Jedro

V primeru odsvojitve predmeta delitve solastnine, protivrednost predmeta v denarju postane predmet delitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 4.592,13 EUR nadomesti z zneskom 2.107,10 EUR, znesek v prvi alineji točke I. izreka se iz zneska 3.042,66 EUR spremeni v znesek 2.107,10 EUR, spremeni se točka III. izreka tako, da se znesek 612,09 EUR spremeni v znesek 281,56 EUR, znesek vsebovan v točki IV. izreka se iz zneska 759,81 EUR spremeni v znesek 1.170,11 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 315,09 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 179/2014 z dne 12. 6. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek v višini 4.592,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.042,66 EUR od 12. 1. 2012 dalje do plačila v 15. dneh pod izvršbo, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženec tožnici ni izročil pripadajočega dela kupnine, katero je prejel za osebno vozilo znamke Audi A6 in BMW 520i, katera predstavljata del skupnega oziroma posebnega premoženja. Ugotovilo je, da znaša delež na osebno vozilo Audi A6 tožnice 40 %, na osebno vozilo BMW pa 50 %. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo na podlagi mnenja cenilca avtomobilske stroke in ob upoštevanju načela pravičnosti, da znaša odkupna vrednost vozila Audi A6 3.873,68 EUR, tržna vrednost osebnega vozila BMW 520i pa je znašala 12.877,50 EUR. Sodišče je ocenilo, da je tožnica dobila od prodaje vseh vozil zgolj kupnino 3.396,09 EUR, kar hkrati predstavlja znesek 4.000,00 CHF, ta znesek je bil tožnici nakazan dne 14. 1. 2012. Toženec je tako dolžan tožnici vrniti še preostanek prejete kupnine od prodaje vozil v višini 4.592,13 EUR, kar predstavlja denarno terjatev tožnice do toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v predmetni pravdni zadevi za tako imenovano civilno delitev skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo navedb toženca o nastalih stroških prodaje vozila znamke BMW in tudi ni upoštevalo njegovih navedb, da je bila prodaja osebnega vozila BMW nujna in zato sodišče ni upoštevalo znižane cene vozila do 40 % tržne vrednosti. Prav tako ni upoštevalo navedb toženca, da je tožnici izročil znesek 4.000,00 CHF in, da ji je poleg tega nakazal še znesek 3.396,09 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka člena 154 ZPP v zvezi s členom 155 ZPP.

2. Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščencu. Zanjo je na pritožbeni stopnji sporen celoten prisojen znesek. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da se strinja s tem, da je s prodajo skupnega premičnega premoženja prišlo do realne subrogacije, pri čemer skupno premično premoženje ni prenehalo, ampak je zgolj spremenilo svojo pojavno obliko, torej iz premične stvari v denarna sredstva. Je pa sodišče povsem napačno ugotovilo dejansko stanje glede vrednosti prodanega premičnega premoženja in je tako na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka v predmetnem postopku ni postavila zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, niti ni podala tozadevne trditvene podlage, zato je sodišče postopalo povsem napačno, ko je ugotavljalo vrednost posameznega prodanega osebnega vozila s pomočjo izvedenca-cenilca avtomobilske stroke. Toženec je dokazal, da je osebno vozilo Audi A6 prodal za znesek 3.550,00 EUR, kar je dokazal s predloženo prodajno pogodbo. Glede na postavljen zahtevek tožeče stranke in glede na postavljeno trditveno podlago je tako lahko predstavljal predmet delitve glede tega vozila zgolj znesek 3.350,00 EUR. Tožeča stranka ne more iz naslova delitve skupnega premičnega premoženja prejeti več, kot znaša njen delež in nekaj drugega. Glede osebnega vozila znamke Audi A6 namesto tega osebnega vozila tako predstavljajo skupno premoženje denarna sredstva, ki jih je toženec s prodajo tega osebnega vozila pridobil. Povsem enako kot velja za osebno vozilo Audi A6, velja tudi za osebno vozilo znamke BMW. Toženec je povsem jasno izpovedal, da je s prodajo osebnega vozila prejel znesek 10.000,00 CHF, zato je lahko predmet delitve zgolj naveden znesek, pri čemer pa je potrebno od navedenega zneska odšteti tudi stroške, ki jih je toženec imel z nakupom akumulatorja in plačilom parkirnine ter stroške prevoza v Švico in so znašali skupaj 1.200,00 CHF. Ugotavljanje poštene tržne vrednosti predmetnega vozila, glede na postavljen tožbeni zahtevek in postavljeno trditveno podlago je materialnopravno zmotno in za predmetni postopek neupoštevno. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek je povsem irelevantno tudi ugotavljanje sodišča, ali je toženec vozilo BMW prodal hitro in nujno, dejstvo je, da je bilo navedeno vozilo prodano in da je toženec zanj prejel 10.000,00 CHF, kar edino je lahko predmet delitve med pravdnima strankama. Vsaka drugačna vrednost je lahko zgolj predmet zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, zaradi neupravičene odtujitve skupnega oziroma solastnega premoženja. Podrejeno pa v kolikor pritožbi ne bi bilo ugodeno pa toženec poudarja, da je bila prodaja osebnega vozila BMW nujna. Prav tako navaja, da podanost soglasja za prodajo osebnega vozila BMW, glede na postavljen tožbeni zahtevek ne predstavlja pravnorelevantnega dejstva, kar ugotavlja tudi sodišče samo v točki 31. obrazložitve sodbe, zato je še toliko bolj napačen zaključek sodišča, ko po eni strani zaključuje, da soglasja tožnice ni bilo podanega in na slednje veže posledico teka zakonskih zamudnih obresti, po drugi strani pa samo navede, da ugotavljanje podanosti soglasja za predmetni postopek ni relevantno. Toženec nadalje še izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnici izročil le znesek 3.396,09 EUR. Ta znesek je tožnici nakazan na TRR pri njeni banki in ta znesek bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ne pa zgolj 3.309,06 EUR. Prav tako bi moralo upoštevati, da je toženec tožnici izročil še 4.000,00 CHF, kar je tožnica tudi priznala v odgovoru na tožbo v zadevi P 612/2012 in bi sodišče prve stopnje to navedbo tožeče stranke moralo upoštevati kot neprerekano dejstvo in upoštevati, da je tožnica izrecno priznala v odgovoru na tožbo dne 16. 10. 2012, da ji je toženec izročil 4.000,00 CHF. Tožnica je šele kasneje spremenila svoje trditve in zanikala, da ji je toženec izročil 4.000,00 CHF, ampak je priznala zgolj listinsko dokazano nakazilo 3.396,06 EUR. Glede na dejstvo, da je toženec tožnici dne 14. 1. 2012 izročil 4.000,00 CHF ter dne 18. 1. 2012 še nakazal znesek 3.396,06 EUR, je tožnici od prodaje osebnih vozil izročil več kot je znašal njen delež in je tožnica za razliko celo neupravičeno obogatena, zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se tožbeni zahtevek zavrne, temu ustrezno se tudi spremeni izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi kot materialnopravno osnovo za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke pravilno navedlo, da gre za dajatveni zahtevek tožnice, v katerem je zajeta tožničina terjatev do toženca iz naslova delitve skupnega premoženja kot tudi solastnine. V predmetni zadevi gre tako za civilno delitev skupnega premoženja, ker pa je toženec predmet skupnega oziroma posebnega premoženja že odtujil, je zaradi prodaje vozil tako prišlo do realne subrogacije, pri čemer skupno premoženje ni prenehalo, temveč je zgolj spremenilo svojo pojavno obliko, torej iz premične stvari v denarna sredstva. Pravilno je zaključilo, da spadajo v skupno premoženje denarna sredstva, vendar ne v višini ocenjene prodajne vrednosti vozila v času njegove prodaje in tudi ne na podlagi tržne vrednosti prodanega predmeta, kajti tožbene navedbe tožeče stranke so bazirale le na tem, da mora toženec izročiti toliko denarja, kolikor tožnici pripada iz naslova skupnega premoženja v razmerju 40 % proti 60 % oziroma glede osebnega vozila BMW 50 % proti 50 %. Tožbene trditve namreč niso usmerjene, na kar pravilno opozarja pritožba na to, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino, torej da bi ji moral izročiti več denarja kot ga je dejansko prejel, ker bi moral prodati osebna vozila za višjo ceno, kakor pa jo je dejansko uspel pridobiti s prodajo obeh osebnih vozil. Pritožba pravilno ugotavlja in navaja, da sodišče prve stopnje v predmetnem pravdnem postopku ne bi smelo postaviti izvedenca-cenilca avtomobilske stroke, ker takšna trditvena podlaga o odškodninski oziroma obogatitveni odgovornosti tožene stranke ni bila tožbeno zatrjevana. Tožeča stranka v predmetnem postopku ni postavila zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti oziroma neupravičene obogatitve, niti ni podala takšne trditvene podlage, zato pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje postopalo materialnopravno napačno, ko je ugotavljalo vrednost posameznega prodanega osebnega vozila s pomočjo izvedenca-cenilca avtomobilske stroke. Iz poteka tega pravdnega postopka izhaja, da je takšen dokazni predlog za imenovanje izvedenca-cenilca avtomobilske stroke postavila v odgovor na tožbo tožena stranka in ne tožeča stranka. Takšen dokazni predlog je ta stranka kasneje celo umaknila, pa je sodišče prve stopnje kljub temu materialnopravno napačno imenovalo izvedenca - cenilca avtomobilske stroke in je njegovemu mnenju tudi delno sledilo.1 Ker je tako sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne materialnopravne osnove in je prekoračilo trditveno in dokazno breme tožeče stranke in ker tožeča stranka ni postavila trditev o odškodninskem oziroma obogatitvenem zahtevku, je tako potrebno