Jedro

Tožnica bi morala izkazati aktivno ravnanje toženke, ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve terjatve tožeče stranke. Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih ravnanj toženke, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.

Prepovedni zahtevek vsebuje določno opredelitev prepovedi, saj je v njem jasno navedeno, da se toženki prepoveduje uporabo znamke EU št. 000, kot tudi, da navedena prepoved velja za označevanje blaga iz razreda 9 in storitve v razredih 35 in 36 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev (Nicejske klasifikacije). Nadalje je jasno določeno, da se toženki prepoveduje uporabo imena A., kot tudi področja, za katera velja navedena prepoved (poslovno dokumentacijo, oglaševanje, internetne strani, elektronsko pošto itd.). Iz vsebine zahtevka je mogoče določiti ravnanje, ki se toženki prepoveduje, saj je konkretizirana tako uporaba kot njen predmet.

Tožnica predlaga, da se toženki "prepove opravljati storitve na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC)". Tudi za naveden prepovedni zahtevek je sodišče v izpodbijanemu sklepu zaključilo, da ni konkretiziran. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšen zaključek napačen. V navedenem prepovednem zahtevku je namreč jasno določeno, katerih storitev se mora toženka vzdržati (trgovanja, menjave, posredništva pri trgovanju), s katerimi valutami (virtualnimi valutami) in na katerem trgu (zunajborznem trgu).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi:

-v točki I.3a izreka v delu, da se toženi stranki prepove uporabo imena „A.“ na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju v kakršnikoli obliki (primeroma vendar ne izključno tako v zapisu z velikimi tiskanimi črkami, malimi tiskanimi črkami, z vezajem), zlasti, vendar ne izključno se prepove uporabo na katerikoli internetni strani, v komunikaciji preko elektronske pošte, pri pogodbah povezanih s storitvami na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC) ter na sploh pri njenem poslovanju v gospodarskem prometu;

-v celoti v točkah I.3b, I.3c, I.4, I.5, I.6, I.7 in II. izreka

in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v višini 83.120,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, in sicer na prepoved kakršnegakoli razpolaganja z denarnimi sredstvi na bančnem računu toženke in na prepoved kakršnegakoli izplačila iz bančnega računa toženke (točki I.1 in I.2 izreka).

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tudi predlog tožnice za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, in sicer na prepoved uporabe imena „A.“ na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju in uporabo blagovne znamke registrirane pri EUIPO pod št. 000 za opravljanje storitev, ki so v Nicejski klasifikaciji vsebovane v razredih 9, 35 in 36, zlasti, vendar ne izključno prepoved uporabe na katerikoli internetni strani, komunikaciji preko elektronske pošte, pri pogodbah, povezanih s storitvami na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC) ter na sploh pri njenem poslovanju v gospodarskem prometu (I.3a točka izreka); prepoved opravljanja storitev na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu - OTC (I.3b točka izreka); prepoved uporabe spletne domene a.eu (I.3c točka izreka); prepoved komuniciranja in sklepanje kakršnihkoli pravnih poslov s strankami tožeče stranke, katerih podatki so bili na podlagi Pogodbe preneseni tožeči stranki (I.3d točka izreka). Sodišče je z izpodbijanim sklepom tudi zavrnilo predlagan izrek denarne kazni v višini 30.000,00 EUR za primer kršitve prepovedi (I.4 točka izreka), predlog, da začasna odredba velja z dnem njene izdaje in še 30 dni po izvršljivosti sodne odločbe izdane v tem postopku (I.5 točka izreka), suspenziven učinek ugovora (I.6 točka izreka) in predlog, da toženka tožnici povrne stroške postopka (I.7 točka izreka).

