Jedro

Stranke v končni besedi res lahko izrazijo svoja stališča o pravno relevantnih dejstvih, o pravnih vprašanjih in podajo končne predloge, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Drži, da se beseda strank ne sme omejiti na določen čas, vendar v zvezi s tem ne gre prezreti določbe drugega odstavka 350. člena ZKP, da sme predsednik senata v primeru, če se stranka spušča v ponavljanje ali izvajanja, ki očitno niso v nobeni zvezi z zadevo, stranko ustaviti. Mora pa biti navedeno, da je predsednik senata stranko ustavil in iz katerega razloga. Po predhodnem opominu, pa sme v primeru po drugem odstavku 350. člena ZKP stranko tudi ustaviti in ugotoviti, da ta zlorablja pravico do končnega govora, ki ga lahko nadaljuje tako, da te pravice ne zlorablja.

Iz 20. člena ZZOKPOHO izhaja, da sodišče sme na predlog upravičenega tožilca, osumljenca, otroka, ki je dopolnil 16 let, zakonitega zastopnika otroka, pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, zagovornika ali strokovnjaka zavoda, največ za osem dni odložiti pripravljalni sestanek ali zaslišanje otroka, ne določa pa, da to mora storiti. Ob ugotovitvi, da je obtoženec imel že do razpisanega pripravljalnega sestanka, na katerega res ni pristopil zaradi razlogov, ki sicer niso bili na njegovi strani, pač pa objektivne narave, razmeroma veliko časa za pripravo vprašanj, ki bi jih lahko posredoval do pripravljalnega sestanka oziroma naknadno vse do zaslišanja in celo na samem zaslišanju oškodovanke v hiši za otroke, zato ni moč šteti, da mu je bila na kakršenkoli način kršena pravica do obrambe glede zastavljanja vprašanj oškodovanki. Kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj oškodovanki navedenega dne, je zato po oceni višjega sodišča sanirala obtoženčevo predhodno objektivno, sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku.

Uporabljena sila, tako kot je opisana pri izvršitvi kaznivega dejanja z navedenega dne, ni nujno tudi na zunaj opažena, še posebej glede na časovni potek do opravljenega pregleda oškodovanke in dejstvo, da ga je navedenega dne pravzaprav uspela odgnati. Uporabljena vrsta in intenzivnost sile je seveda lahko zelo različna, zato ni presenetljivo, da niso bili znaki uporabe le-te tudi na zunaj vidni, kar pa ne pomeni, da ta ni bila uporabljena, saj ni videti nobenih razumnih razlogov, da sodišče ne bi verjelo izpovedbi oškodovanke tudi v tem delu, ko ji je očitno v celoti sledilo.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katera mu je, za vsako od le-teh določilo kazen po pet let zapora; in kaznivega dejanja spolnega nasilja po tretjem odstavku 171. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen dve leti zapora, nato pa, upoštevaje pravila o steku izreklo enotno kazen šestnajst let in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo v priporu prebit čas od 16. 1. 2023 dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mladoletno oškodovanko B. A. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti je odločilo, da bremenijo proračun.

2.Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

-obtoženec iz vseh pritožbenih razlogov, brez konkretnega predloga za odločitev;

-obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče o pritožbeni seji obvesti obtoženca in zagovornika ter ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče oprostilno sodbo, vse stroške postopka pa naloži v breme proračuna ter obtožencu odpravi pripor; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat.

3.Razpisane seje pritožbenega sodišča se kljub izkazanemu obvestilu ni udeležil pristojni tožilec, vendar navedeno, glede na določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP ni pomenilo ovire, da senat seje ne bi opravil; udeležba obtoženca je bila zagotovljena po videokonferenčni povezavi. Javnost s pritožbene seje je bila izključena na podlagi šestega odstavka 378. člena ZKP v zvezi z 295. do 297. členom ZKP, po uradni dolžnosti, zaradi varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca in oškodovanke.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

5.Ker pritožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, bo višje sodišče zaradi sistematičnosti in preglednosti najprej ocenjevalo in presodilo utemeljenost zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kolikor se te ne prepletajo z zatrjevanimi relativnimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

6.Pritožnik zatrjuje neobrazloženost sodbe v delu, da so dejanja po obtožbi oziroma izreku sodbe obtožencu dokazana, da se v izpodbijani sodbi pojavlja neujemanje med številom zatrjevanih zlorab in številom le-teh navedenih v prijavi, da ni bilo zagotovljeno, da bi bilo dejansko stanje razčiščeno onkraj razumnega dvoma in da tudi ni bilo navedeno, zakaj izpovedbo oškodovanke sodišče šteje za verodostojno.

7.Tovrstni pomisleki po oceni višjega sodišča niso utemeljeni. Razlogi, iz katerih je prvostopenjsko sodišče ocenilo izpovedbo oškodovanke kot prepričljivo, so navedeni v točki 12 izpodbijane sodbe, te pa je potrebno povezati tudi z izpovedbo izvedenke klinične psihologinje v točki 13 ter izpovedbami sicer navedenih prič, ki se jim je oškodovanka zaupala. Zato je dokazna presoja verodostojnosti oškodovanke tudi v zvezi z zagovorom obdolženca, ki ga je sodišče ocenilo kot neprepričljivega v točkah 3 in 17 izpodbijane sodbe, celostna in pravilno ovrednotena, zato višje sodišče preseneča navajanje pritožnikov o neobrazloženosti sodbe.

8.Na del navedb, da iz listinske dokumentacije izhajajo bistvene časovne in vsebinske neskladnosti izpovedbe oškodovanke o različnem številu domnevnih dogodkov, različnem opisu okoliščin in spremenjena izpovedba v zvezi z dogodki v Avstriji in v C., pa višje sodišče ugotavlja, da so te premalo konkretizirane, tako kot so navedene pa nimajo narave odločilnih dejstev, glede na vsebino in obseg obtožbenih očitkov, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega in v zvezi s katerimi je podana celostna dokazna ocena.

9.V delu, ko pritožnik navaja, da iz sodbe ne izhaja ocena razlik med izpovedbami prič (prijateljice, matere, babice, zdravnika dr. D. D.), višje sodišče ugotavlja, da te navedbe ne dosegajo standarda konkretnosti in obrazloženosti, ki bi omogočale pritožbeno presojo. Ne drži pa niti navajanje pritožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in pomislekov izvedenke ginekološke stroke, iz katerih eksplicitno izhaja, da ni mogoče potrditi penetracije ali kakršnegakoli drugega spolnega dejanja, kar je sicer ugotovil tudi že dr. D. D., saj sodišče prve stopnje ugotovitev, tako dr. D. D., kot izvedenke ginekološke stroke, ni prezrlo, kar je jasno glede na razlogovanje v točki 15 izpodbijane sodbe. Ravno zaradi ugotovitev izhajajočih iz izpovedbe priče D. D. in ugotovitev izvedenke, je štelo, da navedeno ne more biti temelj za presojo verodostojnosti oškodovanke, pač pa sicer izvedeni dokazi.

10.Kolikor zatrjevano kršitev v pogledu neobrazloženosti pritožnik utemeljuje tudi s sklicevanjem na nepoglobljeno presojo prvostopenjskega sodišča glede okoliščin v zvezi s psihološkim izvedenskim mnenjem, tem navedbam prav tako ni moč slediti, ker je svoje ugotovitve v zvezi s presojo izvedenskega mnenja ter izpovedbo izvedenke sodišče obrazložilo v točkah 13 in 14 in pravilno ugotovilo, da je izvedenka pri oškodovanki ugotovila tako znake kot tudi posledice spolne zlorabe, da gre pri oškodovanki za posttravmatsko stresno motnjo z močno poudarjenimi disociativnimi procesi, s hudo stopnjo travmatiziranosti in da je bila izpostavljena večkratnemu in dlje časa trajajočemu spolnemu nasilju, posttravmatska stresna motnja pa se je razvila v kontekstu večkratne in večletne spolne zlorabe. Pri tem je prepoznala tudi druge znake zgodnje travmatiziranosti in je šlo za učinek kumulativne travme. Pri takih ugotovitvah je izvedenka vztrajala tudi, ko je dopolnila izvedensko mnenje po zaslišanju oškodovanke v hiši za otroke, ko je prepoznala njeno burno čustveno reakcijo ob predočenju, da obtoženec kazniva dejanja zanika, da je bilo pri oškodovanki prepoznati čustva sramu in gnusa, da ni bilo zaznati tendenc simuliranja ali potvarjanja in tudi ne, da bi svojo izpovedbo prilagajala drugim, način intervjuja pa je bil opravljen in prilagojen starosti mladostnice. Izvedenka je prepoznala tudi konfliktno in nestabilno okolje s pomanjkanjem čustvene varnosti in stabilnosti ter izpostavljenost nasilju, tako v oškodovankini primarni kot sekundarni družini (E., A.), ponavljajoče se spolne zlorabe pa so predstavljale sprožilni dejavnik za razvoj posttravmatske stresne motnje. Predhodni in naslednji dodatni stresorji pomenijo dejavnike, ki dodatno vzdržujejo in povečujejo prepoznavno simptomatiko kumulativnega učinka travmatičnih izkušenj, ki jih je doživela. Ker je izvedenka pojasnila tudi razloge za različno navajanje števila zlorab, na kar pritožnik opozarja tudi v pritožbi, velja ugotoviti, da je v točki 14 pomen in pojasnilo glede tega dejstva razloženo, ker pa je sodišče v celoti sledilo izvedenskemu mnenju psihologinje, je jasno, da sprejema tudi ugotovitve o siceršnjih čustvenih stiskah in družinskih odnosih oškodovanke, tudi z materjo. Zato zatrjevana neobrazloženost razlogov za sprejemanje izvedenskega mnenja psihološke stroke, ni podana.

