Jedro

Glede na vse povedano pritožbeno sodišče meni, da ni šlo za napad s strani tožnika, temveč za obrambno reakcijo, saj se je napad s strani toženca že začel tedaj, ko je prišel v tožnikovo kopalnico, vpil nad tožnikom in ga porinil v vrata. Pri tem pa je potrebno upoštevati, kar je sicer prvostopno sodišče tudi storilo, da je bil napadalec dosti mlajši in močnejši od tožnika, ki je bil takrat star 65 let. Povsem logično je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v danih okoliščinah tožnika utemeljeno strah tako zase kot za vnukinjo. Glede na povedano se kot neprepričljiv izkaže očitek prvostopnega sodišča glede tožnikovega delnega sodelovanja v pretepu in glede njegove lahkomiselnosti, da si je toženca sploh upal udariti, poznavaje njegovo napadalnost. Ker torej tožnik za nastanek škode ni sokriv, zanjo 100% odgovarja toženec po 1. odstavku 154. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu pod točko I. izreka tako spremeni, da se sedaj glasi: Tožena stranka J. L. je dolžna plačati tožeči stranki A. G. 950.000,00 SIT z obrestmi po členu 277/1 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) od izdaje prvostopne sodbe dalje in ji povrniti stroške te pravde v znesku 144.689,00 SIT in sicer z obrestmi po členu 277/1 ZOR od zneska 127.307,00 SIT od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, od zneska 17.382,00 SIT plačane izvedenine pa z zamudnimi obrestmi od 3.1.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Sicer pa se pritožba v nespremenjenem, a izpodbijanem preostalem zavrnilnem delu pod točko I. zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki za njene pritožbene stroške 25.488,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku A. G. prisodilo odškodnino v znesku 900.000,00 SIT z obrestmi iz naslova nepremoženjske škode, ki mu jo je povzročil toženec J. L.. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 105.623,00 SIT z obrestmi. Tožbeni zahtevek nasprotnega tožnika J. L., s katerim je terjal plačilo odškodnine od nasprotnega toženca A. G. ter povračilo pravdnih stroškov, pa je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe, s katero je bila prisojena odškodnina A. G., se le-ta pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga takšno spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe. Po prepričanju pritožnika je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, ki ocenjuje sokrivdo tožnika na 5%. Ob upoštevanju dejstev, da je toženec nasilno in brez dovoljenja vdrl v stanovanje oziroma kopalnico tožnika in hotel nasilno odpeljati od tam svojo hčerko, čeprav je le-ta komaj stopila iz kopalne kadi, tako da je bila še mokra, je ugotovitev sodišča, da bi moral in mogel tožnik kot starejši človek narediti vse, da do pretepa s tožencem ne bi prišlo, saj bi glede na poznavanje toženca lahko le-temu pustil, da otroka odpelje, povsem napačna in neutemeljena. Glede na dejstvo, da je tožnik le iz pripovedovanja vedel, kakšen je toženec in ob upoštevanju njegovega obnašanja, ko je zahteval izročitev hčerke, se je tožnik povsem utemeljeno ustrašil, da bo toženec svoji hčerki ali celo tožniku kaj naredil, ne le odpeljal hčerko iz hiše. Poleg tega sodišče tudi ni upoštevalo starosti tožnika in njegovega zdravja, ko je več kot očitno, da je toženec mlajši in fizično močnejši. Tožnik ni z ničemer prispeval k nastanku škode.

Nadalje je po prepričanju pritožnika pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je moral tožnik zaradi škodnega dogodka dobiti novo protezo, izpulili so mu tri zobe, nekaj časa je bil brez zob, s čemer je bila spremenjena njegova zunanjost, zaradi nastale poškodbe se je tožnik dalj časa zadrževal doma in ni hodil na svoje običajne dnevne sprehode, glede prehranjevanja pa je bil v celoti odvisen od svoje žene. Novo protetično zobovje ne more nadomestiti naravnega, kar pomeni, da mora tožnik paziti pri prehranjevanju oziroma pri vrsti hrane. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine pa je sodišče premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik dobil novo protezo, to pa je bilo zvezano tudi z dodatnimi fizičnimi bolečinami. Popolnoma jasno je, da pomeni nova proteza tujek v ustni votlini, le-temu pa se je moral tožnik tudi privaditi, kar je trajalo nekaj časa in v posledici tega je imel tožnik tudi fizične bolečine. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi skaženosti. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je tožnik zaradi udarca s strani toženca izgubil 1., 2. in 3. zob, pri čemer je sam izvedenec travmatolog pojasnil, da so ti zobje vidnega sektorja in bi jih lahko tožnik, v kolikor ne bi prišlo do škodnega dogodka, obdržal še kake tri do štiri leta. Z oziroma na dejstvo, da gre za prve zobe in so le-ti bistveno drugačni, kot pa tožnikova sedanja proteza, tožniku pripada tudi odškodnina zaradi skaženosti.

Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi glede temelja zahtevka: Po členu 192. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju besedila ZOR) ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče odškodnino zmanjšalo za ugotovljeno 5,3% krivdo tožnika.

Sicer minimalen krivdni prispevek tožnika k škodnemu dogodku vidi prvostopno sodišče v tem, da je tožnik potem, ko je že bil napaden s strani toženca, le-tega prvi udaril, kar predstavlja določeno stopnjo sodelovanja tožnika v pretepu, pa čeprav je tožnik dobro poznal toženca in je vedel, česa je sposoben in bi zato kot starejši človek moral in mogel narediti vse, da do pretepa s tožencem ne bi prišlo in bi glede na poznavanje toženca lahko le-temu pustil, da otroka odpelje. Upoštevaje okoliščine dogodka, v katerih je tožnik toženca udaril, na katere opozarja pritožnik in ki jih končno upošteva tudi samo prvostopno sodišče, saj (istočasno) predstavljajo zakonite znake kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po členu 222/1 KZ SRS, zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen (glej 3. odstavek 12. člena ZPP/77), je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno pritožbeno mnenje, da tožnik ni nič prispeval k nastanku škode. Tožnik je sicer res udaril toženca, pri čemer ga ni poškodoval, je pa pred tem toženec nepovabljen vstopil v tožnikovo kopalnico ter od njega in njegove žene zahteval, da mu izročita njegovo hčerko, ki je tudi tožnikova vnukinja, ko pa mu je tožnik dejal, naj počaka, da se bo sicer otrok prehladil, pa je zavpil, naj izgine, potem pa ga z rokami odrinil tako močno, da je s hrbtom udaril v vrata kopalnice. Šele potem je tožnik toženca udaril, po lastni izjavi zato (če ga je), ker je bil sam izzvan in napaden.

Glede na vse povedano pritožbeno sodišče meni, da ni šlo za napad s strani tožnika, temveč za obrambno reakcijo, saj se je napad s strani toženca že začel tedaj, ko je prišel v tožnikovo kopalnico, vpil nad tožnikom in ga porinil v vrata. Pri tem pa je potrebno upoštevati, kar je sicer prvostopno sodišče tudi storilo, da je bil napadalec dosti mlajši in močnejši od tožnika, ki je bil takrat star 65 let. Povsem logično je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v danih okoliščinah tožnika utemeljeno strah tako zase kot za vnukinjo. Glede na povedano se kot neprepričljiv izkaže očitek prvostopnega sodišča glede tožnikovega delnega sodelovanja v pretepu in glede njegove lahkomiselnosti, da si je toženca sploh upal udariti, poznavaje njegovo napadalnost. Ker torej tožnik za nastanek škode ni sokriv, zanjo 100% odgovarja toženec po 1. odstavku 154. člena ZOR, zato je zaradi pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo v zavrnilnem delu in odškodnino zvišalo za znesek 50.000,00 SIT, ki ga je prvostopno sodišče odštelo od odškodnine iz naslova tožnikove sokrivde (4. točka 373. člena ZPP/77).

Po spremenjeni odločitvi glede odškodninskega temelja se izkaže, da znaša 100% odškodnina za telesne bolečine 315.900,00 SIT (300.000,00 SIT + 15.900,00 SIT), za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 473.850,00 SIT (450.000,00 SIT + 23.850,00 SIT) in za strah 210.600,00 SIT (200.000,00 SIT + 10.600,00 SIT).

K pritožbi glede višine odškodnine: Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da je pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik dobil novo protezo, to pa je bilo zvezano tudi z dodatnimi fizičnimi bolečinami, poleg tega pomeni nova proteza tujek v ustni votlini, čemur se je moral tožnik privaditi in v posledici česar je imel tudi fizične bolečine. Prvostopno sodišče namreč ugotavlja, v skladu z izpovedjo tožnika in podanim izvedeniškim mnenjem, da je toženec imel (že v času nošenja proteze) nekaj mesecev tudi blage in občasne bolečine v predelu zgornje čeljusti, predvsem pri uživanju trde hrane. Tožnik v postopku niti v obliki navedbe niti zaslišan kot stranka ni zatrjeval posebnih bolečin v zvezi z navajanjem na nošenje nove proteze, čeprav ga je sodišče povprašalo ali ima poleg navedenih še kakšne bolečine in nevšečnosti. Je pa očitno zatrjevano neprijetnost pri privajanju upošteval sam izvedenec in v skladu z njim sodišče, ko ugotovi, da so trajale blage in občasne bolečine v predelu zgornje čeljusti predvsem pri uživanju trde hrane, kar pomeni, da ne samo izključno pri uživanju trde hrane in da so se torej bolečine pojavljale tudi iz drugih vzrokov. Sicer pa tožnik za svojo novo trditev glede proteze kot tujka v ustni votlini, ki povzroča fizične bolečine, ne predlaga nobenega dokaza (1. odstavek 352. člena ZPP/77). Tako se izkaže, da je prisojena odškodnina (spremenjena po pritožbenem sodišču le zaradi spremembe temelja) ustrezna ugotovljenemu trajanju in jakosti bolečin v skladu s členom 200 ZOR ter podobnim primerom sodne prakse.

