Jedro

Dolžnik lahko določi vrstni red vračunavanja izpolnitev po 312. členu ZOR, medtem ko pri vračunavanju stroškov, obresti in glavnice po 313. členu ZOR dolžnik ne more izbrati vrstnega reda brez upnikovega soglasja.

V času delnih plačilih, ki sta bili opravljeni pred uveljavitvijo ustavne odločbe št. U-I-300/04, omejitev teka zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti do višine glavnice še ni bila predpisana in je zato ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (t.j. v 2. točki izreka in glede odločitve o dolžnikovih stroških ugovornega postopka v 4. točki izreka) potrdi.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: v 1. točki izreka: delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi z dne 21. 03. 2005 v 2. točki izreka delno razveljavilo in izvršbo ustavilo za dne 22. 03. 2005 plačanih 2.390.975,25 SIT (9.977,36 EUR), kar predstavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od zapadlosti posameznih zneskov, ki sestavljajo glavnico, do 21. 03. 2005 v znesku 2.205.525,02 SIT (9.203,49 EUR), in dela glavnice v znesku 185.450,23 SIT (773,87 EUR); v 2. točki izreka: v ostalem zavrnilo dolžnikov ugovor kot neutemeljen; v 3. točki izreka: zaradi delnega umika predloga za izvršbo delno ustavilo izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 21. 03. 2005, za dne 04. 05. 2005 plačanih 52.810,00 SIT (220,37 EUR), kar predstavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov za čas od 21. 03. 2005 do 04. 05. 2005 v znesku 986,75 SIT (4,12 EUR), in dela izvršilnih stroškov v znesku 51.823,25 SIT (216,25 EUR); v 4. točki izreka: sklenilo, da mora vsaka stranka sama trpeti stroške ugovornega postopka.

Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ). Meni, da določba 288. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: OZ), na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Upoštevati je treba namreč tudi določbo prvega odstavka 287. člena OZ, kjer je določeno, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Dne 22. 03. 2005 je dolžnik na upnikov račun plačal 2.390.975,25 SIT (sedaj 9.977,36 EUR), kar je enako znesku izterjevane glavnice. Očitno je torej, da je dolžnik z navedenim plačilom določil, da poravna celotno glavnico in ne zakonskih zamudnih obresti in zgolj dela glavnice. V skladu z navedenim je dolžnik dolžan sedaj plačati le zakonske zamudne obresti, ki so natekle do 22. 03. 2005, ko je poravnal celotno glavnico. Ker od teh zakonskih zamudnih obresti nadaljnje zamudne obresti ne tečejo, se ta dolg vse od plačila dalje ni več povečeval. Iz enakih razlogov oz. z enakim ciljem je dolžnik 04. 05. 2005 plačal tudi celotne stroške izvršilnega postopka v višini 52.810,00 SIT (sedaj 220,37 EUR). Tudi tu dolžnik sedaj dolguje zgolj zakonske zamudne obresti, ki so tekle od zapadlosti stroškov do plačila 04. 05. 2005. Iz upnikovega odgovora na dolžnikov ugovor je razvidno, da je tudi upnik dolžnikovo plačilo z dne 22. 03. 2005 razumel kot plačilo glavnice, nadaljnje dolžnikovo plačilo zneska 52.810,00 SIT (sedaj 220,37 EUR) pa kot plačilo stroškov izvršbe. Ni pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da odločba Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006 velja le od 18. 03. 2006 dalje in se v primerih, ko je dolžnik svojo obveznost ali del obveznosti izpolnil pred uveljavitvijo ustavne odločbe, ne da uporabiti. Dejstvo, da v času dolžnikovega plačila dolga navedena ustavna odločba še ni obstajala, na obveznost sodišča, da to odločbo spoštuje pri ugotavljanju preostanka dolga, ne vpliva. Navedena ustavna odločba predstavlja zgolj razlago zakonske določbe in ne njeno spremembo. Za razlago pa prepoved retroaktivnosti ne velja in jo morajo sodišča upoštevati tudi pri presoji pravnih razmerij in dogodkov, ki so starejši od zavezujoče razlage. Če obvelja to, kar je bilo odločeno v izpodbijanem sklepu, potem se za dve osebi, ki jima je dolg nastal v istem času, vendar ga je ena delno plačala pred uveljavitvijo ustavne odločbe, druga pa po uveljavitvi, za izračun višine dolga uporabljajo različna pravna pravila, kar bi predstavljalo kršitev načela enakosti pred zakonom. Iz vsega navedenega je razvidno, da preostanek dolžnikovega dolga predstavljajo zgolj zakonske zamudne obresti, ki so se natekle od zapadlosti posameznega zneska glavnice in stroškov izvršbe do njihovega plačila. Upoštevaje odločbo ustavnega sodišča pa se tudi preostale zakonske zamudne obresti zmanjšajo za zneske, za katere so do 22. 03. 2005 presegale glavnico, od katere so tekle. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in sámo odloči o dolžnikovem ugovoru z dne 01. 04. 2005. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila pravilno vročena v odgovor upniku, ki pa nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Glede na navedbe pritožnika in njegov pravni interes za pritožbo je pritožbeno sodišče štelo, da se dolžnik pritožuje le zoper odločitev o delni zavrnitvi ugovora v 2. točki izreka in odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka v 4. točki izreka, ki sta zanj neugodni, ter izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, le v tem delu (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako njegova obrazložitev.

