Jedro

ZDRS v 10. členu določa med drugim kot pogoj za sprejem prosilca v državljanstvo RS, da ta ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Ker konkretnih tožnikovih dejanj oz. ravnanj, kot podlage za oceno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, tožena stranka ni zanesljivo ugotovila, je bila ocena tožene stranke o tožnikovi nevarnosti preuranjena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 21.9.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ker ne izpolnjuje pogoja iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.12.1992, objavljeni v uradnem listu RS, št. 61/91). Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik v letu 1987 obsojen s sodbo Temeljnega sodišča za kaznivo dejanje po členu 251/I KZ RS z izrečeno denarno kaznijo in varnostnim ukrepom prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta, in da je bil pogost kršilec zakona o prekrških zoper javni red in mir, v letih 1987 do 1994 pa je bil večkrat obravnavan pri sodniku za prekrške, zadnji predlog je bil podan februarja 1994. Za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je med drugim določen tudi pogoj, da sprejem prosilca ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Nevarnost za javni red pa je podana, če je bila oseba v zadnjem letu kaznovana za dva ali več prekrškov, ki kažejo na neprilagojenost osebe okolju, v katerem živi (npr. po zakonu pred hrupom). Navedeno namreč kaže, da se prosilec tudi po sprejemu ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je pri presoji pogojev za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije uporabila diskrecijsko pravico po ZDRS in v tem okviru ocenila, da tožnikovo ravnanje kaže na to, da se ne podreja pravnemu redu, saj je pogost kršitelj predpisov. Zato je ocenila, da obstoje zadržki za sprejem tožnika v državljanstvo iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Tožnik navaja, da izpodbijana odločba ne temelji na resničnih dejstvih, zato je zmotna, krivična in nezakonita. Tožnik ni državljan Republike Srbije in tam ni vpisan v državljansko knjigo. Tožnikov oče ima državljanstvo Republike Slovenije. Zaradi zavrnilne odločbe o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije je tožnik postal apatrid. Rojen je v Sloveniji, tu se je šolal, tu ima podjetje, živi skupaj z izvenzakonsko partnerico, ki je Slovenka, slovensko državljanstvo imata tudi njegova otroka. Zavrnitev tožbe bi imela za tožnika in njegovo družino tragične posledice. V 3. odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe pa je konstrukt, kjer gre za neresnične trditve. Tožnik je storil kaznivo dejanje, ker je povzročil prometno nesrečo, za katerega je bil obsojen s sodbo v letu 1987, vendar je bilo storjeno z nezavestno malomarnostjo, ne pa z zavestno. Po 6. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS državljanstva Republike Slovenije ne more pridobiti oseba, ki je bila v Republiki Sloveniji obsojena na zaporno kazen, daljšo od enega leta za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Organ prve stopnje bi po vseh predpisih o kaznivih dejanjih moral molčati, saj niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku očitala kazniva dejanja, ki bi vplivala na možnost pridobitve državljanstva. Glede kaznovanja pred sodnikom za prekrške pa gre za pavšalno in z ničemer dokazano trditev v odločbi. Res je, da je bil zadnji predlog zoper tožnika podan februarja 1994, vendar ni šlo za kršitev javnega reda in miru. Do dneva vložitve tožbe še ni dobil odločbe o prekršku. Neargumentirana je trditev v izpodbijani odločbi, da je nevarnost za javni red podana tudi, če je bila oseba v zadnjem letu dvakrat ali večkrat kaznovana za prekršek zoper javni red in mir ali drugih prekrškov, pri tem se odločba sklicuje na zakon o varstvu pred hrupom. Tožena stranka bi se morala potruditi, da bi navajala odločbi, ki sta v zadnjem letu izdani in postali pravnomočni in na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je tožnik oseba, ki se ni prilagodila okolju, v katerem živi. Organ prve stopnje je napačno predstavil in razlagal dejstva, o katerih v spisu ni dokazov, ki se nanašajo na tožnikovo predkaznovanost. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov, ter med drugim dodaja: Tožnik je v matični evidenci vpisan kot državljan Republike Srbije, glede katerega sta se sporazumela njegova starša ob njegovem rojstvu, oče N.V., ki je bil takrat državljan Republike Srbije, in mati K. roj. V., državljanka Hrvaške. Iz sodbe navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe je razvidno, da je sodišče pri presoji kazenske zadeve presodilo, da je tožnik storil kaznivo dejanje z zavestno malomarnostjo, ne pa z nezavestno, kot trdi tožnik. Ker tožnik zatrjuje, da so navedbe tožene stranke o kaznovanosti pred sodnikom za prekrške pavšalne, je pridobilo odločbe sodnika za prekrške, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik v letu 1991 štirikrat obravnavan pri sodniku za prekrške, v letu 1992 dvakrat, v letu 1993 dvakrat in v letu 1994 štirikrat, v sedmih primerih pa je bil kaznovan. Tožnik je bil zapisniško seznanjen o neizpolnjevanju navedenega pogoja, pa tudi sam je povedal, da je večkratni kršitelj cestnoprometnih predpisov. Iz vedenja tožnika je moč sklepati, da gre za osebo, ki se ne podreja pravnemu redu. S tem pa je podana nevarnost za javni red, kot je opredeljena v 6. členu uredbe za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94). Navedena odločitev temelji na preučitvi dejanskega stanja in zato ni konstrukt. Tožba je utemeljena.