3.Sodišče prve stopnje si je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

Pritožba tožnice

4.Tožnica se je pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in toženki naloži povračilo vseh nastalih stroškov tožnice. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5.Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Razlogi pritožbenega sodišča o delni utemeljenosti pritožbe

6.Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sta stranki 7. 2. 2020 sklenili Pogodbo o odkupu sredstev – Pogodba, s katero sta se dogovorili, da bo tožnica od toženke kupila, toženka pa ji bo prodala, nanjo prenesla oziroma ji dostavila vse pravice, vključno z lastninsko pravico ter premoženjskimi pravicami, ki izvirajo iz Sredstev, kot so podrobneje opredeljena v Prilogah A in B. Predmet nakupa je bilo šest bankomatov za virtualne valute – kriptovalute, strojna oprema, izključna pravica do uporabe in registracije komercialnega imena A. in logotipov, vsi podatki o strankah, izključna pravica do uporabe domene a.eu ter prenos socialnih omrežij, elektronskih naslovov in kontaktnega telefona. V Pogodbi je bila dogovorjena tudi konkurenčna prepoved, s katero se je toženka tožnici med drugim zavezala, da od podpisa Pogodbe ne bo neposredno ali posredno konkurirala, sodelovala, se finančno zanimala za katerokoli dejavnost, povezano z odkupljenimi sredstvi in s tem povezano gospodarsko dejavnostjo, med drugim zlasti na področju storitev na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC).

7.Tožnica toženki očita kršitev Pogodbe, dejanje nelojalne konkurence, kršitev pravic iz znamke, ker še vedno opravlja storitve na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC), še vedno posluje s strankami, katerih podatke je prenesla na tožnico, še vedno uporablja komercialno ime A. in znamko A., ker je ustvarila vizualno identično spletno stran in podobno spletno domeno ter novačila in prevzela delavca tožnice. Tožnica zato uveljavlja poslovno odškodninsko odgovornost in od toženke terja plačilo odškodnine v višini 54.372,85 EUR s pripadki zaradi kršitev konkurenčne prepovedi, zahteva ugotovitev kršitve blagovne znamke in imena A. in uveljavlja prepoved uporabe blagovne znamke in imena A., prepoved opravljanja OTC poslov, prepoved uporabe spletne domene a.eu, prepoved komuniciranja in sklepanja poslov s strankami tožnice ter plačilo licenčnine v višini 28.747,22 EUR s pripadki.

Začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve

8.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

9.Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica ni verjetno izkazala nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja toženke s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da bi morala tožnica izkazati aktivno ravnanje toženke, ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve terjatve tožeče stranke. Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih ravnanj toženke, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala aktivnega ravnanja toženke, ki bi se nanašalo na razpolaganje z njenim premoženjem in v posledici katerega bi bila lahko tožnica izigrana. Ravnanje toženke bi moralo biti torej aktivno v opisani smeri. Temu ne ustreza očitek, da toženka v Republiki Sloveniji nima premoženja, bančni račun pa ima odprt v Litvi. Navedeno dejstvo samo po sebi še ne izkazuje takšnega aktivnega ravnanja toženke, ki je usmerjeno v odtujevanje in skrivanje premoženja, zaradi katerega bi obstajala možnost, da bo uveljavitev terjatve v prihodnosti onemogočena oziroma precej otežena. Tega ne izkazuje niti dejstvo, da se je toženka v oktobru 2022 vpisala v register ponudnikov storitev virtualnih valut. Tožnica namreč ne navede nobenih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi verjetno izhajalo, da je opravljanje dodatne dejavnosti namenjeno skrivanju in razpolaganju s premoženjem, ki bo onemogočilo uveljavitev terjatve. Brez navedbe takšnih razlogov pa ni mogoč zaključek, da opravljanje storitev virtualnih valut izkazuje razpolaganje toženke s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