11.Neutemeljeno je zatrjevanje pritožnika, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami in sicer z vsebino poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija (priloga A2, list. št. 52), ki ga pritožnik prepoznava v tem, da iz navedenega poročila izhaja le, da dopušča možnost obtoženčevega DNK na oškodovankinem modrčku, in da osumljenega A. A. ni možno izključiti kot donorja ene od komponent moškega izvora. Kot takega pa ga ni možno niti potrditi.

12.Prvostopenjsko sodišče je v točki 16 izpodbijane sodbe v zvezi z rezultati ogleda stanovanjskih prostorov v F., ko je policija zavarovala in označila tudi sledi na športnem modrčku sive barve, v zvezi s katerim je bilo izdelano poročilo o preiskavi zavarovanih sledi (priloga A2, list. št. 52) navedlo, da se v kompleksnem profilu sledi na tem modrčku nahajajo tudi vsi aleli, ki jih ima v svojem profilu G. A. in velika večina alelov, kot jih ima v svojem profilu A. A. Tak povzetek izkazuje, da poročilo sicer res ni bilo povzeto v celoti, vendar navedeno za pravilno presojo ugotovljenega dejanskega stanja nima nobenega pomena, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovitve le (nepopolno) povzelo, poročilo pa ne predstavlja odločilnega dejstva za presojo dokazanosti kaznivega dejanja ali obdolženčeve krivde, saj se sodišče na navedene izsledke sploh ni opiralo. Razen tega tudi ne gre za protispisnost, ker gre le za pomanjkljivo povzemanje ugotovitev, ki izhajajo iz navedenega poročila, ki sploh ni bilo vrednostno in dokazno presojano, še posebej ne na način kot to zatrjuje pritožnik.

13.Pritožnik zatrjuje pavšalno dokazno oceno, ki ne zadosti skladnosti obrazložitve sodbe z izrekom izpodbijane sodbe, saj mora biti sodišče prepričano o obdolženčevi krivdi in mora s potrebno stopnjo dokaznega standarda ugotoviti dejstva in okoliščine pomembne za odločitev, ali so ta kazniva dejanja dokazana z gotovostjo ali ne.

14.V tovrstnih zatrjevanjih je moč prepoznati le drugačno videnje dejanskega stanja s strani pritožnika, od tistega, kot ga je ugotovilo in s svojimi zaključki utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Iz vseh teh zaključkov pa izhaja, da je bilo prepričano o obdolženčevi krivdi, kar je tudi edino pravilno, ko obtoženca spozna za krivega očitanih mu kaznivih dejanj. Po tem, ko se je opredeljevalo do vsebine posameznih dokazov, je v točki 17 podalo strnjene dokazne zaključke, potem, ko je že v točki 12 navedlo razloge, zaradi katerih je štelo izpovedbo oškodovanke za verodostojno, upoštevaje v zvezi s tem tudi izpovedbe G. A., H. H., I. I., dr. D. D. in J. J. ter K. A., navedeno pa povezalo tudi z ugotovitvami izvedenke dr. L. L., izvedenke ginekološke stroke dr. M. M. ter oceno obtoženčevega zagovora v točki 17, zato so zatrjevanja pritožnika o le pavšalni dokazni presoji povsem neutemeljena. Razen tega pritožnik tudi ni navedel, katerih personalnih in listinskih dokazov, ki bi bili po njegovo pomembni ali odločilni za presojo dokazanosti kaznivih dejanj ali obdolženčeve krivde, sodišče ni presodilo.

15.V sklopu zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, je pritožnik še navajal, da ni podana zadostna obrazložitev obtoženčeve krivde in v čem naj bi se izkazoval direktni naklep obtoženca, s posebnim motivom izvrševanja kaznivega dejanja.

16.Na te pomisleke je najti odgovor v točki 22 razlogov izpodbijane sodbe, kjer je krivda obtoženca v obliki direktnega naklepa kot je to potrebno za izvršitev navedenih kaznivih dejanj, po oceni višjega sodišča zadostno utemeljena, tako z navajanjem obtoženčevega zavedanja protipravnosti (glede na družinski status med njim in mladoletno oškodovanko), navedeno preračunljivostjo obdolženega in visoko stopnjo njegove odločenosti za izvajanje tovrstne zlorabe oškodovanke. Poseben motiv za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, ni zakonski znak teh kaznivih dejanj, je pa očitno prepoznan že v sami naravi teh kaznivih dejanj. Da ni podana nobena subjektivna okoliščina obtoženčeve krivde, tudi ne drži, glede na izkazano obtoženčevo vztrajnost izvrševanja kaznivih dejanj, ustvarjanja situacij v katerih je ta lahko izvrševal, ter stopnjevanje intenzivnosti le-teh, kar vse je sodišče v razlogih v navedeni točki prav tako navedlo.

17.Obtoženčev zagovornik zatrjuje kršitev pravic obrambe obtožencu v postopku in s tem kršitev ustavnih jamstev in konvencijskih določb o človekovih pravicah. V zvezi s tem je najprej zatrjeval, da je prvostopenjsko sodišče obtožencu odvzelo možnost podati in dopolniti njegov zagovor na naroku za glavno obravnavo 28. 11. 2024 in mu odvzelo možnost podaje zaključne besede.

14.Stališču pritožnika, da se obtoženca pri podaji zagovora ne sme omejevati; da se ta svobodno odloča, kako bo izvrševal svoj privilegij zoper samoobtožbo in katera dejstva bo navajal; da tudi za zagovor, tako kot tudi za vse druge dokaze, velja načelo proste presoje dokazov; da ima, ne glede na strategijo obtoženčeve obrambe (molk, zanikanje, priznanje) obtoženec zadnjo besedo, višje sodišče v celoti pritrjuje, kot tudi, da je dogajanje na glavni obravnavi 28. 11. 2024 razvidno iz zapisnika in prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave s tega dne.

