Jedro

Sankcijo plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora se izreče v okviru opravljanja inšpekcijskega nadzorstva, kar pomeni, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nedovoljene gradnje investitor nedovoljene gradnje, kamor sodi tudi nelegalna gradnja (12.1. tč. 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Slednje je torej predhodno vprašanje v postopku za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora (določba 1. odstavka 147. člena ZUP), o katerem pa je bilo v obravnavanem primeru že odločeno z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, izdano na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, in zoper katero glede na podatke spisa tožnica ni vložila pritožbe (česar tudi tožnica ne zatrjuje), ki pa tudi sicer ne bi imela odložilnega učinka, saj ne zadrži njene izvršitve (določba 3. odstavka 146. člena ZGO-1). Prvostopni organ je bil zato dolžan po uradni dolžnosti izdati odločbo in tožnici naložiti plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, kot ga zavezuje citirana določba 5. odstavka 157. člena ZGO-1, pri čemer se ni smel več spuščati v vprašanje, ali sploh gre za poseg v prostor, ki po veljavnih predpisih ni dovoljen oziroma ali je zanj sploh treba izdati gradbeno dovoljenje.

Sodišče še pripominja, da se z inšpekcijsko odločbo inšpekcijskemu zavezancu odredi, da nekaj stori ali opusti (določba 150. člena ZGO-1) in gre torej za dajatveno odločbo, zaradi česar opredelitev, za kakšno vrsto nedovoljenega posega je šlo, ni predmet njenega izreka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ z odločbo št. 351-745/2006-12 (7304) z dne 17. 8. 2007 v 1. točki izreka odločil, da je tožnica dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nelegalne gradnje kovinskih oglaševalnih panojev na strehi poslovnega objekta v skupni velikosti 15,00 x 5,00 m na zemljišču s parc. št. 2207, k.o. ..., v znesku 763,02 EUR na tam navedeni račun, v 2. točki izreka odločil, da je nadomestilo treba plačati v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti te odločbe ter v 3. točki izreka še ugotovil, da med postopkom niso nastali posebni stroški. Drugostopni organ je z odločbo št. 35113-75/2007/2 z dne 7. 3. 2008 zavrnil pritožbo tožnice zoper citirano prvostopno odločbo ter zavrnil tožničino zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je na podlagi odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2956/2006-5203 z dne 14. 7. 2006, investitorica – tožnica dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora zaradi nelegalne gradnje kovinskih oglaševalnih panojev na strehi poslovnega objekta v skupni velikosti 15,00 x 5,00 m na zemljišču s parc. št. 2207, k.o. .... Prvostopni organ je na podlagi citirane odločbe uvedel postopek za izdajo odločbe za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora z vročitvijo sklepa o uvedbi postopka po uradni dolžnosti. V postopku je bilo na podlagi lokacijske informacije ..., z dne 2. 8. 2007 ugotovljeno, da je obravnavana parcela na podlagi Odloka o dolgoročnem planu občine Maribor za obdobje 1986-2000, Odloka o družbenem planu Mesta Maribor za obdobje 1986-1990, Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Maribor za območje Mestne občine Maribor opredeljena kot stavbno zemljišče v ureditvenem območju naselja, ki leži v prostorski enoti Rt2-C, ki se ureja na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove mesta Maribor. Tožnica je glede na določbo 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1) dolžna plačati naloženo nadomestilo, kriteriji za izračunavanje stopnje degradacije in uzurpacijo pa izhajajo iz določbe 22. člena Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljnjem besedilu Uredba) in sicer od določbe 5. do 17. člena. Stopnja degradacije in uzurpacije prostora znaša 203,17 točk, kar glede na vrednost točke pomeni, da znaša vrednost nadomestila 763,02 EUR. Na podlagi uradno razpoložljivih podatkov upravnega organa in in inšpekcijske odločbe je nesporno ugotovljeno, da je gradnja izvedena brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar je prvostopni organ odločil na podlagi določbe 144. člena ZUP (v nadaljnjem besedilu ZUP). V zvezi s pritožbenimi navedbami je drugostopni organ še navedel, da po podatkih vložišča drugostopnega organa pritožba zoper odločbo inšpekcijskega organa št. 06122-2956/2006-5203 z dne 14. 7. 2006 ni bila vložena, zaradi česar je tožnica kot investitorica nedovoljene gradnje dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, saj ga je dolžan plačati vsak, ki je bil na dan uveljavitve ZGO-1 investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje. (Pri)tožnica zmotno meni, da ji je bila na podlagi lokacijske informacije z dne 2. 8. 2007, ki jo je izdal ..., dovoljena postavitev kovinskih reklamnih panojev na strehi poslovnega objekta na parc. št. 2207, k.o. .... Iz podatkov dokumenta je namreč razvidno, da parc. št. 2207 po Odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor leži v zavarovanem območju kulturne dediščine. Na takem območju pa postavitev reklamnih panojev glede na določbe Odloka o PUP za območje urbanistične zasnove mesta Maribor ni dovoljena. Poleg tega se v skladu s sklepom Mestnega sveta Mestne občine Maribor na območju Mestne občine Maribor do sprejetja novega Odloka ne dovoljuje več postavitve velikih panojev, razen za prireditve mestnega značaja.

