Jedro

Pritožnica je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju z zdravili nekritična, izvajanje terapije v domačem okolju je že opustila, zato so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr in je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, odklonitev zdravljenja pa je posledica duševne bolezni in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne in razumske odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točka izreka potrdi.

Obrazložitev

1. V izpodbijani II. točki izreka sklepa je sodišče odločilo, da se pritožnica zadrži na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom.

2. Zadržana izpodbija odločitev sodišča prve stopnje po odvetniku zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava ter zaradi absolutno bistvene kršitve postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da iz obrazložitve sklepa ne izhajajo objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale realno nevarnost, da bi pritožnica v primeru odpustitve iz bolnišnice resno ogrožala svoje življenje ali zdravje, kar bi odtehtalo poseg v njeno pravico do osebne svobode. Odločitev sodišča je tako skopo in pavšalno obrazložena, da pritožnici preprečuje presojo njene pravilnosti, kar predstavlja kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba pravilno izpostavlja, da je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije), ampak tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave Republike Slovenije) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave Republike Slovenije). Vendar ustava dopušča, Zakon o duševnem zdravju pa ureja, kdaj je dopusten odvzem človekove prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave Republike Slovenije).

5. V pritožbenem postopku ni sporno, da je bila pritožnica pred izdajo izpodbijanega sklepa zaslišana in da iz njene izpovedbe sledi, da razlog za hospitalizacijo niso njene zdravstvene težave, ampak oseba, s katero se je zapletla. Ta oseba ji je v hiši napravila poslikave živali, obrazov, kač, pajkov. V stanovanje ni prišla, ampak je poslikave naredila izven hiše. To se je zgodilo pred enim letom in se je pred dvema mesecema ponovilo. Zdravila je jemala, ko pa je videla, da se po njih ne počuti dobro, je prenehala. Ker bi se doma počutila bolje, je soglasje za hospitalizacijo preklicala. Prepričana je, da bi bila zdrava, če bi lahko takoj odšla domov. Izpovedala je o strahu in psihičnem nasilju, ki ga je utrpela, ko so vdrli v njen notranji program, v telefon in ko je videla, da nekdo pobira slike, dokumente in telefonske podatke. Snemali so jo iz televizije, pečice, mikrovalovne pečice.

6. Sodna izvedenka je pri pritožnici zaznala burno produktivno psihopataloško simptomatiko z občutki vplivanj, kar naj bi se dogajalo preko računalnika, telefona, kuhinjske pečice in televizije. Očitno je, da je imela tudi vidne halucinacije, ko so ji od zunaj poslikali stanovanje. Izpoved pritožnice je ocenila kot zmedeno in prestrašeno, ker trpi zaradi vidnih halucinacij, se z deko pokriva čez glavo. Ocena izvedenke je, da že dalj časa trpi za razvijajočo se psihotično motnjo iz shizofrenega kroga, zato je pod vplivom bolezenske simptomatike njena presoja realnosti hudo motena, prav tako je pod vplivom bolezenske simptomatike hudo moteno obvladovanje njenega ravnanja. Zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom je potrebno za obdobje vsaj enega meseca, da se v tem času izpelje vsa potrebna diferencialno prognostična obdelava, uvede ustrezna terapija in da terapija doseže tolikšen učinek, da simptomatika začne izzvenevati, zlasti pa da doseže tolikšen učinek, da ob terapiji postane vsaj toliko kritična, da bo zmogla ustrezno sodelovati pri drugih milejših oblikah pomoči, na primer na odprtem oddelku, ambulantno ali v nadzorovani obravnavi, in ne bo takoj po končanem zdravljenju opustila vse potrebne terapije, tako kot je to storila lansko leto, ko je k psihiatru po zdravila depo prišla samo dvakrat, nato pa opustila vse potrebne terapije in zdravljenje.

7. Ker je pritožnica do bolezenskega stanja nekritična in je prepričana, da v domači oskrbi zdravil ne bo potrebovala, ni pričakovati, da bi se držala potrebnih navodil. Brez ustreznega zdravljenja se bo njena bolezen samo poglabljala in kmalu postala kronična in prešla v stadij, ko kljub ustreznemu zdravljenju ne bo več mogoča popolna remisija – stanje brez vidnih simptomov. Njeno zdravje se bo na dolgi rok brez ustrezne terapije močno poslabševalo, saj jemanje zdravil odklanja prav zaradi trenutnega zdravstvenega stanja.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da se pri pritožnici razvija že dalj časa psihotična motnja iz shizofrenega kroga in da se trenutno nahaja v fazi poslabšanju duševne bolezni, do katere je prišlo, ker je opustila preglede pri psihiatru in depo terapijo.

9. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napeljuje na zaključek, da bi pritožnica doma, prepuščena sama sebi opustila terapije, ker je zaradi bolezenskega stanja prepričana, da jih ne potrebuje, in ogrozila svoje zdravje do takšne mere, da bi njena motnja iz shizofrenega kroga postala kronična. To pomeni, da pritožnica nikoli več ne bi bila brez vidnih simptomov bolezni. Pritožnica je zdravljenje v domačem okolju z depo terapijo opustila, ker je pod vplivom bolezenske simptomatike njena presoja realnosti hudo motena in je prepričana, da zdravljenja ne potrebuje. Hospitalizacija v nadzorovanem oddelku psihiatrične ustanove je zato nujno potrebna, da bo uvedena ustrezna terapija, in sicer toliko časa (mesec dni), da bo zaradi terapije bolezenska simptomatika začela izzvenevati in bo postala bolnica bolj kritična do svojega bolezenskega stanja in bo sposobna ustrezno sodelovati pri drugih milejših oblikah pomoči, ki jih je mogoče izvajati na odprtem oddelku ali pa v nadzorovani obravnavi, ne da bi takoj po odpustu iz oddelka pod posebnim nadzorom opustila terapijo. Pritožnica je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju z zdravili nekritična, izvajanje terapije v domačem okolju je že opustila, vse navedeno zato tudi pritožbeno sodišče napeljuje na zaključek, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr in da je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, odklonitev zdravljenja pa je posledica duševne bolezni in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne in razumske odločitve.

10. Vse navedeno vsebuje tudi izpodbijani sklep v obrazložitvi, zato pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče tudi ne najde tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.