15.Iz teh listin listin tudi po ugotovitvah višjega sodišča izhaja, da je obtoženi A. A. želel podati dopolnitev zagovora in da mu je to bilo omogočeno. Zagovor je začel podajati ob 9:06 uri. Iz zvočnega posnetka je razvidno, da je obtoženec (list. 1004) podajal navedbe o družinskem življenju iz zadeve Kpr 000/2023 (nasilje v družini), na kar je bil dejansko opomnjen s strani predsednice senata, vendar je navajal, da je navedeno bistvo vsega, da želi o tem povedati in mu je to bilo omogočeno. Nato je nadaljeval z navajanjem datuma prejetega sklepa o preiskavi v navedeni zadevi, da se vse skupaj navezuje tudi na oškodovanko B. A., N. in H. H., kot vodilna in odgovorna za ves nastali cirkus, pa da je G. A., ki mu je z lažnimi prijavami skušala odvzeti starševsko pravico in prepovedati stik s hčerko O.; nadaljeval je s pojasnjevanjem od kdaj se z G. A. poznata (že 20 let), da sta "začela" v letu 2014, ko je pustila drugega fanta iz P., ko je bil dejansko s strani predsednice senata prekinjen in pozvan, da se omeji na navajanje okoliščin in dejstev v zvezi s konkretno obravnavano zadevo. Obtoženec je, kot je to razvidno iz list. št. 1005, kljub takšni intervenciji predsednice senate nadaljeval z navajanjem, da je G. A. vozila B. A. in N. k bivšemu partnerju, da je navedeno bistvo zadeve, na kar mu je bilo omogočeno nadaljevanje zagovora. Nato je navajal, da se je G. A. videvala še z R. R., da mu je priznala, da ga je prevarala, ko so še živeli v S., da se je bivšega partnerja E. E. bala, kljub temu, da mu je vozila otroke in ji je zato res rekel, da ji bo pomagal, kar je tudi storil in jo branil, ko jo je E. E. dvakrat fizično napadel. Iz navedene listovne številke je razvidno, da je predsednica senata dejansko apelirala na zagovornika v smeri, naj obdolženca usmeri v bistvo zadeve, ki je v drugih očitkih in na kar se obtoženčeva navajanja niso nanašala, obtoženec pa je bil znova pozvan, naj se omeji na okoliščine v zvezi z obtožbenimi očitki. Kljub temu je bil pozvan, naj nadaljuje, obtoženec pa je nadaljeval z navajanji, kje je E. E. G. A. napadel, v nadaljevanju pa tudi, kje in na kak način je G. A. utrpela poškodbe, ko sta že bila onadva skupaj.

Navedeno izkazuje, da obtoženec ni upošteval usmeritev, ki so mu bile dane s strani predsednice senata, naj se omeji na navajanje dejstev v zvezi z obtoženimi očitki, zato je bil dejansko pozvan k podaji dokaznih predlogov. Ker pa je navajal, da ima za prebrati še dve strani, mu je bilo omogočeno, da to stori. Drži tudi, da je bil pozvan, naj pove s prostimi besedami, vendar je obtoženi navajal, da je vse skupaj prepleteno, da sodišče ne bo razumelo, zakaj je "do tega prišlo", pri čemer ni bilo navedeno natančno do česa. Ne glede na navedeno intervencijo predsednice senate, mu je bilo ponovno omogočeno, da zadevo razloži, kar je razvidno iz list. št. 1007 spisa, ko je obtoženec, ko je imel besedo, tudi v zvezi z danima konkretnima dokaznima predlogoma, navajal, da je bila G. A. spolno oziroma oralno posiljena s strani E. E. in da naj sodišče pridobi dokumentacijo od Policijske postaje T., tudi o tem, da ji je ta zlomil roko. G. A. pa da je po navedbah njene matere H. H., psihično in fizično maltretirala otroka pred njim, zdaj pa krivdo valijo nanj, kot da bi on izvajal psihično in fizično nasilje nad otroki oziroma kompletno družino, še celo nad psom. Po navedenem ekspozeju obtoženca je bil ta znova pozvan k izjasnitvi, kaj bi pribava teh dokazov dokazovala v zvezi s konkretno očitanimi spolnimi zlorabami B. A., nakar je navajal, da ne ve. Je pa očitno, da je G. A. naščuvala B. A. proti njemu in da se je vse kar se je zgodilo, zgodilo po E. E. smrti. Preseneča ga, zakaj ni podala kazenske ovadbe zoper njega, če je vse te stvari počel. Zvočno snemanje je bilo na tej točki, torej ob 9:29:44 uri zaključeno, kar pomeni, da je obtoženi A. A. imel besedo in dopolnjeval zagovor tako kot ga pač je, več kot 23 minut.

V zvezi s tem višje sodišče prvenstveno ugotavlja, da je obtožencu bilo omogočeno, da zagovor dopolni, drži pa, da je bil večkrat s strani predsednice senata usmerjen na to, naj se "drži" okvira obtožbenih očitkov, vendar obtoženi, glede na vsebino navajanj, ki so bila povzeta, tega očitno ni upošteval. Višje sodišče zato ocenjuje, da je obtoženec zlorabljal to svojo pravico, saj možnost podajati zagovor tudi zaradi ekonomičnosti postopka ne more biti neomejena v smislu ne le časovnega omejevanja, temveč tudi navajanja okoliščin, ki z obravnavano zadevo nimajo veliko skupnega, ki so iz povsem drugega časovnega obdobja, ki se celo tičejo ravnanj pokojnih oseb terjali razmerij obtoženčeve žene z drugimi partnerji. Z interveniranjem predsednice senata naj obtoženec pojasni s prostimi besedami, višje sodišče razume poskus povzemanja bistvenih okoliščin, ne pa izgubljanja v nepomembnih okoliščinah in dejstvih, v zvezi s katerimi je sicer pritožnik navajal in pojasnjeval dejstva, ki še niso bila slišana, vendar je bilo pri tem prezrto, da so za pravilno presojo dokazanosti obtoženih očitkov, ta bila nepomembna.

16.Netočno je tudi navajanje pritožnika, da je zaključno besedo lahko podal le obtoženčev zagovornik, ne pa sam obtoženec. Da je obtoženec to možnost imel in da jo je tudi izkoristil, izhaja iz list. št. 1015 spisa (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 28. 11. 2024). Iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne je razvidno, kdaj je bilo pričeto in kdaj zaključeno snemanje obtoženčeve končne besede, navedeno pa je tudi, da je predsednica senata med podajanjem končne besede obtoženca nekajkrat opozorila, naj ne ponavlja predhodnih izvajanj, ki očitno niso v nobeni zvezi z obravnavano zadevo in naj tudi ne žali s strani sodišča postavljenih izvedencev. Ker je ponavljal že večkrat povedano in navajal okoliščine izven okvira navedenega kazenskega postopka, je bil opomnjen, naj preide k bistvu, ker bo sicer ustavljen. Ker s takšnim navajanjem in ravnanjem ni prenehal, ga je predsednica pri nadaljnjem podajanju končne besede ustavila.

V navedenem obtoženčev zagovornik prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj, da obtoženi v zaključni besedi izvedencev ni žalil, prav tako ne sodišča ali ODT, z odrekanjem dokončanja obtoženčevih izvajanj pa je kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

17.Višje sodišče na ta pritožnikova izvajanja odgovarja, da stranke v končni besedi res lahko izrazijo svoja stališča o pravno relevantnih dejstvih, o pravnih vprašanjih in podajo končne predloge, kakšno odločitev naj sodišče sprejme glede obtožbe. Drži, da se beseda stranka ne sme omejiti na določen čas, vendar v zvezi s tem ne gre prezreti določbe drugega odstavka 350. člena ZKP, da sme predsednik senata v primeru, če se stranka spušča v ponavljanje ali izvajanja, ki očitno niso v nobeni zvezi z zadevo, stranko ustaviti. Mora pa biti navedeno, da je predsednik senata stranko ustavil in iz katerega razloga. Po predhodnem opominu, pa sme v primeru po drugem odstavku 350. člena ZKP stranko tudi ustaviti in ugotoviti, da ta zlorablja pravico do končnega govora, ki ga lahko nadaljuje tako, da te pravice ne zlorablja. In prav taka situacija je bila tudi v obravnavanem primeru. Na več mestih se je, tudi na ne povsem primeren način obtoženec, opredeljeval do izpovedb in zaključkov izvedenke, vendar ne vrednostno nevtralno, kot je to razvidno iz list. št. 1016, 1019, 1020, 1021, 1022. Iz navedenih izvajanj obtoženca je prvostopenjsko sodišče očitno tudi razbralo, da obtoženec žali izvedenko in tudi iz tega razloga slednjega, po predhodnih in večkratnih pozivih, ustavilo.

Ob dejstvu zatrjevanih kršitev določb procesnega zakona glede določbe 350. člena ZKP, ki se nanaša na končno besedo in da se le-te ne sme omejiti na določen čas, pritožnik sicer niti ni zatrjeval, kako je dejstvo obtoženčeve zaustavitve pri podajanju le-te vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

18.Obtoženčev zagovornik zatrjuje kršitev pravic obrambe v več sklopih in sicer:

-glede neudeležbe obtoženca na pripravljalnem sestanku v hiši za otroke;

-glede zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi strokovnega pomočnika obrambe in neobrazloženost zavrnitve dokaznega predloga, upoštevanja strokovnega pomočnika obrambe;

-glede zavrnitve dokaznih predlogov vezanih na postavitev novega izvedenca psihološke stroke, zaslišanje strokovnega pomočnika in soočenje;

-glede možnosti postavljanja vprašanj zaslišani izvedenki dr. L. L.;

-neizvedba oziroma zavrnitev dokaznih predlogov - postavitev izvedenca urologa, soočenje dr. D. D. ter dr. M. M.