upoštevati osnovno vodilo pri odločanju v tej predmetni pravdni zadevi, da je toženec dolžan tožnici izročiti njej pripadajoči delež skupnega in posebnega premoženja oziroma znesek kupnine, katerega toženec tožnici še ni izročil. Toženec je tekom tega pravdnega postopka dokazal, da je osebno vozilo Audi A6 prodal za znesek 3.350,00 EUR, kar pomeni, da bi moral tožnici izročiti ob njenem solastnem deležu znesek 1.340,00 EUR. Prav tako je dokazal, da je vozilo BMW 520i prodal za znesek 10.000,00 CHF, kar znaša ob 50 % solastniškem deležu in ob vrednosti CHF (kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje 1,2088) znesek 4.163,89 EUR. Skupaj bi tako toženec moral tožnici nakazati s prodajo obeh osebnih vozil pridobljeni znesek 5.503,19 EUR. Sodišče prve stopnje pa je štelo za dokazano, da je toženec tožnici dokazano na njen TRR nakazal znesek 3.396,09 EUR. Tako se izkaže ob odštetju tega nakazanega zneska, da je toženec tožnici dolžan izročiti še znesek 2.107,10 EUR. Zato je sodišče druge stopnje ob upoštevanju določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje in je tako znesek 4.592,00 EUR spremenilo sodišče druge stopnje v znesek 2.107,10 EUR in za isti znesek je tudi spremenilo znesek 3.042,66 EUR, ki predstavlja zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti in glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka v tem delu ni podala pritožbe, zato sodišče druge stopnje ne more poseči v del izreka o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, se pa izkaže, da časovno obe prodaji osebnih vozil segata v obdobje, kot ga je sodišče prve stopnje določilo za pričetek teka zakonskih zamudnih obresti.

6. Podredno pa toženec pritožbeno navaja, da v kolikor pritožbeno sodišče ne bi v celoti sledilo zgoraj navedenemu, torej glede pravilne uporabe materialnega prava glede višine denarnih sredstev, katere je toženec prejel na podlagi prodaje skupnega premoženja pa pritožba ni utemeljena v delu, kjer toženec navaja, da je moral vozilo hipoma prodati in da bi zato lahko bila vrednost osebnega vozila BMW le 7.726,50 EUR (40 % od tržne vrednosti 12.877,50 EUR, kot je to v svojem mnenju ugotovil cenilec). Takšne trditvene podlage toženec v postopku na prvi stopnji ni podal, prav tako pa je sodišče prve stopnje trditve tožene stranke o nujnosti prodaje pravilno zavrnilo in je to tudi pravilno obrazložilo v točki 27. obrazložitve sodbe, kjer je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost toženčevega ugovora za nastale stroške s prodajo vozila BMW in glede nujnosti prodaje. Sodišče je v tej zvezi pravilno dokazno ocenilo izpoved prič in priča, njegov brat M. M., ki je bil zaslišan v tem postopku kot priča, je to trditev ovrgel. Sodišče je verjelo izpovedi priče in je zato pravilno odločilo, da sodišče navedbe toženca o nastalih stroških prodaje vozila znamke BMW, ki naj se upoštevajo pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnice in odštelo od zneska kupnine, ker jih ni štelo za dokazane. Prav tako sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bila prodaja vozila BMW nujna, to je ugotovilo na podlagi listinske dokumentacije in izpovedi strank in je sodišče prve stopnje na podlagi tega ugotovilo, da je toženec začel prodajati vsa tri vozila takoj po prenehanju zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dokazov ugotovilo, da je bila prodaja sicer hipna vendar pa ne nujna, kajti vozilu ni grozilo večje zmanjšanje tržne vrednosti oziroma nepopravljiva škoda. Prav tako dejstvo, da se je vozilo nahajalo v Švici, ni predstavljalo večje finančne škode. Sodišče druge stopnje se strinja s temi ugotovitvami sodišča prve stopnje in zato zavrača pritožbo tožene stranke v delu ko zahteva znižanje kupnine za to vozilo za 40 %, kot neutemeljeno. V tej zvezi pa sledi sicer ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni dala soglasja za prodajo osebnega vozila znamke BMW, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da to ne vpliva na ugotovitev obsega skupnega premoženja in da bi takšno podano soglasje bilo potrebno presojati, v kolikor bi tožnica postavila tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene odtujitve skupnega premoženja. V konkretnem primeru pa je tožbeni zahtevek postavljen za izplačilo tožničinega deleža na skupnem premoženju in v tej zvezi tožena stranka prav tako glede neutemeljenosti ugotovitve sodišča prve stopnje o višini prodanih vozil izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi napravilo obrazložitev, ki je v nasprotju s tem, da je potem ocenjevala tržno oziroma prodajno vrednost obeh osebnih vozil, sodišče druge stopnje pa je to bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpravilo tako kot izhaja iz gornje obrazložitve (člen 354 ZPP).

7. Neutemeljene so tudi pritožbe toženca, da je uspel dokazati, da je tožnici izročil tako znesek 4.000,00 CHF, kakor tudi, da ji je 18. 1. 2012 nakazal znesek 3.396,09 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženec uspel dokazati, da je tožnici nakazal le znesek 3.396,09 EUR, kar je tožnica tudi priznala. Dejstvo, da je v odgovoru na tožbo v drugem postopku priznala, da ji je toženec izročil znesek 4.000,00 CHF, še ne pomeni, da je toženec tudi v tem pravdnem postopku dokazal, da je tožnici poleg bančnega nakazila izročil tudi še znesek 4.000,00 CHF. O tem ima sodba sodišča prve stopnje pritožbeno preverljive in utemeljene razloge, obrazložene v točki 25. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni potrdila prejem dveh ločenih zneskov, temveč zgolj en znesek, ki ji je bil nakazan 18. 1. 2012 na njen račun s strani toženca v višini 3.396,09 EUR. Sodišče je dokazno ocenilo, da je tožnica dobila od prodaje vseh vozil zgolj kupnino v višini 3.396,09 EUR, kar hkrati predstavlja znesek 4.000,00 CHF. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je izpoved tožnice glede prejete višine kupnine verodostojna, saj so bile njene navedbe tekom postopka posredno podkrepljene z dokazno listino (B7). Zato sodišče druge stopnje v tem delu ni sledilo pritožbi tožene stranke in je zato sodišče druge stopnje v tej zvezi pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (člen 353 ZPP). Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in se mu niso pripetile očitane bistvene kršitve določb ZPP in tudi ne tiste na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Glede na spremenjeno točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, se je spremenil tudi uspeh tožeče in tožene stranke na prvi stopnji in tako znaša uspeh tožeče stranke na prvi stopnji 23 %, tožene pa 77 %. Zato je sodišče druge stopnje spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki III. in je znesek 612,09 EUR nadomestilo z zneskom 281,56 EUR, znesek vsebovan v točki IV. izreka pa je spremenilo iz zneska 759,81 EUR v znesek 1.170,11 EUR.

9. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške. Na pritožbeni stopnji je uspela s 46 % svojega pritožbenega zahtevka. Glede na vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji pripada toženi stranki po odvetniški tarifi 21/1 300 točk in 75 točk za 25 % povišanje ter 2 % materialnih stroškov, kar znaša ob vrednosti odvetniške točke skupaj z 22 % DDV 279,99 EUR. Tem pritožbenim stroškom je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo v znesku 405,00 EUR, kar vse skupaj znaša 684,98 EUR, ob doseženem uspehu tožene stranke v pritožbenem postopku pa znesek 315,09 EUR. Ta znesek je dolžna plačati tožeča stranka toženi na način kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 Iz listovne št. 118 spisa izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke glede na že izvedene dokaze, ter ob upoštevanju dokaznega bremena pravdnih strank v tem postopku, dokaz s cenilcem avtomobilske stroke umaknil, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da se dopusti dokaz z izvedencem avtomobilske stroke in ker je tožeča stranka po odločbi ZPP oproščena plačila stroškov postopka, bo zato sodišče angažiralo izvedenca.