar v pritožbi ponuja matematično metodo za izračun njenega deleža, ki je po vsem obrazloženem materialnopravno nesprejemljiva. Glede na pravilno ugotovitev, da sta pri gradnji poslovno stanovanjskega objekta in skrbi za skupno premoženje ter vodenje in opravljanje dejavnosti s.p. sodelovala oba zakonca, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da sta oba sorazmerno, čeprav na različne načine prispevala k skupnemu premoženju. Tožnica sicer utemeljeno izpostavlja, da je s tem sodišče prve stopnje sprejelo „najlažjo odločitev“, vendar hkrati tudi odločitev, na katero napotuje prvi odstavek 59. člena ZZZDR. Omenjeno zakonsko določilo sicer zakoncu, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v večjem obsegu, dopušča izpodbijanje zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, kar pa je povezano z ustreznim dokaznim bremenom, le-tega pa tožnica v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča druge stopnje ni zmogla.

16. Upoštevaje ugotovljeno razmerje deležev na skupnem premoženju je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno naložilo plačilo nanj odpadlega dela kredita, po tožnici odplačanega po razpadu zakonske zveze, vendar v nominalni višini, kot je to zahtevala tožnica, saj v skladu z 2. členom ZPP ni smelo prekoračiti tožbenega zahtevka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 50).

17. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov v ustreznost prvostopne stroškovne odločitve, v okviru katere je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Čeprav je toženec v obravnavani zadevi tožnici priznaval 50 % delež na skupnem premoženju, ki ga je končno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je bil v postopku sporen tudi obseg skupnega premoženja, v katerem pa toženec ni v celoti uspel. Zato so v tej smeri neutemeljene njegove pritožbene navedbe po upoštevanju njegovega višjega pravdnega uspeha, ki se pretežno opirajo na ugotovljeni delež na skupnem premoženju, ne pa na njegov obseg. Sicer pa je bila v obravnavani pravdni zadevi delno opravljena že tudi delitev skupnega premoženja, ki se praviloma opravi v nepravdnem postopku, v katerem načeloma vsak udeleženec postopka trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 35. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

18. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1) : Bi pa iz tega naslova tožnica ob delitvi skupnega premoženja v skladu z drugim odstavkom 61. člena ZZZDR lahko zahtevala, da se ji na račun njenega deleža dodeli to premoženje, namenjeno za opravljanje njene dejavnosti.