19.Pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravice obrambe s tem, ko je pripravljalni sestanek dne 17. 4. 2024 v zvezi s predvidenim zaslišanjem oškodovanke v hiši za otroke, opravilo kljub temu, da obtoženec na tem sestanku ni bil navzoč, prav tako ni bila zagotovljena videokonferenčna povezava, zagovornik pa je kljub opozorilom in ugovorom obrambe glede navzočnosti obtoženca, pripravljalni sestanek opravilo. V zvezi s tem opozarja še na določbo drugega odstavka 22. člena Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke (ZZOKPOHO), ki v drugem odstavku 22. člena določa, kdo vse je udeleženec pripravljalnega sestanka, med katerimi je izrecno naveden tudi obtoženec. Na takem sestanku ima obtoženec ključno priložnost, da se izjasni o pomembnih dejstvih in vpliva na oblikovanje vsebine zaslišanja, kar vpliva tudi na dokazno gradivo zoper njega, tovrstna predhodna faza pa je pomembna, ker kasnejše zaslišanje in interakcijo izvaja strokovnjak, preko katerega se izvaja zaslišanje. S sodelovanjem na pripravljalnem sestanku bi obtožencu bila dana in omogočena možnost sodelovanja pri oblikovanju vprašanj. Razen tega pritožnik opozarja tudi na pomanjkljivosti odredbe o razpisu pripravljalnega sestanka z dne 2. 4. 2024.

20.Zatrjevana kršitev po oceni višjega sodišča ni podana. Spisovni podatki izkazujejo, da je prvostopenjsko sodišče že na glavni obravnavi 26. 3. 2024 (list. št. 672) stranke seznanilo z dejstvom, da bo opravljeno zaslišanje oškodovanke v hiši za otroke, s pripravljalnim sestankom 15. 4. 2024 in predvidenim zaslišanjem oškodovanke 26. 4. 2024, hkrati pa je bilo zaradi zadržkov obtoženčevega zagovornika za pristop na zaslišanje 26. 4. 2024, strankam pojasnjeno, da bodo obveščene o morebitnem novem terminu pripravljalnega sestanka. Že na tej obravnavi so bile stranke tudi pozvane, da na pripravljalni sestanek prinesejo oziroma pripravijo vprašanja, ki bodo postavljena oškodovanki. Datum pripravljalnega sestanka je bil nato določen za dne 17. 4. 2024 ob 10.00 uri v hiši za otroke (list. št. 176), z odredbo z dne 2. 4. 2024 pa so bile stranke znova pozvane naj za pripravljalni sestanek predložijo vprašanja, ki bodo na zaslišanju postavljena mladoletni oškodovanki.

21.Iz zapisnika pripravljalnega sestanka z dne 17. 4. 2024 (list. št. 700) izhaja, kdo vse je bil navzoč in da obdolženi ni bil priveden iz ZPKZ, prav tako ni bila vzpostavljena videokonferenčna povezava ter, da je v zvezi s tem zagovornik opozoril na določbo 22. člena ZZOKPOHO, da je med udeleženci pripravljalnega sestanka tudi obdolženi, ki se ima pravico izjaviti o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izvedbo zaslišanja oškodovanke ter o vprašanjih, ki naj se postavijo oškodovanki. Zato je predlagal preložitev pripravljalnega sestanka ter določitev novega termina. Na navedenem naroku je zagovornik imel pripravljena vprašanja, potrdil pa je tudi, da bo obtoženi na zaslišanju oškodovanke prisoten v hiši za otroke in bo tudi takrat eventuelno imel možnost do kakšnih dodatnih vprašanj. Sodišče je odločilo, da se narok ne preloži, ker sta imela obtoženec in zagovornik dovolj časa za pripravo vprašanj.

22.Iz zapisnika o zaslišanju mladoletne oškodovanke v hiši za otroke z dne 26. 4. 2024 (list. št. 720) izhaja, da je bil navzoč tudi obtoženec in da so stranke (list. št. 748) na tem naroku še vedno imele možnost postaviti kakšno vprašanje, s posredovanjem le-tega strokovakinji za zaslišanje. Iz list. št. 749 pa izhaja, da nobenih vprašanj ni bilo več.

22.Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da iz 20. člena ZZOKPOHO izhaja, da sodišče sme na predlog upravičenega tožilca, osumljenca, otroka, ki je dopolnil 16 let, zakonitega zastopnika otroka, pooblaščenca mladoletnega oškodovanca, zagovornika ali strokovnjaka zavoda, največ za osem dni odložiti pripravljalni sestanek ali zaslišanje otroka, ne določa pa, da to mora storiti. Ob ugotovitvi, da je obtoženec imel že do razpisanega pripravljalnega sestanka, na katerega res ni pristopil zaradi razlogov, ki sicer niso bili na njegovi strani, pač pa objektivne narave, razmeroma veliko časa za pripravo vprašanj, ki bi jih lahko posredoval do pripravljalnega sestanka oziroma naknadno vse do zaslišanja in celo na samem zaslišanju oškodovanke v hiši za otroke, zato ni moč šteti, da mu je bila na kakršenkoli način kršena pravica do obrambe glede zastavljanja vprašanj oškodovanki. Kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj oškodovanki navedenega dne, je zato po oceni višjega sodišča sanirala obtoženčevo predhodno objektivno, sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku.

23.Očitek pritožnika o nedosledni sestavi odredbe za opravo pripravljalnega sestanka z dne 2. 4. 2024, je glede na določbe 17. člena ZZOKPOHO delno utemeljen, vendar navedeno nima odločilnega pomena za pravilnost nadaljnjega teka postopka in pravilnost opravljenega zaslišanja oškodovanke.

24.Kršitev pravic obrambe naj bi bila po oceni pritožnika zagrešena tudi z zavrnitvijo dokaznih predlogov.

Uvodoma v zvezi s tem višje sodišče poudarja, da za kršitev pravic obrambe ne gre vedno, ko sodišče določen dokazni predlog zavrne, temveč je navedena pravica kršena le v primeru, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je sicer vsak dokazni predlog v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Pri odločanju o dokaznih predlogih mora sodišče slediti ustaljenim merilom odločanja o dokaznih predlogih, kot jih je vzpostavilo Ustavno sodišče RS, Vrhovno sodišče in nenazadnje Evropsko sodišče za človekove pravice.¹ Te in številne druge odločbe vzpostavljajo podlago, da sodišče, upoštevaje načelo proste presoje dokazov, samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; da mora biti predlagani dokaz pravno relevanten; da mora biti obstoj in pravna relevantnost predlaganega dokaza utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti; da je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obtoženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, dokaz pa očitno ne bi bil uspešen, če so drugi pred tem izvedeni dokazi za sodišče prepričljivi do take mere, da njegovega prepričanja o pritožnikovi krivdi, ne more spremeniti niti predlagan dokaz; da je sodišče dolžno izvesti dokaz v korist obtoženca, če obramba izrecno predlaga izvedbo dokaza in zadosti dokaznemu bremenu glede obstoja in materialne pravne relevantnosti le-tega; kakor hitro pa je izkazan iz določenega dokaza izhajajoč dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil k oprostilni sodbi, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in izvesti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; odločitev o dokaznem predlogu pa je sprejeta na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene.

Vendar obtoženčeva pravica do podajanja in predlaganega izvajanja dokazov ni absolutna, ker je omejena z dejstvom, da sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.² Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih pa gre, kadar sodišče zavrne predlog za dokazovanje pomembnega dejstva kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja.³ V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe je po navedenem odločilno, da obramba ni prikrajšana za pošten kazenski postopek.

25.Dokazni predlog za postavitvitev strokovnega pomočnika obrambe s področja forenzične psihologije, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in utemeljilo v točki 19 izpodbijane sodbe, s sklicevanjem na to, da ni bilo podanih razlogov, ki bi porajali dvom v strokovnost in pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja in dopolnitve le-tega s strani postavljene klinične psihologinje dr. L. L.