11.Tožnica v pritožbi vztraja, da toženka premoženje skriva v tujini. Da gre za pavšalen očitek, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Na čem temelji ta očitek, tožnica tudi v pritožbi ne pove in tudi ne navede nobenega razloga, zakaj ugotovitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Katera so tista nova dejstva, ki jih je tožnica navedla z vsako svojo vlogo in predstavljajo skrivanje premoženja, v pritožbi ne pojasni. Tožnica v pritožbi tudi vztraja pri očitku, da ima toženka odprt račun pri B., ki ga v Sloveniji ni registrirala oziroma prijavila, ter graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo pojasnilu toženke, da je prišlo do pomote pooblaščenca v zapisu imena banke (zaradi enake kratice ...). Ker toženka izrecno zanika imetništvo računa pri B. in vztraja, da ima zgolj en račun, in sicer pri ...com, ji za zatrjevanje negativnega dejstva (da nima računa pri B.) ni mogoče naložiti dokaznega bremena. Na tožnici je bilo torej dokazno breme za naveden očitek, ki pa ga ni zmogla. Navedla ni nobenega dejstva oziroma okoliščine, ki bi ga vsaj z verjetnostjo izkazovala, kot tudi ne razloga, zakaj sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti toženki, da je šlo pri zapisu računov za pisno pomoto pooblaščenca. Enako pavšalen in neizkazan je očitek, da ima toženka očitno več bančnih računov po svetu, ki niso prijavljeni v Sloveniji.

12.Upoštevajoč navedeno navedbe tožnice ne zadoščajo za izkaz obstoja subjektivne nevarnost (drugi odstavek 270. člena ZIZ), zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

13.Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi zoper odločitev o zavrnitvi predloga za zavarovanje denarne terjatve niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo tožnice v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točkah I.1 in I.2 izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve

14.Tožnica je na podlagi Pogodbe med drugim pridobila izključno pravico do uporabe in registracije komercialnega imena „A.“ in logotipa(-ov), ki izhaja iz priloge B k Pogodbi, ter vseh ustreznih blagovnih znamk, storitvenih znamk, trgovskih imen, imen blagovnih znamk, logotipov, sloganov in trgovskih referenc, grafik in grafičnih elementov, videoposnetkov, umetniških del, kopij, skic, podob, diagramov, programske opreme, imen spletnih domen, pravilnikov, splošnih pogojev, procesov in postopkov ter drugega znanja in izkušenj, ki se uporabljajo v podjetju („intelektualna lastnina“).

15.Tožnica je s figurativno znamko EU št. 000 zaščitila znak A., s katerim označuje svoje blago v razredu 9 ter svoje storitve v razredih 35 in 36 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev. Na podlagi drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije - Uredba ima imetnik blagovne znamke EU pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli znak, če: (a) je znak enak blagovni znamki EU in se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake tistim, za katere je registrirana blagovna znamka EU; (b) je znak enak ali podoben blagovni znamki EU in se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake ali podobne blagu ali storitvam, za katere je registrirana blagovna znamka EU, ter zaradi tega obstaja verjetnost zmede v delu javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja znaka in blagovne znamke.

16.V primeru kršitve pravic iz znamke je imetnikom zagotovljeno pravno varstvo z izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po 123. členu ZIL-1 v zvezi s 131. členom Uredbe. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov, če predlagatelj izkaže za verjetno, da je imetnik pravic iz znamke in da je bila njegova pravica kršena, ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena (prvi odstavek 123. člen ZIL-1). V primeru, da se predlaga izdaja regulacijske začasne odredbe, mora predlagatelj za verjetno izkazati tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (drugi odstavek 123. člen ZIL-1).

17.Tožnica predlaga, da se toženki "prepove

uporabo imena „A.“ na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju v kakršnikoli obliki (primeroma vendar ne izključno tako v zapisu z velikimi tiskanimi črkami, malimi tiskanimi črkami, z vezajem, itd.) in uporabo blagovne znamke registrirane pri EUIPO pod št. 000 na slovenskem trgu in na trgu Evropske unije za opravljanje storitev, ki so v mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev (Nicejska klasifikacija) vsebovani v klasifikacijskem razredu 9, 35 in 36, zlasti, vendar ne izključno, se prepove uporabo imena „A.“ in blagovne znamke registrirane pri EUIPO pod št. 000 na katerikoli internetni strani, v komunikaciji preko elektronske pošte, pri pogodbah, povezanih s storitvami na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC) ter na sploh pri njenem poslovanju v gospodarskem prometu.

17.uporabo imena „A.“ na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju v kakršnikoli obliki (primeroma vendar ne izključno tako v zapisu z velikimi tiskanimi črkami, malimi tiskanimi črkami, z vezajem, itd.) in uporabo blagovne znamke registrirane pri EUIPO pod št. 000 na slovenskem trgu in na trgu Evropske unije za opravljanje storitev, ki so v mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev (Nicejska klasifikacija) vsebovani v klasifikacijskem razredu 9, 35 in 36, zlasti, vendar ne izključno, se prepove uporabo imena „A.“ in blagovne znamke registrirane pri EUIPO pod št. 000 na katerikoli internetni strani, v komunikaciji preko elektronske pošte, pri pogodbah, povezanih s storitvami na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC) ter na sploh pri njenem poslovanju v gospodarskem prometu.“

Sodišče je v izpodbijanemu sklepu zaključilo, da tožnica ni ustrezno konkretizirala svojega zahtevka na prepoved uporabe imena A. in znamke EU št. 000. Drži pritožbeni očitek, da sodišče v izpodbijanem sklepu za naveden zaključek ni navedlo razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Drži tudi pritožbeni očitek, da je takšen zaključek zmoten. Naveden zahtevek namreč vsebuje določno opredelitev prepovedi, saj je v njem jasno navedeno, da se toženki prepoveduje uporabo znamke EU št. 000, kot tudi, da navedena prepoved velja za označevanje blaga iz razreda 9 in storitve v razredih 35 in 36 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev (Nicejske klasifikacije). Nadalje je jasno določeno tudi, da se toženki prepoveduje uporabo imena A., kot tudi področja, za katera velja navedena prepoved (poslovno dokumentacijo, oglaševanje, internetne strani, elektronsko pošto itd.). Iz vsebine zahtevka je torej mogoče določiti ravnanje, ki se toženki prepoveduje, saj je konkretizirana tako uporaba kot njen predmet.

18.Sodišče je v izpodbijanemu sklepu zaključilo, da tožnica ni ustrezno konkretizirala svojega zahtevka na prepoved uporabe imena A. in znamke EU št. 000. Drži pritožbeni očitek, da sodišče v izpodbijanem sklepu za naveden zaključek ni navedlo razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Drži tudi pritožbeni očitek, da je takšen zaključek zmoten. Naveden zahtevek namreč vsebuje določno opredelitev prepovedi, saj je v njem jasno navedeno, da se toženki prepoveduje uporabo znamke EU št. 000, kot tudi, da navedena prepoved velja za označevanje blaga iz razreda 9 in storitve v razredih 35 in 36 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev (Nicejske klasifikacije). Nadalje je jasno določeno tudi, da se toženki prepoveduje uporabo imena A., kot tudi področja, za katera velja navedena prepoved (poslovno dokumentacijo, oglaševanje, internetne strani, elektronsko pošto itd.). Iz vsebine zahtevka je torej mogoče določiti ravnanje, ki se toženki prepoveduje, saj je konkretizirana tako uporaba kot njen predmet.

19.Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v okviru sodnega varstva pravic tožnica ne more doseči sodne prepovedi ravnanj, ki jih ni mogoče opredeliti kot konkretne kršitve pravic iz 9. člena Uredbe. Za dosego prepovedi kršitvenih dejanj je treba najprej izkazati njihov obstoj, kar terja navedbo konkretnega dejanskega stanu, ki ustreza dejanskemu stanu iz 9. člena Uredbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlog tožnice ne omogoča presoje o obstoju kršitvenega ravnanja, saj ne vsebuje navedb glede konkretnega dejanskega stanu, je le delno pravilna. Tožnica namreč predlaga, da se toženki prepove uporabo znamke EU št. 000. Za navedeno prepoved bi morala navesti konkretna kršitvena dejanja, kar pomeni podati navedbe o tem, da toženka pri označevanju blaga in pri opravljanju storitev uporablja znak, ki je enak znaku, ki ga je zaščitila z znamko EU št. 000. Drži, da tožnica takšnih navedb ni podala. Tožnica namreč ni navedla, pri označevanju katerega blaga in pri opravljanju katerih storitev toženka uporablja znamko EU št. 000. Dejansko tožnica v predlogu niti ni trdila, da toženka uporablja znamko EU št. 000 Zato ji uporabe znamke EU št. 000 ni mogoče prepovedati. Tožnica pa predlaga tudi, da se toženki prepove uporabo imena A. kot besede. Za navedeno prepoved pa iz predloga tožnice izhajajo konkretna kršitvena dejanja, kar pomeni, da je tožnica podala navedbe in predložila dokaze, s katerimi je izkazovala, da toženka ime A. uporablja na spletnih straneh, v komunikaciji preko elektronske pošte, pri pogodbah povezanih s posli OTC itd. Te navedbe in dokazi so takšni, da sodišču omogočajo presojo, ali je verjetno izkazano, da zatrjevana uporaba imena A. predstavlja kršitev tožničinih pravic iz znamke. Takšne presoje sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča ni opravilo. Kot tudi ni opravilo presoje, ali je verjetno izkazano, da zatrjevana uporaba imena A. predstavlja kršitev določil Pogodbe in dejanje nelojalne konkurence, kot je tudi zatrjevala tožnica.

Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v okviru sodnega varstva pravic tožnica ne more doseči sodne prepovedi ravnanj, ki jih ni mogoče opredeliti kot konkretne kršitve pravic iz 9. člena Uredbe. Za dosego prepovedi kršitvenih dejanj je treba najprej izkazati njihov obstoj, kar terja navedbo konkretnega dejanskega stanu, ki ustreza dejanskemu stanu iz 9. člena Uredbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlog tožnice ne omogoča presoje o obstoju kršitvenega ravnanja, saj ne vsebuje navedb glede konkretnega dejanskega stanu, je le delno pravilna. Tožnica namreč predlaga, da se toženki prepove uporabo znamke EU št. 000. Za navedeno prepoved bi morala navesti konkretna kršitvena dejanja, kar pomeni podati navedbe o tem, da toženka pri označevanju blaga in pri opravljanju storitev uporablja znak, ki je enak znaku, ki ga je zaščitila z znamko EU št. 000. Drži, da tožnica takšnih navedb ni podala. Tožnica namreč ni navedla, pri označevanju katerega blaga in pri opravljanju katerih storitev toženka uporablja znamko EU št. 000. Dejansko tožnica v predlogu niti ni trdila, da toženka uporablja znamko EU št. 000 Zato ji uporabe znamke EU št. 000 ni mogoče prepovedati. Tožnica pa predlaga tudi, da se toženki prepove uporabo imena A. kot besede. Za navedeno prepoved pa iz predloga tožnice izhajajo konkretna kršitvena dejanja, kar pomeni, da je tožnica podala navedbe in predložila dokaze, s katerimi je izkazovala, da toženka ime A. uporablja na spletnih straneh, v komunikaciji preko elektronske pošte, pri pogodbah povezanih s posli OTC itd. Te navedbe in dokazi so takšni, da sodišču omogočajo presojo, ali je verjetno izkazano, da zatrjevana uporaba imena A. predstavlja kršitev tožničinih pravic iz znamke. Takšne presoje sodišče prve stopnje zaradi zmotnega izhodišča ni opravilo. Kot tudi ni opravilo presoje, ali je verjetno izkazano, da zatrjevana uporaba imena A. predstavlja kršitev določil Pogodbe in dejanje nelojalne konkurence, kot je tudi zatrjevala tožnica.

V primeru zatrjevanih kršitev iz naslova dejanj nelojalne konkurence je pravno varstvo z izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov zagotovljeno po 272. členu ZIZ. Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). V primeru, da se predlaga izdaja regulacijske začasne odredbe, mora upnik verjetno izkazati tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

20.V primeru zatrjevanih kršitev iz naslova dejanj nelojalne konkurence je pravno varstvo z izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov zagotovljeno po 272. členu ZIZ. Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). V primeru, da se predlaga izdaja regulacijske začasne odredbe, mora upnik verjetno izkazati tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

Tožnica predlaga, da se toženki „prepove opravljati storitve na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC)“. Tudi za naveden prepovedni zahtevek je sodišče v izpodbijanemu sklepu zaključilo, da ni konkretiziran. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje za takšen zaključek ni navedlo razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je takšen zaključek napačen. V navedenem prepovednem zahtevku je namreč jasno določeno, katerih storitev se mora toženka vzdržati (trgovanja, menjave, posredništva pri trgovanju), s katerimi valutami (virtualnimi valutami) in na katerem trgu (zunajborznem trgu). Nenazadnje je vsebina predlagane prepovedi prepis pogodbeno dogovorjene konkurenčne prepovedi iz 6.2 člena Pogodbe, s katero se je toženka tožnici med drugim zavezala, da od podpisa Pogodbe ne bo neposredno ali posredno konkurirala, sodelovala, se finančno zanimala za katerokoli dejavnost, povezano z odkupljenimi sredstvi in s tem povezano gospodarsko dejavnostjo, med drugim zlasti na področju storitev na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC).

21.Tožnica predlaga, da se toženki „prepove opravljati storitve na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC)“. Tudi za naveden prepovedni zahtevek je sodišče v izpodbijanemu sklepu zaključilo, da ni konkretiziran. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje za takšen zaključek ni navedlo razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je takšen zaključek napačen. V navedenem prepovednem zahtevku je namreč jasno določeno, katerih storitev se mora toženka vzdržati (trgovanja, menjave, posredništva pri trgovanju), s katerimi valutami (virtualnimi valutami) in na katerem trgu (zunajborznem trgu). Nenazadnje je vsebina predlagane prepovedi prepis pogodbeno dogovorjene konkurenčne prepovedi iz 6.2 člena Pogodbe, s katero se je toženka tožnici med drugim zavezala, da od podpisa Pogodbe ne bo neposredno ali posredno konkurirala, sodelovala, se finančno zanimala za katerokoli dejavnost, povezano z odkupljenimi sredstvi in s tem povezano gospodarsko dejavnostjo, med drugim zlasti na področju storitev na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC).

22.Sodišče prve stopnje je pri zahtevku na prepoved opravljanja storitev OTC tudi ugotovilo, da ne omogoča presoje o obstoju kršitvenega dejanja, zaradi česar terjatev v tem delu ni zadosti izkazana in posledično ni podana že prva predpostavka za izdajo začasne odredbe (106. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ta zaključek je v nasprotju z ugotovitvijo, da toženka z izvajanjem dejavnosti v nasprotju z medsebojnim dogovorom nedvomno nelojalno konkurira tožnici (101. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče je v točkah 85. do 91. obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo navedbe in dokaze tožnice o tem, s katerimi OTC storitvami se toženka ukvarja in v 101. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ocenilo, da je toženka z opisanimi ravnanji kršila pogodbo in storila dejanje nelojalne konkurence. Razlogi sodišča o verjetnem obstoju terjatve so glede na navedeno v izpodbijanem sklepu med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pri zahtevku na prepoved opravljanja storitev OTC tudi ugotovilo, da ne omogoča presoje o obstoju kršitvenega dejanja, zaradi česar terjatev v tem delu ni zadosti izkazana in posledično ni podana že prva predpostavka za izdajo začasne odredbe (106. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ta zaključek je v nasprotju z ugotovitvijo, da toženka z izvajanjem dejavnosti v nasprotju z medsebojnim dogovorom nedvomno nelojalno konkurira tožnici (101. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče je v točkah 85. do 91. obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo navedbe in dokaze tožnice o tem, s katerimi OTC storitvami se toženka ukvarja in v 101. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ocenilo, da je toženka z opisanimi ravnanji kršila pogodbo in storila dejanje nelojalne konkurence. Razlogi sodišča o verjetnem obstoju terjatve so glede na navedeno v izpodbijanem sklepu med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

23.Pritožba utemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni konkretiziran niti zahtevek, da se toženki „prepove uporabljati spletno domeno a.eu" (106. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Že zato, ker je prepoved kot taka jasno določena, sodišče pa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zanj ni navedlo nobenega razloga. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem delu terjatev ni verjetno izkazana. Vezana je namreč na zaključek, da prepoved opravljanja storitev OTC ni konkretizirana (107. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), za katerega je pritožbeno sodišče predhodno že obrazložilo, da je zmoten. Zaradi zmotnega izhodišča je posledično odpadla vsebinska presoja verjetnega obstoja kršitve na podlagi navedb in dokazov, ki jih je v zvezi z uporabo spletne domene a.eu podala tožnica.

Pritožba utemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni konkretiziran niti zahtevek, da se toženki „prepove uporabljati spletno domeno a.eu" (106. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Že zato, ker je prepoved kot taka jasno določena, sodišče pa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zanj ni navedlo nobenega razloga. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem delu terjatev ni verjetno izkazana. Vezana je namreč na zaključek, da prepoved opravljanja storitev OTC ni konkretizirana (107. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), za katerega je pritožbeno sodišče predhodno že obrazložilo, da je zmoten. Zaradi zmotnega izhodišča je posledično odpadla vsebinska presoja verjetnega obstoja kršitve na podlagi navedb in dokazov, ki jih je v zvezi z uporabo spletne domene a.eu podala tožnica.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter glede pravilne uporabe materialnega prava in tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upoštevajoč predhodno navedeno je pritožba zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve delno utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe, ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče zagrešene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi s tem poseglo v ustavno pravico toženke do pravnega sredstva, ki se v postopku zavarovanja zagotavlja v ugovornem postopku. Zaradi zmotnega izhodišča, da so zahtevki na prepoved uporabe imena A., znamke EU št. 000, spletne domene a.eu in opravljanja OTC storitev nekonkretizirani, sodišče ni vsebinsko presojalo navedb in dokazov obeh strank glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku izčrpa celotno trditveno podlago in v presojo vključi navedbe in dokaze obeh strank o tistih pravno odločilnih dejstvih, ki so iz prvotne presoje zaradi zmotnega izhodišča izostali in se o njih ni izreklo.

24.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter glede pravilne uporabe materialnega prava in tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upoštevajoč predhodno navedeno je pritožba zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve delno utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe, ter zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče zagrešene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi s tem poseglo v ustavno pravico toženke do pravnega sredstva, ki se v postopku zavarovanja zagotavlja v ugovornem postopku. Zaradi zmotnega izhodišča, da so zahtevki na prepoved uporabe imena A., znamke EU št. 000, spletne domene a.eu in opravljanja OTC storitev nekonkretizirani, sodišče ni vsebinsko presojalo navedb in dokazov obeh strank glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku izčrpa celotno trditveno podlago in v presojo vključi navedbe in dokaze obeh strank o tistih pravno odločilnih dejstvih, ki so iz prvotne presoje zaradi zmotnega izhodišča izostali in se o njih ni izreklo.

Izrek o stroški postopka zavarovanja v izpodbijanem sklepu nasprotuje samemu sebi, ker je v I.7 točki izreka zavrnjen predlog tožnice, da ji toženka povrne stroške, v II. točki izreka pa si je sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zaradi katerega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo tudi v točkah I.7 in II. izreka in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25.Izrek o stroški postopka zavarovanja v izpodbijanem sklepu nasprotuje samemu sebi, ker je v I.7 točki izreka zavrnjen predlog tožnice, da ji toženka povrne stroške, v II. točki izreka pa si je sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zaradi katerega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo tudi v točkah I.7 in II. izreka in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26.Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.