Nadalje tudi ne drži pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti premalo upoštevalo dejstvo, da so tožniku izpulili tri zobe, da je bil nekaj čas brez njih in da je nato dobil novo protezo, pri čemer protetično zobovje ne more nadomestiti naravnega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče upoštevalo vsa navedena dejstva, saj je ravno zaradi njih, kot izhaja iz razlogov sodbe, tožniku prisodilo odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot posledico izgube zob ter njihove nadomestitve s protezo. Vendar je moralo prvostopno sodišče upoštevati tudi po izvedencih ugotovljena dejstva in sicer, da so bili izpuljeni zobje že tudi pred poškodbo nekoliko manj vredni in je izgubo zob treba le delno pripisati ravnanju toženca, pri čemer bi tožnik svoje zobe lahko obdržal v ustih pri normalnih življenjskih razmerah in pri normalni funkciji orofacialnega sistema le še tri do štiri leta, mogoče le še nekoliko dalj (na tem mestu sodišče pomotoma navede obstoječo protezo namesto obstoječih zob). Po navedenem pa se izkaže prisojena odškodnina povsem ustrezna dobi, v kateri bo tožnik trpel psihične bolečine zaradi protetičnega zobovja, ki nadomešča naravno, saj za daljšo dobo, kot je tista od navedenih štirih let, toženec za njegovo trpljenje ne odgovarja. Tako se izkaže, da je prisojena odškodnina ustrezna merilom iz člena 200 ZOR in podobnim primerom sodne prakse.

Nadalje je po prepričanju pritožnika sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi skaženosti, češ da je šlo za zobe vidnega sektorja, ki bi jih tožnik obdržal še kake tri do štiri leta, bili pa so bistveno drugačni kot je sedanja tožnikova proteza. Pač pa pritožnik prezre, da šele v pritožbi prvič navede dejstvo, na katero opira svoj zahtevek iz naslova skaženosti, torej da so prvi trije protetični zobje bistveno drugačni kot so bili lastni tožnikovi zobje. Kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, tega dejstva tožnik med postopkom sploh ni zatrjeval (skaženosti ni obrazložil), pa tudi v pritožbi ne predlaga nobenega relevantnega dokaza za svojo trditev (1. odstavek 352. člena ZPP/77). Dokaz, ki ga je predlagal med postopkom in sicer ugotovitev z izvedencem, koliko časa bi še obdržal lastne zobe, za katerega se zaradi njegove neustreznosti šele v pritožbi izkaže, da je bil predlagan v zvezi s skaženostjo, le-te po naravi zadeve same ni sposoben dokazati (pač pa le njeno trajanje). Sicer pa je potrebno pritožniku še pojasniti, da je zatrjevana skaženost (kozmetski defekt) že na splošno ter še posebej izhajajoč iz okoliščin obravnavanega primera, pravno močno vprašljiva.

Ker je torej prvostopno sodišče prisodilo ustrezno odškodnino iz naslova telesnih bolečin ter psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, s čimer je materialno pravo pravilno uporabilo in ker v postopku ni storilo nobenih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je le-to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno tudi v preostalem izpodbijanem delu (člen 368 ZPP/77).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je v skladu z 2. odstavkom 166. člena ZPP/77 spremenilo tudi odločitev glede višine pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih mora toženec povrniti tožniku. Pri tem je torej upoštevalo, da je toženec izključno kriv za škodni dogodek, zato je po 1. odstavku 154. člena ZPP/77 tožniku dolžan povrniti vse njegove stroške, za katere že prvostopno sodišče pravilno ugotovi, da znašajo 144.689,00 SIT.

V skladu z 2. odstavkom 166. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP/77 je pritožbeno sodišče odmerilo tudi pritožbene stroške tožeče stranke. Le-ti, ob pritožbenem uspehu 50.000,00 SIT, za sestavo pritožbe znašajo 100 točk po tar. št. 13/1 Odvetniške tarife in za končno poročilo stranki 20 točk po tar. št. 33, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 87,40 SIT torej 10.488,00 SIT. Ker se taksa za pritožbo odmeri od zneska, s katerim pritožnik ni uspel in zaradi česar se sedaj pritožuje, torej od zneska 400.000,00 SIT, znaša sodna taksa 1000 točk po tar. št. 1/1 in 3 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju vrednosti taksne točke 15,00 SIT torej 15.000,00 SIT. Skupni znesek pritožbenih stroškov tako znaša 25.488,00 SIT.