26.Takšno odločitev pritožnik graja z navajanjem, da je izvedensko mnenje klinične psihologinje potencialno pomanjkljivo, kar že samo po sebi napotuje na zaključek, da ne gre za zatrjevanje dejanskih pomanjkljivosti le-tega, temveč le na možnost, da je pomanjkljivo, kar utemeljuje s sklicevanjem na to, da izvedenka ni predložila zdravstvene dokumentacije, ki jo je pridobila za oškodovanko, da je bila s strani obrambe izpostavljena problematika uporabljene metodologije, zanesljivost uporabe le-te ter pojasnitev, zakaj se izvedenec odloči ravno za določeno metodo: da obrambi niso bili predloženi rezultati psiholoških testov; da izvedenka ni postavila hipotez in jih ni testirala; da ni navedla, kako dolgo je trajal pregled oškodovanke in vrsti red aktivnosti pregleda s posameznimi testi; da je izvedenka ob uporabi problematičnih testov (Roscharjev test) opustila uporabo tehnik za izogibanje pristranskosti, kar vse je obramba predočila izvedenki na glavni obravnavi 13. 8. 2024, potem ko je pripombe na njeno mnenje v navedeni vsebini posredoval obrambi dr. U. U., sicer tudi zapriseženi sodni izvedenec psihološke (forenzične) stroke.

27.Višje sodišče se je o tem, na kak način je potekalo zaslišanje izvedenke na glavni obravnavi, potem ko je izdelala pisno mnenje in dopolnitev le-tega, prepričalo z vpogledom v zapisnik o glavni obravnavi in prepis zvočnega posnetka glavne obravnave s tega dne. Pomisleki, ki jih v pritožbi ponavlja pritožnik, so bili izvedenki ne le predočeni, temveč z njene strani tudi v celoti pojasnjeni. Že uvodoma pa velja ugotoviti, da kljub sklicevanju na dejstvo, da je obtožencu v kazenskem postopku omogočeno, da ugotovitvam izvedenca določene stroke, argumentirano oporeka tudi z ugotovitvami drugega izvedenca oz. strokovnega pomočnika obrambe, navedeno v obravnavani zadevi ni bilo storjeno na tak način, temveč le s predočanjem zapisa vsebine elektronskega sporočila navedenega izvedenca, postavljeni izvedenki L. L. Iz izpovedbe izvedenke na list. št. 872 spisa izhaja, katera psihodiagnostična sredstva so bila uporabljena, pojasnila je, kako zanesljivi so navedeni testi v zvezi s tem pa tudi pomen in potrebnost kliničnih izkušenj in tolmačenje le-teh. Pojasnila je tudi različne koeficiente zanesljivosti testov (list. št. 873 spisa). Izrecno se je opredelila tudi do zanesljivosti Roscharjevega diagnostičnega preizkusa in dejstva, da rezultati preizkusov nikakor niso javno dostopni, pojasnila katere koeficiente je potrebno upoštevati tudi v zvezi z navedenim testom, ki šele izkazujejo posameznikovo mišljenje; odgovorila je na vprašanje zagovornika, kakšne strokovne smernice upošteva za pisanje izvedenskih mnenj, ter da izdelava vsakega mnenja narekuje uporabo določene strokovne literature. Pojasnila je tudi, že v prvotno izdelanem pisnem mnenju, da je opravila klinično psihološki pregled oškodovanke, usmerjeno klinično psihološko eksploracijo ter priloženo dokumentacijo in prišla do zaključkov, ki jih je tudi navedla v pisnem izvedenskem mnenju. Da izvedenka ni postavljala hipotez in jih testirala, drži, kot tudi, da ni bila vprašana, koliko časa je trajal pregled oškodovanke in kakšen je bil vrstni red aktivnosti pregleda. Zato so navajanja pritožnika v tej smeri najmanj nekorektna, ker je o tem imel možnost izvedenko vprašati neposredno, pa tega očitno ni storil. Zakaj naj bi bilo navedeno sicer takega pomena za ugotovitve izvedenke, pa pritožnik ni pojasnil. Zato ne drži, da je bilo obrambi onemogočeno postavljeno kakršnihkoli vprašanj vezanih na strokovne reference ali okoliščine pomembne za ugotovitve izvedenskega mnenja. Drži pa, da predsednica senata ni dovolila posameznih vprašanj, ki niso izkazovala vsebinske povezave s konkretno izdelanim izvedenskim mnenjem. Tudi glede pridobivanja zdravstvene dokumentacije je izvedenka izrecno povedala, da je že iz odredbe za opravo izvedenskega dela izhajala naložitev obveznosti pridobitve le-te, če bi to bilo potrebno, v konkretnem primeru pa take potrebe po pridobivanju zdravstvene dokumentacije ni bilo, za kar se odloči tudi lahko v situaciji, ko že opravi pregled in odvisno od tega ali pridobi dovolj ali ne podatkov. Prepričljivo je pojasnila pomen pridobitve zdravstvene dokumentacije, ker kakršnakoli psihoterapevtska poročila niti ne vzamejo, ob dejstvu zakonsko neurejene problematike psihoterapevtske dejavnosti, tako, da se izkaže za potrebno pridobivanje dokumentacije le, če je bil nekdo pregledan pri kliničnem psihologu, kar bi jo morebiti zanimalo. Tudi do stališč dr. U. U. se je izvedenka celostno opredelila, kot je to razvidno iz list. št. 875, tako da je odločitev o nepotrebnosti postavljanja izvedenca s področje forenzične psihologije, tudi po oceni višjega sodišča pravilna in zadostno utemeljena z razlogi v točki 19. Izvedenki predočene pripombe navedenega strokovnjaka, posredovane po obtoženčevem zagovorniku, tako niso vnesle kakršnegakoli dvoma v pravilnost mnenja in dopolnitve le-tega s strani klinične psihologinje.

28.V utemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihološke (forenzične) stroke pa je moč razbrati tudi odločitev, da je s tem odpadla tudi potreba po nadaljnjem odločanju oziroma predlaganem soočenju izvedencev za primer postavitve dodatnega izvedenca, za kar se je zavzemala obramba v vlogi na list. št. 855. Zato izostanek posebne utemeljitve zavrnitve soočenja že postavljene izvedenke in morebiti novo postavljenega izvedenca, katerega postavitev je bila zavrnjena, ne pomeni vsebinsko pomembnega dejstva, in še manj kršitev pravic obrambe, ki bi vodila h kakršnimkoli pomislekom o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede dejstev, ki jih je ugotavljala izvedenka.

29.Nadaljnji vidik kršitve pravic obrambe pritožnik uveljavlja z navajanjem, da obrambi ni bilo dovoljeno postavljanje posameznih vprašanj izvedenki (na strani 5 in 6 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 8. 2024). Navedeno drži, vendar pritožnik v zvezi s tem prezre, da so se vprašanja, ki jih predsednica senata ni dovolila postaviti, nanašala na druge okoliščine, ne pa ugotovitve izvedenskega mnenja, uporabljene metode in podobno. Po vsebini pa tudi niso bila takšna, da bi preverjala strokovnost in reference postavljenega izvedenca.

29.Nadaljnje navajanje pritožnika, da sodišče ni obrazložilo, zakaj stališča postavljene izvedenke niso pravilna, pa je povsem nerazumljivo, saj je sodišče izvedenki sledilo in je zato nelogično, da bi navajalo, da njenih stališč ob dejstvu, da je sprejelo ugotovitve izvedenskega mnenja kot pravilne in strokovne, ne sprejema, ker niso pravilna.

30.Pritožbena graja se nanaša tudi na zavrnitev in utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga izvedenca urološke stroke, ki bi pregledal obtoženca ter se opredelil, glede na ugotovitve dimenzij obtoženčevega spolnega uda in upoštevaje mnenje ginekologa dr. D. D., ki je oškodovanko pregledal ter ugotovitve izvedenke ginekološke stroke dr. M. M., lahko podal ugotovitve in oceno o tem, če je do spolnih odnosov z oškodovanko, glede na navedeno sploh lahko prišlo in da v primeru, če bi do teh dejansko prišlo, kako da ni bilo moč ugotoviti kakršnih koli poškodb oškodovanke.

