Jedro

Ker tožeča stranka za posameznika opravlja določene storitve, ki jih zaračunava, mora o tem izdati račun v smislu 35. člena ZVPot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06, odl. USRS), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.3.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote Celje z dne 10.11.2000. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ na podlagi 13. člena Zakona o tržni inšpekciji (ZTI, Uradni list RS, št. 20/97) tožeči stranki naložil, da je pri opravljanju storitve "pomoč družini na domu" dolžna potrošnikom - uporabnikom storitev izdajati račune (1.točka), določil, da je rok izvršitve odločbe dan po prejemu odločbe (2. točka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je nesporno, da tožeča stranka na podlagi sklenjenega dogovora uporabnikom zagotavlja določene storitve in jih tudi zaračunava. Sporno pa je vprašanje, ali je treba za navedeno storitev, glede na to, da jo uporabnik v celoti plača sam, izstaviti račun z vsemi elementi, ki ga taka listina zahteva. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka za opravljene storitve izstavi uporabniku položnico, na kateri je med drugim navedeno, da gre za prispevek za pomoč na domu. Na položnici je tudi pripis, da položnica velja kot račun. Sodišče prve stopnje se strinja s prvostopnim upravnim organom in toženo stranko, da tak način obračunavanja storitev nima podlage v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS,št. 20/98 in 25/98) in se pri tem sklicuje na 1. in 35. člen navedenega zakona. V celoti soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da storitev "pomoč družini na domu", spada med dejavnosti, ki se koristnikom zaračunava in ni financirana niti od države in ne od občine. Zato tožeča stranka teh plačil ne more obravnavati kot prispevek temveč kot storitev, ki se plača na podlagi izstavljenega računa. Za presojo sporne zadeve je odločilna vsebina 4. odstavka 1. člena ZVPot, iz katere izhaja, da se obveznosti, ki jih ima po tem zakonu podjetje, med te obveznosti pa po določbi 35. člena ZVPot sodi tudi izdaja računa, nanašajo tudi na zavode in druge organizacije. Zato po mnenju sodišča sklicevanje tožeče stranke na okoliščino, da gre za dejavnost, ki ni pridobitna, za presojo sporne zadeve niti ni pomembna. Okoliščina, da je tožeča stranka terjatev do koristnika storitve na izstavljeni položnici opredelila kot prispevek, ne pomeni, da ji ni potrebno izstaviti računa. Obveznosti, ki ji jo nalaga zakon pa tudi ne more zaobiti na način, da položnico, ki jo izstavi koristniku storitve, opremi s pripisom, da položnica velja kot račun, saj gre za listini, ki imata glede na računovodske standarde in plačilni promet, vsaka svojo funkcijo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da ji po ZVPot ni treba izdajati računov in smiselno ponovi tožbene navedbe. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zavzelo s tožbo grajanega stališča tožene stranke, da predstavlja dejavnost tožeče stranke pridobitno dejavnost in v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ničesar ni povedalo glede 99. člena Zakona o socialnem varstvu, po katerem se iz proračuna občine financira med drugim pomoč družini na domu. V 110. členu tega zakona je predpisana obveznost plačila storitve, vendar gre lahko s strani uporabnika za delno plačilo kot prispevek. Prvostopno sodišče se sicer sklicuje na računovodske standarde in plačilni promet, po katerih imata položnica in račun vsaka svojo funkcijo, vendar ne pove kateri so ti računovodski standardi. Listina, ki jo je v spornem primeru prejel uporabnik (položnica), po njenem mnenju izpolnjuje vse elemente računa. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje. V obravnavani zadevi gre za ukrep tržnega inšpektorja po 13. členu ZTI v povezavi z 1. odstavkom 35. členom ZVPot. Po določbi 13. člena ZTI tržni inšpektor, če pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje, z odločbo odredi odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti ter določi rok, v katerem je treba ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti odpraviti. ZVPot v 1. odstavku 35. člena določa, da je podjetje dolžno za prodano blago oziroma opravljeno storitev potrošniku izdati račun, razen če ni z drugim predpisom določeno drugače. Po 4. odstavku 1. člena ZVPot se obveznosti, ki jih ima po tem zakonu podjetje, nanašajo tudi na zavode in druge organizacije oziroma druge fizične osebe, ki zagotavljajo potrošnikom blago in storitve.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker je tržni inšpektor, kot izhaja iz predloženih listin, in ni sporno, ugotovil, da tožeča stranka za opravljene storitve "pomoč družini na domu", uporabnikom storitve ne izdaja računov ampak le položnice, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ukrep tržnega inšpektorja pravilno temelji na navedenih določbah ZTI in ZVPot. Glede na to, da tožeča stranka za posameznika opravlja določene storitve, ki jih zaračunava, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da mora o tem izdati račun v smislu 35. člena ZVPot. Neutemeljen je očitek tožeče stranke v pritožbi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker prvostopno sodišče ni zavzelo stališča, da predstavlja dejavnost tožeče stranke nepridobitno dejavnost in da je s tem kršilo pravila postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi posebej navedlo, da je za presojo sporne zadeve odločilna vsebina 4. odstavka 1. člena ZVPot, iz katere izhaja, da se obveznosti, ki jih ima po tem zakonu podjetje, med te obveznosti pa po določbah 35. člena ZVPot sodi tudi izdaja računa, nanašajo tudi na zavode in druge organizacije, zato po mnenju pritožbenega sodišča sklicevanje na okoliščino, da gre za dejavnost, ki ni pridobitna, za presojo zadeve ni pomembna.

Ker tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja enake ugovore kot v tožbi in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, takšni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, v obravnavani zadevi ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.