Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da podjetje ni bilo dolžno tožene stranke opozoriti, kakšen šiv je potrebno uporabiti. Zato bi morala tožena stranka sama izbrati primeren šiv. Podjetje namreč ni nikoli opozarjalo na vrsto šiva, ki se mora uporabiti. Blago tako ni imelo stvarne napake v smislu 479. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 354.869,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.1996 do plačila ter ji povrniti 28.350,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1998 do plačila.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99).

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj raziskalo in ga pravilno ugotovilo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka vtoževala plačilo računov št. 800009 z dne 28.2.1996, št. 700013 z dne 28.2.1996 in št. 500045 z dne 28.2.1996 (redna št. 1). Tožena stranka je plačilu računa št. 700013 ugovarjala z navedbama, da je reklamirala kakovost dobavljenega blaga ter da je A. d.o.o. Dobova to reklamacijo po temelju priznala.

Slednja, v pritožbi ponovljena navedba, da je bila reklamacija po temelju priznana ter da so bili sporni le stroški, ki jih je imela tožena stranka s šivanjem reklamiranih izdelkov, ni utemeljena. Iz izpovedbe priče A.R. (redna št. 9), ki je v podjetju A. d.o.o. Dobova, kjer je tožena stranka kupila (in nato reklamirala) sporno blago, vodil reklamacijski postopek, izhaja, da je bila reklamacija zavrnjena glede na mnenje Tekstilnega inštituta Maribor ("Mnenje o pravilnem šivanju ozir. upravičenosti reklamacije tkanine art. 3539" z dne 8.7.1996 - priloga A10), da sporno blago ni bilo nekvalitetno; referentka T.Š, ki je pred njim obravnavala reklamacijo tožene stranke, je sicer z dopisom z dne 10.6.1996 (priloga B11) toženi stranki (po temelju) res odobrila reklamacijo, vendar še preden je bila seznanjena z navedenim mnenjem. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tako pravilno zaključilo, da je bila reklamacija zavrnjena. Po presoji sodišča druge stopnje namreč ni nobenega razloga, da priznane reklamacije ne bi bilo mogoče preklicati, še zlasti, če se naknadno izkaže za neutemeljeno (prim. z 2. odst. 221. člena ZPP/77). Ugotovitve iz navedenega mnenja (in ne zamenjava pristojnega referenta, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi), da je vzrok poškodb na blagu neprimerno izbran šiv in ne blago oz. njegova kvaliteta, so takšne nove okoliščine, da je podjetje A. d.o.o. Dobova na njihovi podlagi zavrnilo reklamacijo tožene stranke, z dopisoma z dne 10.7.1996 (priloga A13) in z dne 18.7.1996 (priloga A12), ter s tem preklicalo odobritev reklamacije, v dopisu z dne 10.6.1996 (priloga B11). Glede na navedeno je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje (očitno nepravilno) zavrnilo predlog za zaslišanje priče T.Š., ki naj bi izpovedala, ali je bila reklamacija priznana ali ne, neutemeljena. To dejstvo je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo že z oceno izvedenih dokazov (z vpogledom v listino - dopis z dne 10.6.1996 (priloga B 11) in z zaslišanjem priče A.R.). Zato je predlagani dokaz z zaslišanjem priče T.Š. pravilno zavrnilo kot nepotreben (2. odst. 300. člena ZPP/77).

Pritožbena navedba, da je tožena stranka ugovarjala mnenju Tekstilnega inštituta Maribor, ne drži. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 13.10.1998 (redna št. 8) namreč izhaja, da je toženka v zvezi z mnenjem Tekstilnega inštituta Maribor izpovedala le, da ona ni zaprosila za dodatno mnenje. Sodišče druge stopnje ob tem ocenjuje, da tožena stranka z navedbama, da bi moralo biti na blagu navodilo za šivanje in da ni ona kriva, če blago ne prenese standardnih šivov, pravzaprav ni oporekala ugotovitvam navedenega mnenja, da uporabljeni šivi (zaradi katerih je prišlo do napak pri gotovih izdelkih) ne prenesejo predpisanih obremenitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič A.R. in I.Š. (ki je za toženo stranko nabavljal blago pri A. d.o.o. Dobova) pravilno ugotovilo, da A. d.o.o. Dobova ni bila dolžna opozarjati na ustreznost šiva in da je zato morala tožena stranka sama izbrati primeren šiv. Obe navedeni priči sta namreč izpovedali, da A. d.o.o. Dobova ob prodaji blaga ni nikoli opozarjala na vrsto šiva, ki se mora uporabiti. Reklamacija blaga (po računu št. 700013 z dne 28.2.1996) je tako tudi po oceni sodišča druge stopnje neutemeljena, ker sporno blago ni imelo stvarne napake v smislu 479. člena ZOR.

Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi pregledal izdelke in material ter podal svoje mnenje. V odgovoru na tožbo (redna št. 4) je tožena stranka sicer kot dokaz med drugim predlagala tudi "po potrebi izvedeništvo". Vendar pa do konca glavne obravnave (prim. zapisnike o narokih z dne 28.5.1998, dne 13.10.1998 in dne 17.11.1998) tega dokaza ni predlagala izrečno (ne pa zgolj po potrebi) niti ni opredelila dejstev, ki naj bi se na ta način dokazala. Zato takšnega predloga ni mogoče šteti kot dokaznega predloga v smislu 219. člena ZPP/77. Tožena stranka je sodbo izpodbijala tudi iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, vendar tega pritožbenega razloga ni obrazložila tako, da bi ga sodišče druge stopnje lahko preizkusilo; tj. ni konkretno navedla, katerih določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, sodišče prve stopnje ni uporabilo, oz. jih ni uporabilo pravilno (356. člen ZPP/77). Ne zadostuje namreč zgolj posplošeno sklicevanje na pritožbeni razlog iz 3. tč. 1. odst. 353. člena ZPP/77. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena v zvezi z 2. odst. 354. člena ZPP/77); zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člen ZPP/77).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi njene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77).