31.Dokazni predlog je v točki 19 prvostopenjsko sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je ta nepotreben in da gre za poskus zavlačevanja kazenskega postopka in prizadevanja usmerjena v ugotavljanje okoliščin izven okvirov obtožbenih očitkov. Odločitev prvostopenjskega sodišča je sicer strnjena, vendar s strani višjega sodišča povsem razumna in pravilna. Iz utemeljitve navedenega dokaznega predloga, ki ga je podal obdolženec, obtoženčev zagovornik pa ga je v pritožbi tudi v bistvenem povzel, je razvidno, da je v zvezi z ugotovitvami dr. D. D. in izvedenke dr. M. M. jasno in zanesljivo moč zaključiti, da na podlagi ugotovljenega ginekološkega statusa oškodovanke pri pregledu pri dr. D. D., po približno šestih mesecih od zadnjega spolnega odnosa, ni bilo moč ugotoviti, če je za spolni odnos šlo ali ne. Stanje oškodovankinega himna ni bilo ugotovljeno niti pri pregledu dr. D. D., niti kadarkoli kasneje, sicer pa iz ugotovitev izvedenke ginekološke stroke tudi izhaja, da na podlagi stanja himna ni moč ugotoviti, če je šlo za spolne odnose ali ne.

31.Upoštevaje navedeno, se izkaže, da tudi po ugotovitvah izvedencev, še vedno ostaja breme odločitve na strani sodišča o tem, komu glede navajanj o spolnih odnosih verjeti, glede na to, da pri teh, kot običajno, seveda ni navzočih tretjih oseb. Ker je prvostopenjsko sodišče obsežno utemeljilo iz katerih razlogov verjame oškodovanki, da je prišlo do spolnih odnosov, v kakšnih okoliščinah in časovni dinamiki, da so posledice neželjenih spolnih odnosov bile zaznane tudi s strani posameznih prič, ki so zaznale drugačno obnašanje oškodovanke, končno pa rezultirale tudi v ugotovitvah izvedenke, da je bila oškodovanka spolno zlorabljena in kakšne posledice je v zvezi s tem utrpela ter ob dejstvu, da obtoženec tudi v dokaznem predlogu niti ni navajal kakšnih izven serijskih dimenzij svojega spolnega uda ter ob splošno znanem dejstvu velike medsebojne prilagodljivosti moških in ženskih spolnih organov, je bila odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga pravilno ocenjena kot nepotrebna in takšna, ki v ničemer ne bi prispevala k pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo tudi brez izvedbe le-tega celostno, vsestrankso in pravilno ugotovljeno.

32.Na tem mestu se višje sodišče opredeljuje tudi do pritožbene graje, da je prvostopenjsko sodišče oblikovalo vnaprejšnjo dokazno oceno in zavrnilo ključen razbremenilen dokaz. Višje sodišče te navedbe zavrača kot neutemeljene, ker je prvostopenjsko sodišče očitno že do takrat zbrano dokazno gradivo ocenilo kot takšno, ki omogoča sprejem zakonite odločitve tudi brez izvajanja dodatnega dokazovanja nepomembnega dejstva, zato zatrjevana kršitev ni podana.

33.Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja obtoženčev zagovornik uveljavlja z navajanjem, da so dejanske okoliščine, ki so sicer ključne za razjasnitev poteka dogodkov, ostale nepojasnjene, pri čemer ni bilo ugotovljeno, če je opisan dogodek v C. (razporeditev spalnih prostorov in prisotnost drugih oseb), upoštevaje zagovor obdolženega sploh bil mogoč; kako je bila možna frekvenca domnevnih zlorab, glede na tedensko prisotnost obdolženca (le ob vikendih); neujemanje časovnih podatkov o domnevnih dogodkih in podatkov o stanju oškodovanke (ko po več mesecih po zlorabi ni bilo na ginekološkem pregledu ugotovljenih sledi poškodb); neopravljena poglobljena presoja okoliščin v zvezi s psihološkim izvedenskim mnenjem, ko je bila izpovedba oškodovanke lahko tudi pod vplivom čustvenih stisk, družinskih odnosov in s kompleksno dinamiko odnosov med njo in materjo, esar, da sodišče ni vkljuilo v oceno njene verodostojnosti; neraziskane okoliine v zvezi z zgodovino fizinega in psihinega nasilja med okodovankinim biolom oetom, okodovanko samo in materjo in, kako naj bi ta dejstva vplivala na doivanje okodovanke in njeno resnicoljubnost; v nadaljevanju pa sodie tudi izpovedb pri I. I. in H. H., ni kritino ocenilo glede na osebno povezanost pri in asovno oddaljenost dogodkov.

34.Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, kadar neko odločilno dejstvo ni bilo pravilno ugotovljeno, višje sodišče pa v pravilnosti ugotovitev odločilnih dejstev lahko podvomi, če sodišče prve stopnje napačno oceni nek dokaz, če ne presodi vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi ali če ne presodi kakšnih pomembnih delov posameznih dokazov ali svoje dokazne presoje logično in prepričljivo obrazloži. V obravnavani zadevi zatrjevana kršitev na način kot jo uveljavlja pritožnik, ni podana.

Ob navajanjih o razporeditvi spalnih prostorov in prisotnosti drugih oseb, upoštevaje zagovor obtoženca v stanovanju v C., zagovornik prezre, da sta razen obtoženca in oškodovanke v času, ko je prišlo do prvega spolnega odnosa, dva mlajša otroka spala, dogodek pa se je zgodil ponoči in v času, ko je bila oškodovankina mama v bolnici. Glede na točno opisovanje oškodovanke je jasno, da je do spolnega odnosa prišlo na postelji in v takratnih okoliščinah.

Glede frekvence spolnih zlorab, upoštevaje obtoženčevo odsotnost z doma in navajano navzočnost le ob vikendih, zagovornik zanemari dejstvo, da je obtoženi v Avstriji delal šele od jeseni 2021 dalje, zato je moč ugotoviti, da gre za lokacijo na naslovu F., kjer je imela oškodovanka svojo sobo ločeno od prostorov kjer je spala preostala družina, in da gre za časovni okvir kaznivega dejanja od marca 2020 do junija 2022 in najmanj petkratnih spolnih odnosov, ki niso natančno in časovno definirani, zato navajana frekvenca zlorab ni presenetljiva, ne glede na to, da se je obtoženi v navedenem obdobju, določen čas, dejansko nahajal v Avstriji. Sodišče je sledilo izpovedbi oškodovanke, ta pa je v zvezi s tem navajala, da se je v navedenem času, ko se je obtoženec že nahajal v Avstriji preko tedna, zloraba dogajala preko vikenda.

Da je bila oškodovanka izpostavljena čustvenim stiskam in obremenjena z družinsko problematiko že v primarni in nato še v sekundarni družini, pa tudi ob upoštevanju dinamike odnosa med njo in materjo, je izvedenka ugotovila in to upoštevala v zvezi s podanimi zaključki o oškodovankini travmatiziranosti, zato ne drži posplošeno navajanje pritožnikov o izostali poglobljeni presoji okoliščin v zvezi s tem v mnenju s strani izvedenke. Do drugačnih ugotovitev ni moglo privesti niti navajanje obtoženca o psihičnem in fizičnem nasilju v oškodovankini primarni družini, saj je navedeno izvedenka upoštevala.

Glede dokazne presoje prič I. I. in H. H., višje sodišče ugotavlja, da sta bili njuni izpovedbi povzeti v točkah 8 in 10 izpodbijane sodbe, ocenjeni pa v povezavi z izpovedbo oškodovanke v točki 12, tako da tudi pomislekom pritožnikov v zvezi s tem ni moč slediti, ne glede na osebno povezanost prič z oškodovanko in časovno oddaljenostjo dogodkov, saj sta slednji izpovedovali o tem, kar sta in ko sta iz lastnega zaznali stvari v zvezi z oškodovanko oziroma, kaj je kateri od njih sama povedala.

Dejansko stanje je bilo zato po povedanem in upoštevaje celotno dokazno gradivo, presojano celostno in pravilno ugotovljeno glede vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, razlogi utemeljitve pa so prepričljivi, tako da jim je po oceni višjega sodišča v celoti moč slediti in jim pritrditi.

35.Odločbo o kazenski sankciji obtoženčev zagovornik izpodbija z navajanjem, da gre za visoko izrečeno kazen, ki ni v razumnem sorazmerju s konkretnimi okoliščinami dejanj, osebnostjo storilca in njegovo dosedanjo nekaznovanostjo, pri čemer da sodišče ni obrazložilo, zakaj nekaznovanost obtoženca nima vpliva na višino kazni, prav tako ni ocenilo obtoženčevega obnašanja po razkritju (primeroma, da ni bil nasilen, da je sodeloval v postopku) in da ni tehtalo, če bi bilo moč doseči namen kaznovanja z nižjo kaznijo. Prvostopenjsko sodišče tudi ni upoštevalo časovne oddaljenosti nekaterih kaznivih dejanj.