Ne drži pritožbeni očitek, da bi bilo treba v konkretnem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 287. člena OZ. Glede na to, da je iz predloga za izvršbo razvidno, da je obligacijsko razmerje med strankama nastalo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), glede na določbo 1060. člena OZ uporaba določbe 287. člena OZ ni mogoča, temveč bi bilo mogoče kvečjemu razpravljati o primernosti uporabe 312. člena ZOR, ki je vsebinsko identičen 287. členu OZ.

V zvezi z določbo 312. člena ZOR pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta določba vsebuje pravila, ki jih je treba uporabiti pri vračunavanju več obveznosti med upnikom in dolžnikom (ko se ugotavlja, katero od več istovrstnih obveznosti je dolžnik (po)plačal s katerim delnim plačilom), medtem ko določba 313. člena ZOR vsebuje pravilo glede vračunavanja stroškov, obresti in glavnice pri delnem plačilu v okviru posamezne obveznosti (ko je znesek dolžnikovega plačila manjši od seštevka glavnice, obresti in stroškov pri posamezni obveznosti). Dolžnik lahko določi vrstni red vračunavanja izpolnitev po 312. členu ZOR (prvi odstavek 312. člena ZOR), medtem ko pri vračunavanju stroškov, obresti in glavnice po 313. členu ZOR dolžnik ne more izbrati vrstnega reda brez upnikovega soglasja. Ob (delnem) plačilu tako dolžnik ne more sam prosto izbrati, da plačuje samó glavnico, saj takšna izjava nima pravnih učinkov.(1) Iz upnikovega odgovora na dolžnikov ugovor ni razvidno, da bi upnik privolil v drugačno vračunavanje kot ga določa 313. člen ZOR. Z navedbo, da je dolžnik s prvim plačilom očitno želel plačati glavnico, z drugim plačilom pa stroške postopka, je upnik v odgovoru na ugovor želel le poudariti, da dolžnik (z izjemo zakonskih zamudnih obresti) očitno priznava izterjevano terjatev, obenem pa je upnik v odgovoru na ugovor na več mestih opozoril na to, da za razliko od dolžnika sam ne šteje, da je dolžnik izterjevano terjatev poplačal v celoti (upnik je navedel, kaj šteje, da je dolžnik plačal s posameznim plačilom, ter predlagal nadaljevanje izvršilnega postopka za preostali dolg).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne nasprotuje datumom in zneskom, upoštevanih pri obračunu terjatve. Ker torej dolžnik pravilnosti podatkov, uporabljenih pri obračunu terjatve, ne oporeka, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo pravilnosti teh podatkov, temveč je presojalo le materialnopravno pravilnost metode, po kateri je sodišče prve stopnje opravilo obračun terjatve.

Sodišče prve stopnje je pri odštetju obeh delnih plačil, ki sta bili opravljeni pred uveljavitvijo ustavne odločbe št. U-I-300/04, pravilno upoštevalo, da v obdobju pred uveljavitvijo ustavne odločbe (t.j. pred 18. 03. 2006) omejitev teka zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti do višine glavnice še ni bila predpisana, temveč je dolžnika ob delnih izpolnitvah zavezovala le takrat veljavna pravna podlaga - določbe ZOR, ki omejitve teka zakonskih zamudnih obresti niso določale (zaradi česar so neplačane zamudne obresti v nasprotju z neplačanimi pogodbenimi obrestmi tekle brez omejitve – prim. 277. člen in 401. člen ZOR). Odločba Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006, ki je razveljavila 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, je začela veljati šele 18. 03. 2006 in šele takrat postala del zakonske ureditve. Omejitev teka zapadlih neplačanih zamudnih obresti je sicer res začela veljati že z dnem uveljavitve OZ (01. 01. 2002), vendar ne za neplačane zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 01. 01. 2002. V času delnih izpolnitev, opravljenih pred 18. 03. 2006, še sploh ni bilo znano, ali bo Ustavno sodišče sprejelo odločbo v zvezi z omejitvijo neplačanih zamudnih obresti za obligacijska razmerja, nastala v času ZOR, niti v kakšni vsebini in kdaj jo bo sprejelo, zato v konkretnem primeru pri vračunavanju delnih izpolnitev omenjene ustavne odločbe ni mogoče upoštevati.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo nobenih materialnopravnih niti procesnih kršitev, je dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu (t.j. v 2. točki izreka in glede odločitve o dolžnikovih stroških ugovornega postopka v 4. točki izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Prim. Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 334.