V prvem odstavku 10. člena zakona o državljanstvu so predpisani pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. Med drugimi pogoji iz navedenega 10. člena je v 8. točki prvega odstavka določen pogoj, da sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države.

Po določbi 1. odstavka 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Po 1. odstavku 159. člena ZUP se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP), razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. Vendar pa tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe za okoliščine (pogostost prekrškov, posebej prekrškov storjenih v zadnjih dveh letih), na katere opira svojo oceno o tožnikovi nevarnosti za javni red, ne navaja kakšne obsodilne odločbe sodnika za prekrške, razen že navedene obsodilne sodbe iz leta 1987 za prej navedeno kaznivo dejanje, kot dokazov za navedene okoliščine. Zgolj večkratna obravnava pri sodniku za prekrške, tudi že po vložitvi vloge za pridobitev državljanstva (brez dokazov o krivdi), niso zadostna podlaga za sklep, da tožnik predstavlja nevarnost za javni red. Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo o tožnikovi kaznovanosti pri sodniku za prekrške pa ne morejo nadomestiti obrazložitve izpodbijane odločbe, o podatkih zbranih po vložitvi tožbe v upravnem sporu pa se tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogel opredeliti. Ker po povedanem dejansko stanje pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo popolno in zanesljivo ugotovljeno, je bila poleg 135. člena ZUP kršena tudi določba 7. člena - temeljno načelo materialne resnice, kar se je kot posledica odrazilo tudi na kršitvi pravil postopka - 2. odstavka 209. člena ZUP.

Pogoj v smislu 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ni izpolnjen, če prosilčeva ravnanja oziroma tožnikova dejanja v državi pomenijo nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Ocena tožene stranke, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, je torej preuranjena, saj po podatkih v obrazložitvi izpodbijane odločbe zanjo ni imela zadostne podlage. Tožena stranka bo za svojo odločitev ob ponovnem odločanju morala v novi odločbi navesti tiste konkretne tožnikove kršitve oziroma ravnanja, iz katerih bo ocenila, da tožnik pomeni nevarnost za javni red, ker ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije, ter navesti tudi dokaze za takšne tožnikove kršitve.

Tožnikova ugovora, da ni državljan Srbije kot ene od prejšnjih republik bivše SFRJ, in da je njegov oče državljan Republike Slovenije, sta sicer novoti, saj je bil o tej okoliščini seznanjen med postopkom pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar pa ta okoliščina, bodisi da tožnik je ali da ni državljan Republike Srbije, na katero se nanaša tožnikova pripomba, za odločitev o tožnikovi vlogi ni bila bistvena.

Sodišče je spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora zato, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in ker niso bila dovolj upoštevana pravila postopka. Zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP, uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).