35.Glede na utemeljitev izrečene vrste in višine določenih posamičnih ter izrečene enotne kazni v točki 23 izpodbijane sodbe, višje sodišče ugotavlja, da je obtoženčeva dosedanja nekaznovanost bila upoštevana kot olajševalna okoliščina, pri čemer pa ne gre prezreti, da je nekaznovanost sicer običajno pričakovana pri vsakem človeku in da tej okoliščini ni upravičeno dajati še kakšnega bistveno drugačnega ali večjega pomena kot ga je dalo prvostopenjsko sodišče, ko je to okoliščino pač upoštevalo kot olajševalno. Drži, da je izrečena kazen obtožencu visoka, še posebej s stališča obtoženčeve obrambe in samega obtoženca, ki je storitev kaznivih dejanj zanikal, vendar to ne more biti edino ali odločilno upoštevno merilo za to, kakšno kazen je obtožencu za storjena kazniva dejanja primerno in pravično izreči. Upoštevane so bile tudi obteževalne okoliščine navedene v isti točki obrazložitve, v pravilnost teh pa višje sodišče tudi nima nobenih pomislekov. Ni moč upoštevati samo spremenjen status obtoženca in spremenjeno življenje obtoženca, ko mu je izrečena takšna kazen, potrebno in pravično je upoštevati tudi žrtev, saj ji je bila povzročena velika škoda in ji ni bilo prizanašano skozi daljše časovno obdobje, posledice obtoženčevih ravnanj pa bo očitno čutila še kar nekaj časa, saj so daljnosežne in hude. Kolikor pritožnik izrecno omenja časovno oddaljenost posameznih dejanj, velja ugotoviti, da ta ni tako odločilnega pomena ob dejstvu, da je šlo za kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj, ki ga obtoženec ni opustil po svoji volji in odločitvi, pač pa ko je dovolj moči in poguma za to zbrala sama oškodovanka in ga razkrinkala, tudi za ceno razbitja družine, ki ji je ves čas predstavljala veliko vrednoto in za ceno osebnega razgaljanja, ki je zanjo, v najstniških letih dodatno predstavljalo hudo breme poleg že stopnjevanega spolnega nasilje obtoženca nad njo v različnih oblikah. V delu, ko pritožnik oporeka izrečeni enotni kazni zaradi približanja aritmetičnemu seštevku kazni, je moč ugotoviti le, da je izrek enotne kazni skladen s pravili kazenskega zakona o izreku enotne kazni, zato večji ali manjši približek aritmetičnemu seštevku nima upoštevnega pomena, še posebej ne upoštevaje navedene obteževalne okoliščine.

K pritožbi obtoženca:

36.Obtoženec v pritožbi navaja, da mu je sodišče omejilo možnost podajanja zagovora na naroku 28. 11. 2024, da je bil večkrat prekinjen v svoji izpovedbi, da je sodišče preizkušalo le njegov zagovor z glavne obravnave 30. 11. 2023 in da je napačen zapis v zapisniku o tem, kam je G. A. prišla k njemu dvakrat in s kom, kar se nanaša na čas razkritja kaznivih dejanj.

37.Višje sodišče je v zvezi z zatrjevano kršitvijo glede omejitve zagovora obdolžencu na naroku 28. 11. 2024 v tej odločbi že zavzelo zaključke v točki 15 in se nanje sklicuje tudi v zvezi z vsebinsko primerljivimi navedbami obtoženca. Glede ocenjevanja njegovega zagovora pa ugotavlja, da je bistveno, da je bil zagovor celostno ocenjen, navajanje okoliščin, ki se niso nanašale na obtožbene očitke pa že po sami naravi bolj nakazuje na navajanje nekih dejstev, ne pa na sam zagovor v zvezi in glede kaznivih dejanj in ravno to je obtoženec na glavni obravnavi 28. 11. 2024 tudi navajal.

38.Tudi do zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca urologa ter strokovnega pomočnika psihološke stroke se je višje sodišče že opredelilo v zvezi z navedbami zagovornika v točkah 24 do 26 in 28 do 29 te odločbe in se v izogib ponavljanju na navedene razloge sklicuje. Kolikor pa obtoženec sicer pravilno povzema ugotovitve dr. D. D. in izvedenke ginekološke stroke, pa navedenih povzemanj ni moč šteti kot pritožbenih navedb.

39.Obtoženec tudi navaja, da sodišče ni odločilo o podanih dokaznih predlogih za pridobitev zdravstvene dokumentacije, na katero se je sklicevala izvedenka psihološke stroke, dejansko pa je ni pridobila, kot tudi ne glede strokovnega pomočnika psihološke stroke. Tudi v tem delu je višje sodišče na primerljiva vsebinska stališča obtoženčevega zagovornika v tej odločbi že odgovorilo v točkah 27 in 28.

40.V nadaljevanju obtoženec s povzemanjem posameznih delov izpovedbe priče G. A. nakazuje na okoliščine o različnem opisovanju oškodovankinega psihičnega stanja v času sojenja in pravilno povzema dele njenih posamičnih izpovedb, pri čemer povzema tudi zapažanja dr. D. D. ob pregledu in zapažanja, ki izhajajo iz uradnega zaznamka o razgovoru na policiji pred ginekološkim pregledom oškodovanke z dne 16. 1. 2023. Navedena opažanja lahko pomenijo le subjektivne zaznave posameznih oseb, ki so bile z oškodovanko v stiku, v različnih krajevnih in časovnih okoliščinah, ne morajo pa nakazovati, da se dogodki, ki jih je opisovala oškodovanka in kako jih je doživljala niso zgodili oziroma v to zapažanja tretjih oseb ne morejo vnašati prav nobenega dvoma, glede na dejstvo oškodovankinega prepričljivega izpovedovanja in opisovanja dogodkov ter preverjanja njene verodostojnosti, tudi z ugotovitvami izvedenke klinične psihologije.

41.Pritožnik navaja tudi, da niti izvedenka klinične psihologije in niti izvedenka ginekologije nista pridobili oškodovankine zdravstvene dokumentacije, čeprav jima je bilo to v odredbah naloženo.

42.Višje sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je obtoženec očitno prezrl, da je bilo pridobivanje zdravstvene dokumentacije izvedenkama naloženo za primer, če bi to ocenili za potrebno. Glede izvedenke psihološke stroke je že bilo pojasnjeno v točkah 26 in 27 te odločbe. Pridobivanje splošne zdravstvene dokumentacije za oškodovanke pa v zvezi z opravljanjem dela izvedenke ginekološke stroke očitno tudi ni bilo potrebno, ker je bilo to ocenjeno s strani same izvedenke. Na podlagi navedenega je moč ugotoviti, da sta obe izvedenki glede na posebna strokovna znanja z določenega področja očitno in utemeljeno ocenili, da sta imeli na razpolago dovolj gradiva za izdelavo mnenj in sprejem zaključkov, na podlagi dokumentacije, s katero sta dejansko razpolagali.

43.42. V nadaljevanju pritožnik skuša omajati verodostojnost oškodovankine izpovedbe z njenimi različnimi navajanji o posameznih okoliščinah, kar skuša podkrepiti tudi z navajanji G. A., H. H. in I. I. v zvezi z navedbo oškodovanke, da je slednja v zvezi s prvim spolnim odnosom navajala, da se je to zgodilo 25. 3. 2019, ko je bila mama G. A. čez noč v bolnici, v nadaljevanju pa je oškodovanka navajala, da je bila G. A. v bolnici leta 2016 in da se je zloraba zgodila takrat, pri njenih devetih letih. V navedenem višje sodišče prepoznava očitno napako oškodovanke, vendar siceršnji podatki spisa izkazujejo, da je bila G. A. čez noč odsotna v bolnici 25. 3. 2019, kar pomeni, da je bila takrat oškodovanka, glede na leto rojstva, stara dvanajst let. Navajanje o predhodni zlorabi pa je moč povezati (čeprav navedeno niti ni predmet obtožbenih očitkov, zato se višje sodišče do tega ne bo posebej opredeljevalo), z navedbo, da jo je obtoženec že pred tem otipaval, ji kazal pornografske posnetke in podobno.