Tožnica je v tožbi navedla, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj v zvezi z razlogi nelegalnosti gradnje odločba zgolj navaja, da je bilo to ugotovljeno na podlagi uradno razpoložljivih podatkov. Odločba tako nima razlogov o pravno pomembnih dejstvih v zvezi z očitkom nelegalnosti gradnje, zlasti glede na določbo 214. člena ZUP. Tožnica je že v svoji pritožbi dne 6. 9. 2007 obrazložila, da bi prvostopni organ moral ugotoviti, ali gre dejansko za nelegalno gradnjo v smislu 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 in ali gre za gradnjo, za katero bi bilo sploh potrebno izdati gradbeno dovoljenje. V spis je bila dana lokacijska informacija, ki je veljala v času gradnje objekta in je bila izdana s strani ... z dne 3. 1. 2006. Iz te informacije je nesporno razvidno, da vrsta gradnje predstavlja enostavni objekt - objekt za oglaševanje. Izpolnjuje namreč pogoje za enostavne objekte po določbi 15. člena Pravilnika o vrstah objektov, ki določajo vrsto urbane rabe. Prav zato je tudi določena obveznost investitorja, da pred začetkom gradnje zgolj sam ali s pomočjo strokovnjaka ugotovi pogoje glede največje velikosti reklamnih oglaševalnih panojev. To je tožnica tudi storila in panoje postavila v skladu z določbo 4. točke 15. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih in manj zahtevnih objektov. Zanje ni treba pridobivati gradbenega dovoljenja, saj spadajo pod vrsto urbane opreme. V ta namen je tožnica organu predložila barvne fotokopije oglaševalnih panojev s statičnim računom in objektom ter predlagala ogled na kraju samem. Gre za panoje v višini 300 cm in dolžini 500 cm, ki ne predstavljajo gradbenega objekta. Ob tem se organ tudi ne more sklicevati na odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 14. 7. 2006, saj se v tej odločbi v zavezujočem izreku ne govori ničesar o vrsti gradnje, zaradi katere naj bi bila izdana odločba o ustavitvi del. Glede na navedeno je tožnica predlagala, da sodišče po opravljeni glavni obravnavni in izvedbi predlaganih dokazov (vpogleda v spis, ogleda na kraju samem, zaslišanja tožnice) tožbi ugodi, odpravi prvostopno odločbo v zvezi z drugostopno odločbo ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo vztrajal pri odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlagal zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 157. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami in dopolnitvami) je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po določbi 5. odstavka istega člena je inšpekcijski zavezanec dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve. Ta izda odločbo po uradni dolžnosti, med drugim, ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, izdano na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena ZGO-1. Sankcijo plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora se izreče v okviru opravljanja inšpekcijskega nadzorstva, kar pomeni, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nedovoljene gradnje investitor nedovoljene gradnje, kamor sodi tudi nelegalna gradnja (12.1. tč. 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Slednje je torej predhodno vprašanje v postopku za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora (določba 1. odstavka 147. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami), o katerem pa je bilo v obravnavanem primeru že odločeno z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2956/2006 5203 z dne 14. 7. 2006, izdano na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, in zoper katero glede na podatke spisa tožnica ni vložila pritožbe (česar tudi tožnica ne zatrjuje), ki pa tudi sicer ne bi imela odložilnega učinka, saj ne zadrži njene izvršitve (določba 3. odstavka 146. člena ZGO-1). Prvostopni organ je bil zato dolžan po uradni dolžnosti izdati odločbo in tožnici naložiti plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, kot ga zavezuje citirana določba 5. odstavka 157. člena ZGO-1, pri čemer se ni smel več spuščati v vprašanje, ali sploh gre za poseg v prostor, ki po veljavnih predpisih ni dovoljen oziroma ali je zanj sploh treba izdati gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno zato ni mogoče upoštevati tožničinega stališča o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z nedovoljeno gradnjo glede na izdano lokacijsko informacijo z dne 3. 1. 2006 ter Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Pri tem pa sodišče še pripominja, da se z inšpekcijsko odločbo inšpekcijskemu zavezancu odredi, da nekaj stori ali opusti (določba 150. člena ZGO-1) in gre torej za dajatveno odločbo, zaradi česar opredelitev, za kakšno vrsto nedovoljenega posega je šlo, ni predmet njenega izreka. Izpodbijana odločba pa zato tudi ni obremenjena s kršitvami pravil postopka glede na po tožničinem mnenju pomanjkljivo obrazložitev v delu, ki se nanaša na očitke o nelegalnosti gradnje, saj je predmet izpodbijane odločbe le višina nadomestila glede na vrsto in stopnjo degradacije in uzurpacije prostora. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako glede na obravnavani predmet zadosti standardu skrbne in prepričljive razložitve razlogov, ki utemeljujejo njen izrek (določba 214. člena ZUP).

Ker je sodišče tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba toženke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US).

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve (določba 59. člena ZUS-1).