Jedro

Ker je s tožbo v tem upravnem sporu izpodbijana procesna odločitev, je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje kot procesno pomembne okoliščine pri presoji zakonitosti upravnega akta pravilno štelo tiste, ki se nanašajo na uveljavljani ničnostni razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 27.12.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 20.9.2000, s katero je prvostopni upravni organ zavrnil predlog, da se za nično izreče odločba Komiteja za urbanizem, gradbeništvo, komunalne zadeve ter varstvo okolja Občine ... z dne 9.12.1986. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi presoja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Pravilno je stališče, da navedene odločbe ni mogoče izreči za nično po 3. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sporna odločba je bila pravno kot dejansko že izvršena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je občina ... dne 6.11.1986 sprejela Odlok o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev po zazidalnem načrtu Obrtno industrijske cone (Odlok), z uveljavitvijo katerega je lastnikom zemljišč, katere je ta Odlok zajel, z dnem uveljavitve Odloka prenehala lastninska pravica (3. člen Odloka), zemljišče pa so lahko uporabljali do dneva, ko je pristojni organ z odločbo odločil, da ga morajo izročiti občini. Odločba o izročitvi sporne parcele je bila izdana dne 9.12.1986. V času uveljavitve Odloka je bila v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica A.A., zato je bila nanjo vknjižena tudi pravica uporabe spornega zemljišča parc. št. 12 k.o. ... ter posledično z odločbo z dne 9.12.1986 njej naložena obveznost izročitve zemljišča občini. Res je imenovana umrla že 27.2.1981, vendar je bil zapuščinski postopek po njej izveden šele 12.6.1986, vpis na B.B., ki je v dogovoru z dediči prevzel zapuščino, pa je bil v zemljiški knjigi izvršen šele 10.3.1987. Iz podatkov upravnih spisov in zemljiške knjige je razvidno, da se je parc. št. 12 k.o.... združila z drugimi parcelami in je kot take ni več, novo oblikovane parcele pa so bile oddane investitorjem in uporabljene za komunalni koridor. Glede na navedeno sodišče nima pomislekov o zaključku tožene stranke, da je bila odločba z dne 9.12.1986 že izvršena, kar med strankama niti ni sporno. Ker pa že izvršene odločbe tudi po presoji sodišča ni mogoče izreči za nične po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, je odločitev tožene stranke, ki je potrdila prvostopno zavrnilno odločbo, pravilna. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je prvo tožnik B.B. sodeloval v postopku izdaje sporne odločbe z dne 9.12.1986. Tudi če se v postopku ni formalno izkazal kot prejšnji lastnik oziroma imetnik pravice uporabe sporne parcele, čeprav je po sklepu o dedovanju z dne 12.6.1986, že prevzel celotno zapuščino pok. A.A., je v postopku sodeloval kot njen dedič. Ker se je v postopku odločalo o premoženjskih pravicah oz. obveznostih, te pa s smrtjo upravičenca oz. zavezanca ne prenehajo, temveč se podedujejo, je upravni organ lahko postopek po uradni dolžnosti nadaljeval tudi zoper njenega dediča. Sodišče še pojasnjuje, da bi tožnik, če meni, da so bila kršena pravila dednega in stvarnega prava, to moral uveljavljati v tedanjem postopku. Kršitev materialnega prava pa ni razlog, zaradi katerega bi se lahko uveljavljala ničnost odločbe.

Tožniki v pritožbi izpodbijajo sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča. Smiselno ponovijo tožbene navedbe, da je bil po njihovem mnenju sam Odlok v razmerju do pok. A.A. pravno neveljaven ter neučinkovit, ker je A.A. dne 27.2.1981, to je pred izdajo Odloka in sporne odločbe, umrla; da je s tem, ko je upravni organ pok. A.A. naložil izročitev parcele, kršil norme zakona o dedovanju in zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in da je odločba izdana pok.A.A. pravno neizvršljiva in zato nična. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodba razveljavi ter izreče izpodbijano odločbo za nično. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107 člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Tožniki, sedaj revidenti, v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke o obstoju oziroma neobstoju pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva v upravnem postopku. Revidenti so predlagali, da se navedena odločba izreče za nično zaradi razloga iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, po katerem se izreče za nično odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. V obravnavani zadevi upravno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pa tudi če bi ga ugotavljalo, napak pri ugotavljanju dejanskega stanja stranka ne bi mogla uveljavljati v revizijskem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Ker je s tožbo v tem upravnem sporu izpodbijana procesna odločitev, je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje kot procesno pomembne okoliščine pri presoji zakonitosti upravnega akta pravilno štelo tiste, ki se nanašajo na uveljavljani ničnostni razlog. Glede na to, da gre po vsebini revizije za zatrjevanje kršitev pravil upravnega postopka, ki se nanašajo na uporabo izrednega pravnega sredstva (izrek odločbe za nično), jih revizijsko sodišče ni presojalo. Revizijsko sodišče je pristojno zgolj za presojo kršitev pravil postopka pri odločanju v upravnem sporu ter kršitev materialnega prava (85. člen ZUS-1), ki bi jih storilo sodišče prve stopnje. Revizija pa ne navaja, katere bistvene kršitve postopka v upravnem sporu uveljavlja, v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 pa revizijsko sodišče na kršitve določb postopka v upravnem sporu po uradni dolžnosti ne pazi.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.