44.Tudi nadaljna navajanja, da so se dogodki po navedbah oškodovanke pogosto dogajali zjutraj, preden je odšla v šolo, sicer pa ob vikendih ali v času počitnic, niso omajana s povzetimi navedbami G. A., da je obtoženec odhajal na delo ob pol štirih zjutraj in delal cele dneve in sobote, od leta 2019 dalje. Tudi v zvezi z dogodkom z dne 4. 1. 2023 obtoženec opozarja na različna navajanja oškodovanke, ki je povedala, da je obtoženca tako dolgo tepla, da ga je potem odstranila in da je odšel stran; iz izpovedbe G. A., pa izhaja, da ga je B. A. tako dolgo tepla, da je odšel, saj navedeno ne spreminja ali kakorkoli vpliva na bistvo obtožbenega očitka kaznivega dejanja z navedenega dne, zato so sklicevanja na tovrstna razhajanja v izpovedbah in opisovanjih prič nepomembna.

45.Nebistvenega pomena za pravilno presojo dokazanosti kaznivih dejanj in verodostojnosti oškodovanke, je tudi navajanje pritožnika, kaj je in da sta različno izpovedovali o tem, v katerem obdobju je B. A. G. A. govorila, da naj se loči, če je to obdobje zadnjih dveh let ali pol leta, kot tudi, kdo je B. A. rekel naj napiše pismo in če je to bila G. A. ali I. I. Tudi iz povzetih različnih navajanj posameznih prič o tem, kdaj se je oškodovanka zaupala prijateljici I. I., če je to bilo oktobra, novembra ali decembra 2022, ostaja bistven podatek in dejstvo, da se je v tem obdobju oškodovanka dejansko zaupala prijateljici, ni pa natančen čas kakršnega odločilnega pomena. Enaka ugotovitev velja tudi glede tega, če je prijateljica I. I. oškodovanki karkoli svetovala. Navedbe obtoženca, da naj sodišče preveri v ZPKZ, če ima evidentirano kakršnokoli uporabo prepovedanih substanc ali alkohola, kot jih je omenjala G. A. na zaslišanju, ter morebiti kakšno drugo terapijo, kar navezuje na zatrjevanja G. A. o izraženih željah po pridružitvi oškodovanke k njunim spolnim odnosom in njegovim fantazijam zaradi zaužitega alkohola in prepovednih drog, so prav tako neutemeljene.

46.V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da navedeno niti ni bilo predmet obtožbenih očitkov, sicer pa dejstvo trenutne terapije ali ne terapije ne izkazuje priložnostnega predhodnega uživanja ali neuživanja alkohola ali prepovedanih substanc. Navedeno nima odločilnega pomena za pravilno presojo ugotovljenega dejanskega stanja.

47.Tudi v nadaljevanju pritožnik izpostavlja posamezne dele izpovedbe G. A., ki jo ocenjuje z lastnimi merili prepričljivosti, vendar pri tem prezre, da sodišče podaja dokazno presojo izpovedb posameznih prič, da pa okoliščine, na katere opozarja pritožnik, pomenijo izseke posameznih delov izpovedb posameznih prič, ki pa jih je vendarle potrebno ocenjevati v celotnem kontekstu in presojati, če so verodostojne glede bistvenih okoliščin, ne pa glede vsake malenkosti oz. nepomembnosti.

48.45. Pritožnik navaja tudi, da ni bil navzoč na pripravljalnem sestanku v hiši za otroke, kar drži, vendar se je višje sodišče do tega dejstvo že opredelilo v točkah 19 do 22 te odločbe.

49.46. Glede obtoženčevih zatrjevanj o protispisno obrazloženem in povzetem poročilu NFL je bilo v tej odločbi prav tako že razlogovano v točki 10, zato se na navedene razloge tudi na tem mestu višje sodišče le sklicuje in jih ne navaja znova.

50.47. Pritožbena kritika v smeri, da sodišče ni sprejelo obtoženčevega zanikanja zlorab pastorke, je sicer točna, razlog zakaj ni sledilo zagovoru obtoženca in njegovemu zanikanju storitve kaznivih dejanj in mu odreklo verodostojnost, pa je v bistveno prepričljivejši izpovedbi oškodovanke, ki so jo potrjevali tudi kontrolno izvedeni dokazi, izpovedbe posameznih zaslišanih prič kot tudi in predvsem ugotovitve izvedenke klinične psihološke stroke.

51.48. V zvezi z očitkom kaznivega dejanja iz januarja 2023 obtoženec navaja, da sodišče ne dvomi v izpovedbo oškodovanke, kar glede na opis dejanja pomeni uporabo določene sile, pri čemer pa oškodovanka na telesu ni imela nikakršnih znakov spolnega nasilja, kajti če bi ti znaki bili, bi to moralo biti označeno.

52.V zvezi s tem višje sodišče odgovarja, da uporabljena sila, tako kot je opisana pri izvršitvi kaznivega dejanja z navedenega dne, ni nujno tudi na zunaj opažena, še posebej glede na časovni potek do opravljenega pregleda oškodovanke in dejstvo, da ga je navedenega dne pravzaprav uspela odgnati. Uporabljena vrsta in intenzivnost sile je seveda lahko zelo različna, zato ni presenetljivo, da niso bili znaki uporabe le-te tudi na zunaj vidni, kar pa ne pomeni, da ta ni bila uporabljena, saj ni videti nobenih razumnih razlogov, da sodišče ne bi verjelo izpovedbi oškodovanke tudi v tem delu, ko ji je očitno v celoti sledilo.

53.49. Neutemeljena je tudi pritožbena graja v delu, da v oškodovanki v Hiši za otroke ni bil dan pravni pouk po 238. členu ZKP, saj iz list. št. 720 spisa izhaja, da je oškodovanki pravni pouk bil dan in v kakšni obliki.

50.Obtoženec je v nadaljevanju ponovno povzel predhodno navedene kršitve glede podajanja zagovora ter izraža nestrinjanje z zavrnjenimi dokaznimi predlogi ter ugotavljal, da je sodišče v celoti sledilo izpovedbi oškodovanke in "njenih prič", ki pred prijavo niso zaznale ničesar spornega. Priče so sicer bile v stalnem stiku z oškodovanko in so ji bile blizu in naklonjene (G. A., H. H., I. I.), prič zaslišanih s strani policije, ki so tudi bile v stalnem stiku z oškodovanko in niso ničesar slabega ali hudo slutečega zaznale, pa sodišče sploh ni zaslišalo.

51.V zvezi s tem višje sodišče pripominja, da ne drži povsem navajanje obtoženca, da posamezne priče že pred prijavo niso zaznale nič spornega, kar velja vsaj za priči H. H. in G. A. glede na njuni izpovedbi; odsotnost zaznav drugih oseb, ki so bile v stiku z oškodovanko pa tudi ni presenetljiva, saj jim oškodovanka o tem, kaj se ji dogaja, ni govorila, dogajalo pa se je v domačem okolju, ki ga navedene tudi niso pobliže poznale. Sicer pa zaslišanja navedenih oseb na policiji, kot prič niti niso bila predlagana.

52.Odločbe o kazenski sankciji obtoženec ni izrecno izpodbijal, vendar jo je glede na vsebinsko uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, višje sodišče po določbi 386. člena ZKP dolžno preizkusiti, kar pa je storilo sicer že v zvezi s pritožbenimi navedbami obtoženčevega zagovornika, ko je v zvezi z izrečeno kaznijo in razloge o tem navedlo v točki 35 te odločbe. Na te razloge se tudi na tem mestu vnovič sklicuje.

53.Po povedanem sta se pritožbi obtoženca in njegovega zagovornik izkazali za neutemeljeni. Ker višje sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ob ugotovitvi neutemeljenosti obeh pritožb, ti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

54.Iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, je tudi višje sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, ob dodatni ugotovitvi, da mu je izrečena dolgoletna zaporna kazen in da obtoženec pravzaprav niti nima objektivnih možnosti za plačilo le-teh.

-------------------------------

1 U-I-271/2008 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, Up-I-203/97 z dne 16. 3. 2000 ter obsežna praksa Vrhovnega sodišča I Ips 295/05 z dne 15. 9.2016, I Ips 39309/2015 z dne 24. 8. 2017. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 38981/2016 z dne 7. 9. 2023, I Ips 37695/2020 z dne 24. 9. 2023. 3 I Ips 23697/2018 z dne 8.7.2021, I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018, I Ips 11135/2009 z dne 26. 2. 2015.

Zveza: