Jedro

Tožnik, ki je pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal funkcijo predsednika uprave, je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeval s prvim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta je določal, da ima tožnik v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka mandata, torej z 31. 5. 2011, ali zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata, pravico do odpravnine. Na podlagi tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi pa do te odpravnine ni upravičen, če je odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti ali če odloži svoj mandat brez pomembnega razloga in brez soglasja nadzornega sveta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je določbo 286. člena ZPP uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Navedbe in dokazni predlogi strank v zvezi z ugotavljanjem obstoja hujših kršitev obveznosti, ki so bili podani do zaključka prvega naroka v ponovljenem postopku so bili namreč podani pravočasno, zato jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odpravnino v višini 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega delovnega spora.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

3. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje v delu odločitve o tem, da sam krije svoje stroške postopka. V pritožbi navaja, da je ta odločitev napačna, saj je o sporu za plačilo odpravnine, v kateri je bilo odločeno s predmetno sodbo, v celoti uspel. Zato bi mu pripadali vsi priglašeni pravdni stroški. Ustavno sodišče RS je s svojo odločbo Up-219/15-18 z dne 19. 5. 2016 razveljavilo sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 181/2014, sodbo VDSS in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v zvezi z vtoževano odpravnino. Ker je zahtevek za plačilo odpravnine denarni zahtevek, je obrazložitev sodišča prve stopnje, da gre za zahtevek v sporu o prenehanju delovnega razmerja, nepravilna. O zahtevku tožnika v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja je bilo že pravnomočno odločeno, razveljavljena je bila le odločitev o plačilu odpravnine. Tudi ustavna presoja se je nanašala le na to odločitev. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z odločitvami v sodbah, ki jih je ustavno sodišče razveljavilo. Zato je tožnik upravičen do priglašenih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da toženi stranki naloži, da mu povrne njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom (v skladu s 356. členom ZPP). V prvem delu obrazložitve pritožbe povzema potek dosedanjega postopka v tem individualnem delovnem sporu z opisom do sedaj sprejetih odločitev sodišča o tožnikovih tožbenih zahtevkih, vključno z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-219/15 z dne 19. 5. 2016. V pritožbi navaja, da je tožnik sodbe vrhovnega sodišča, pritožbenega sodišča in prvostopenjskega sodišča izpodbijal z ustavno pritožbo zaradi kršitve 22. člena Ustave, ker je sodišče prve stopnje njegove dokazne predloge v zvezi z dokazovanjem dejstva, da očitanih grobih kršitev ni storil, zavrnilo brez ustrezne obrazložitve, sodišče druge stopnje in vrhovno sodišče pa te kršitve nista odpravili. Ustavno sodišče je tej argumentaciji tožnika sledilo, vendar le v zvezi z očitanimi kršitvami, ki se nanašajo na A.. Glede primera B. pa tožnik v revizijskem postopku relevantnih procesnih kršitev ni uveljavljal in zato po ugotovitvi ustavnega sodišča ni izčrpal vseh razpoložljivih pravnih sredstev. Le to je bil razlog, da je ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje te postopkovne kršitve sanirati bodisi tako, da bi ustrezno obrazložilo, zakaj tožnikovi predlagani dokazi niso relevantni, bodisi tako, da bi tudi te dokaze izvedlo, jih dokazno ocenilo in v povezavi z ostalimi dokazi ugotovilo, kakšno je bilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, temveč je popolnoma nerazumljivo in očitno neutemeljeno sprejelo dokazni sklep, da sploh ne bo upoštevalo konkretiziranih trditev in dokaznih predlogov, ki sta jih stranki podali po prvem naroku dne 9. 9. 2011. Nato je ponovno zaslišalo tožnika o okoliščinah odpoklica, zaključilo glavno obravnavo in izdalo izpodbijano sodbo. Ker je to sodbo izdalo brez upoštevanja relevantnih trditev in dokazov tožene stranke, ji je nezakonito odreklo možnost obravnave pred sodiščem (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), obenem pa je kršilo tudi pravico tožene stranke do enakega obravnavanja po 22. členu Ustave RS. Kljub temu, da je ustavno sodišče razveljavilo sodbe sodišč le zato, ker se niso ustrezno opredelila do tožnikovih navedb oziroma predlogov, ki jih je podal v odgovoru na trditve in dokaze tožene stranke o grobih kršitvah njegovih obveznosti, pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da bo te procesne kršitve saniralo tako, da sploh ne bo upoštevalo že presojanih in izvedenih dokazov o grobih kršitvah. To stališče pa je povsem neutemeljeno, saj ustavno sodišče sodb ni razveljavilo zato, ker bi menilo, da sodišče ne bi smelo upoštevati navedb in že izvedenih dokazov tožene stranke, temveč zato, ker dokazni predlogi tožnika niso bili ustrezno upoštevani. Tudi to predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS v škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je sicer tudi določbe ZPP o prekluziji uporabilo napačno, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka je večji del svojih trditev in dokaznih predlogov glede grobih kršitev tožnika podala po prvem naroku, ki je bil opravljen 9. 9. 2011, vendar je imela za to pravno utemeljen razlog in pri tem ni ravnala krivdno. Tožnikove trditve o prekluziji so zavrnile vse sodne instance v tem sporu, do drugačnega zaključka pa ni prišlo niti ustavno sodišče v svoji odločbi. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje uporabilo prekluzijska pravila v fazi drugič ponovljenega sojenja na prvi stopnji, ki je bilo ponovljeno ravno zaradi neustrezne opredelitve oziroma izvedbe dokazov, ki jih je sodišče zdaj zavrnilo. Tožena stranka v pritožbi pojasnjuje, zakaj pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov po prvem naroku v zvezi z ugotavljanjem grobih kršitev tožnika ni bila prekludirana, pri čemer se sklicuje tudi na stališča sodišč, zavzeta v sodnih odločbah, izdanih v tem individualnem delovnem sporu. Poleg tega navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve glede prekluzije ni ustrezno obrazložilo, zato je tudi iz tega razloga izpodbijana sodba nezakonita. Ker je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo tožnika (kljub odločitvi, da ne bo upoštevalo kakršnihkoli navedb in dokazov, podanih po 9. 9. 2011), je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo 22. člen Ustave RS. Tožnik je bil namreč zaslišan že v prvotnem sojenju, v novem sojenju pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi upoštevalo ponovno izpovedbo tožnika v zvezi z okoliščinami njegovega odpoklica (ne pa v zvezi z njegovimi trditvami, da ni bil udeležen v družbi A. in da ni storil grobih kršitev, kar je izpostavilo ustavno sodišče) in mu s tem omogočilo, da predstavi svoje videnje dogodkov ob odpoklicu in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker toženi stranki glede grobih kršitev obveznosti ni dovolilo vprašanj, ji je odreklo pravico do izjave. Tudi iz tega razloga je izpodbijana sodba nezakonita. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo glede na tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi ugotoviti, ali je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev svojih obveznosti. Pri tem je spregledalo, da spor ne poteka glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila zakonitost te odpovedi že pravnomočno ugotovljena v tem sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo kriterij obrazloženosti odpovedi, namesto da bi ugotavljalo obstoj grobih kršitev po tretjem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Tudi vprašanje obrazloženosti sklepa nadzornega sveta za presojo pravice do odpravnine ni relevantno, saj se v tem sporu ne presoja zakonitost sklepov o odpoklicu, temveč ali je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev svojih obveznosti. Ob tem je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 181/2014 zavzelo stališče, da ni bistveno, ali so bile kršitve, ki naj bi jih storil tožnik, podrobno opisane v zapisniku seje nadzornega sveta in v sklepu o odpoklicu. Glede na 13. člen pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik do pravice do odpravnine načeloma upravičen ob vsakem odpoklicu oziroma prenehanju mandata in izteku delovnega razmerja, razen v primerih iz tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da tožnik ni upravičen do odpravnine, je bilo na toženi stranki, ta pa je temu dokaznemu bremenu zadostila. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh relevantnih dejstev glede odpoklica tožnika zaradi grobih kršitev v primeru A. in B., je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Kljub stališču o prekluziji dokazov pa je sodišče ocenilo izpovedbi dr. C.C. in dr. D.D., vendar je ta dokazna ocena napačna, interpretacija teh izpovedb pa neskladna z dejanskima izpovedbama. Zaradi napačne odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker je senat sodišča prve stopnje zavzel trdno stališče, da je tožnik upravičen do odpravnine, zaradi česar so bile storjene zgoraj opisane napake, tožena stranka predlaga, da se nova obravnava opravi pred drugim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe stranki sta podali odgovora na pritožbo nasprotne stranke, v katerih predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne in potrdi del sodbe, ki ga nasprotna stranka s pritožbo izpodbija. Priglašata stroške nagrade za sestavo odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in vsaj preuranjeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal več zahtevkov (ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2011 in njeno razveljavitev; dolžnost tožene stranke, da tožnika od 11. 3. 2011 do 31. 5. 2011 prijavi v obvezna zavarovanja, mu izplača sorazmerni del plače za marec 2011, plačo za april in maj 2011, odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja osebnega vozila za zasebne namene, odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2010, 2011, razliko v plači iz naslova dodatka za delovno dobo za obdobje od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja in povrnitev pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podredno je uveljavljal tudi odškodnino za materialno škodo zaradi neutemeljene odpovedi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). O vseh teh tožbenih zahtevkih, razen o tožbenem zahtevku, ki se je nanašal na plačilo odpravnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na povrnitev pravdnih stroških, je bilo že pravnomočno odločeno in sicer tako, da so bili zavrnjeni (sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 808/2011 z dne 12. 3. 2012, sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 462/2012 z dne 27. 9. 2012, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 12/2013 z dne 14. 5. 2013). Tožbo v zvezi s podredno vtoževanim tožbenim zahtevkom, ki ga je tožnik uveljavljal tudi v primarnem zahtevku, je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom opr. št. I Pd 808/2011 z dne 12. 3. 2012, zoper katerega ni bilo vložene pritožbe.

9. Drugačna pa je situacija v zvezi z odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v višini 224.290,00 EUR, ki jo je skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vtoževal tožnik. Temu delu tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 808/2011 z dne 12. 3. 2012 ugodilo z obrazložitvijo, da tožniku ta odpravnina pripada na podlagi prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi (A1, B5) že zato, ker je bila tožniku pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper prisojeno odpravnino ugodilo in to odločitev sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 462/2012 z dne 27. november 2012 razveljavilo ter zadevo glede navedenega vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V citiranem sklepu je zavzelo stališče, da je glede na tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi pogoj za pridobitev pravice do odpravnine iz prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da tožnik ni bil odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti (tega pa sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, zaradi česar je dejansko stanje glede pridobitve pravice do odpravnine ostalo nepopolno ugotovljeno). Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da mora ugotoviti, iz kakšnega razloga je bil tožnik odpoklican in če je ta razlog dejansko obstajal. Ob tem je zavzelo stališče, da tudi morebitni dosedanji ugovori prekluzije ne morejo odločilno vplivati na ugotavljanje zgoraj omenjenega odločilnega dejstva, saj glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni mogla vedeti, da bo potrebno v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ugotavljati obstoj razlogov za odpoklic (delovno sodišče sicer v individualnem delovnem sporu ni stvarno pristojno za presojo zakonitosti odpoklica).

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v ponovno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo (sodba opr. št. I Pd 1545/2012 z dne 21. november 2013), da je tožnik kot predsednik uprave tožene stranke grobo kršil svoje obveznosti v zvezi z udeležbo v družbi A. iz Liechtensteina (v nadaljevanju A.) in v zvezi s sklenitvijo kreditne pogodbe s finančno slabo stoječima družbama E. d. o. o. kot kreditojemalcem in B. d. o. o. kot porokom in plačnikom. Ker je ugotovilo, da zaradi teh grobih kršitev obveznosti glede na tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi tožnik ni upravičen do odpravnine, je ta njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem se je v zvezi z ugovorom tožnika o prekluziji postavilo na stališče, da tožena stranka ni pravočasno navajala dejstev in predlagala dokazov zaradi nepravilnega materialnega procesnega vodstva sodišča prve stopnje v prejšnjem postopku. Iz tega razloga je kot pravočasne štelo navedbe in dokazne predloge obeh strank, ki sta jih podali najkasneje na prvem ponovljenem naroku, ki je bil izveden dne 7. 1. 2013. Takšno stališče glede vprašanja prekluzije je kot pravilno potrdilo tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 112/2014 z dne 22. 5. 2014, s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zoper to odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 181/2014 z dne 13. 1. 2015 zavrnilo. V obrazložitvi te sodbe se je Vrhovno sodišče RS izrecno opredelilo tudi do revizijskega očitka tožnika, da sta nižji sodišči v nasprotju z 286. členom ZPP upoštevali navedbe in dokazne predloge tožene stranke o grobih kršitvah obveznosti, ki naj bi bili razlog za odpoklic tožnika z mesta predsednika uprave. Ugotovilo je, da ta revizijski očitek tožnika ni utemeljen in da izpodbijana sodba ni bila izdana ob kršitvi 286. člena ZPP. Poleg tega je zavrnilo tudi preostale revizijske navedbe tožnika, s katerimi je uveljavljal bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

11. Zoper zgoraj omenjeno sodbo vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč je tožnik na Ustavno sodišče RS vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče RS ugodilo z odločbo št. Up-219/15-18 z dne 19. 5. 2016 in sodbe vrhovnega sodišča, pritožbenega sodišča ter sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz obrazložitve odločbe ustavnega sodišča izhaja, da je bil razlog za razveljavitev sodb, ki jih je z ustavno pritožbo napadel tožnik, v kršitvi 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS I, št. 33/1991 in nadalj.), zato ker so sodišča brez ustrezne obrazložitve zavrnila tožnikove dokazne predloge, ki so se nanašali na dokazovanje solastništva tožnika v družbi A.. Pri tem je Ustavno sodišče RS poudarilo, da ni moglo upoštevati tožnikovih navedb iz ustavne pritožbe glede neobrazložene zavrnitve vseh dokaznih predlogov v zvezi z dokazovanjem grobih kršitev (torej tudi tistih, ki so se nanašale na poslovanje z družbama B.), ker tožnik tega ni uveljavljal v reviziji (materialno neizčrpanje). Iz navedenega torej izhaja, da je Ustavno sodišče RS napadene sodbe razveljavilo zato, ker zavrnitev dokaznih predlogov tožnika v zvezi z ugotavljanjem dejstva solastništva tožnika v družbi A. v teh sodbah ni bila ustrezno obrazložena.

12. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je Ustavno sodišče RS na svoji seji dne 19. 5. 2016 odločalo tudi o ustavni pritožbi tožene stranke zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 204/2014 z dne 8. 6. 2015, s katero je vrhovno sodišče ugodilo reviziji tožnika (člana uprave tožene stranke) in odločitev nižjih sodišč spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna odpravnino v bruto znesku 190.000,00 EUR in mu po odvodu predpisanih davkov in prispevkov plača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do plačila. Ustavno sodišče je citirano sodbo vrhovnega sodišča razveljavilo z odločbo Up-647/15 z dne 19. 5. 2015 in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Iz obrazložitve te odločbe ustavnega sodišča izhaja, da je ustavno sodišče po primerjavi izpodbijane sodbe vrhovnega sodišča in sodbe vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 181/2014 (s katero pa je vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo v predmetnem individualnem delovnem sporu) ugotovilo, da je s tema sodbama vrhovno sodišče različno odločalo v dveh primerih, ki sta v pravnem in dejanskem pogledu v bistvenem enaka. Ugotovilo je, da je bilo v obeh primerih odločeno o zahtevkih za plačilo odpravnine odpoklicanih članov uprave, ne da bi se presojala utemeljenost odpoklica, saj je to korporacijski akt tožene stranke. Oba tožnika, ki sta bila člana uprave iste tožene stranke, sta imela pravico do odpravnine urejeno s 13. členu njune pogodbe o zaposlitvi, ki je v tretjem odstavku enako določal, da delavec ni upravičen do odpravnine, če je odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti. Oba sta bila odpoklicana z istim sklepom istega nadzornega sveta, ki je na enak način opredeljeval razloge za odpoklic (le s sklicevanjem na drugi odstavek 286. člena Zakona o gospodarskih družbah; ZGD-1, Ur. l. RS, št. 65/09 - UPB in nadalj.). V obeh primerih sta nižji sodišči ugotovili, da sta tožnika zagrešila grobe kršitve svojih obveznosti (ki so bile konkretizirane šele v postopku pred sodiščem prve stopnje) in da sta bila zaradi teh kršitev odpoklicana s sklepom nadzornega sveta. Vrhovno sodišče je v obeh primerih presojalo enak revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede vprašanja, ali bi morali sodišči presojati formalno zakonitost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu z vidika njegove obrazloženosti z navedbo konkretiziranih kršitev delovnih obveznosti in v zvezi s tem očitek o nepravilnem upoštevanju sodne prakse. O teh vprašanjih pa je vrhovno sodišče v obeh citiranih sodbah odločalo različno. Ustavno sodišče je v tej svoji odločbi nadalje ugotovilo, da je vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 204/2014 sicer obrazložilo razlog za drugačno odločitev od odločitve, sprejete v sodbi opr. št. VIII Ips 181/2014, vendar pa ta obrazložitev ni zadostila zahtevam iz 22. člena Ustave RS. Poleg tega je ustavno sodišče ugotovilo tudi, da je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave tudi zato, ker vrhovno sodišče ni odgovorilo na navedbo tožene stranke v odgovoru na revizijo o nepravilnem upoštevanju sodne prakse. Iz tega razloga je sodbo vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 204/2014 razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Vrhovno sodišče RS je v ponovnem odločanju o reviziji tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 333/2014 z dne 19. 6. 2014 spremenilo sodbo pritožbenega sodišča in s sodbo opr. št. VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016 in odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 190.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila in da mu je dolžna povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (navedene odločbe so objavljene na portalu IUS - INFO).

13. Tožnik, ki je pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravljal funkcijo predsednika uprave (tožnik je bil imenovan za predsednika uprave za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 5. 2011, za to obdobje pa je imel sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi), je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeval s prvim odstavkom 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta je določal, da ima tožnik v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka mandata, torej z 31. 5. 2011, ali zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata, pravico do odpravnine v višini letne bruto plače, določene v 1. točki 6. člena pogodbe in 50 % iz 2. točke 6. člena pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi tretjega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi pa do te odpravnine ni upravičen, če je odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti ali če odloži svoj mandat brez pomembnega razloga in brez soglasja nadzornega sveta. Grobe kršitve obveznosti so primeroma naštete v četrtem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi.

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, tožniku prisodilo vtoževano odpravnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in iz dokaznega sklepa, ki je bil sprejet na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2016 in ki je povzet tudi v izpodbijani sodbi, izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tega tožnikovega tožbenega zahtevka le ob upoštevanju navedb in dokazov strank, ki sta jih podali do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (ta je bil opravljen 9. 9. 2011), medtem ko preostalih navedb in dokaznih predlogov ni upoštevalo z obrazložitvijo, da sta bili stranki glede teh navedb in dokaznih predlogov prekludirani po 286. členu ZPP (pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da tudi glede tega stališča sodišče prve stopnje ni bilo dosledno, saj je v izpodbijani sodbi dokazno ocenilo tudi izpovedbo priče D.D., ki je bila zaslišana v prejšnjem postopku in ki jo je tožena stranka predlagala šele po zaključku prvega naroka - pripravljalna vloga tožene stranke z dne 28. 12. 2012).

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je določbo 286. člena ZPP uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Četrti odstavek 286. člena ZPP določa, da lahko stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Peti odstavek 286. člena ZPP pa med drugim določa, da lahko stranke pod pogojem iz četrtega odstavka tega člena tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Do tožnikovega ugovora prekluzije se je sicer pritožbeno sodišče opredelilo že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 462/2012 z dne 27. 9. 2012 in tudi v sodbi opr. št. Pdp 112/2014 z dne 22. 5. 2014 ter ugotovilo, da je ta ugovor neutemeljen. Ugovor prekluzije glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov v zvezi z vtoževano odpravnino je tožnik neuspešno uveljavljal tudi v reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 112/2014, saj je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 181/2014 ugotovilo, da tožena stranka glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v zvezi z ugotavljanjem tožnikovih grobih kršitev obveznosti ni bila prekludirana (7. točka obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS).

16. Ker v zvezi z vprašanjem prekluzije, do katerega sta se že opredelili tako pritožbeno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče RS, ni prišlo do kakršnihkoli novih okoliščin, pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da tožena stranka ni bila prekludirana z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov v zvezi s presojo dejstva, ali je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti, zaradi česar ne bi bil upravičen do vtoževane odpravnine (enaka ugotovitev glede prekluzije velja tudi za tožnika). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je bil tožnik odpoklican kot predsednik uprave zaradi hujših kršitev obveznosti, v zvezi s tem je v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2001 predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče F.F. (kar je ponovno predlagala tudi na prvem naroku za glavno obravnavo). Poleg tega se je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2012 sklicevala na izjavo G.G., ki se nanaša na udeležbo lastnikov v družbi A. in listino o lastnikih poslovnih deležev te družbe, v zvezi s tem pa je predlagala v izvedbo tudi določene dokaze. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za izplačilo odpravnine v prvem sojenju ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (ta odločitev je bila po ugotovitvi pritožbenega sodišča napačna - sodba in sklep opr. št. Pdp 462/2012 z dne 27. 9. 2012), se ni spuščalo v presojo, ali je tožnik huje kršil svoje obveznosti, kar bi glede na četrti odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi pomenilo, da do odpravnine ni upravičen. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile navedbe in dokazni predlogi strank v zvezi z ugotavljanjem obstoja hujših kršitev obveznosti, ki so bili podani do zaključka prvega naroka v ponovljenem postopku (do 7. 1. 2013), podani pravočasno (kar je bilo sicer ugotovljeno že s sodbami sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1545/2012, pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 112/2014 oziroma vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 181/2014). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo navedb in dokaznih predlogov strank v zvezi z ugotavljanjem obstoja hujših kršitev obveznosti, ki sta jih podali do zaključka prvega naroka v ponovljenem postopku. Na zgornje stališče nima nikakršnega vpliva dejstvo, da so bile citirane sodbe sodišč v postopku pred Ustavnim sodiščem RS razveljavljene, saj je bil razlog za njihovo razveljavitev neustrezna obrazložitev zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov, ne pa napačna uporaba določb ZPP o prekluziji navedb in dokazov (kot to očitno zmotno zaključuje sodišče prve stopnje).

17. Tožena stranka nadalje v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku ugotavljati, ali je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti, ne pa ugotavljati, ali je podano odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče preizkusiti, ker v njej niso bile konkretno navedene hujše kršitve obveznosti, ki naj bi bile vzrok za podajo te odpovedi. O zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo že pravnomočno odločeno v okviru tega individualnega delovnega spora (pravnomočno je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 zakonita). Glede na navedeno so torej nebistveni zaključki sodišča prve stopnje (s katerimi utemeljuje svojo odločitev), da bi morala biti tožnikova dejanja navedena in obrazložena že v sami odpovedi, da je na podlagi 82. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) dokazno breme na tisti stranki, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, oziroma da tožena stranka ni dokazala, da bi obstajal utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi, zaradi česar naj bi bila dolžna tožena stranka tožniku izplačati vtoževano odpravnino.

18. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke glede obrazloženosti sklepa o odpoklicu oziroma obrazloženosti zapisnika seje nadzornega sveta, na katerem je bil sprejet sklep o odpoklicu tožnika, v kateri se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 181/2014, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016 tožniku (odpoklicanemu članu uprave tožene stranke) prisodilo odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica. V tej sodbi je ob ugotovitvi, da razlog za odpoklic niti v sklepu niti v zapisniku seje nadzornega sveta ni bil vsebinsko opredeljen (temveč je obrazložitev ostala le na ravni pavšalnega ter splošnega prepisa zakonske določbe prve alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1), zavzelo stališče, da je podana arbitrarnost. Zaradi te arbitrarnosti sklep o odpoklicu po ugotovitvi vrhovnega sodišča ni bil formalno zakonit, zato je treba šteti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga in v nasprotju z drugim odstavkom 268. člena ZGD-1. V citirani sodbi je torej Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče, kot pa je bilo zavzeto v sicer razveljavljeni sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 181/2014, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi.

19. Glede na že omenjena prvi in tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi bi bil tožnik upravičen do vtoževane odpravnine (ki po višini med strankama niti ni sporna) tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata, razen, če bi bil odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti (ki so primeroma naštete v četrtem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Temelj za pridobitev pravice do odpravnine je torej prenehanje delovnega razmerja zaradi utemeljenega odpoklica, razen če bi prišlo do (utemeljenega) odpoklica zato, ker je tožnik grobo kršil svoje obveznosti. V primeru, če je prišlo do predčasnega odpoklica tožnika s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata, pa je bil ta odpoklic neutemeljen, pa sta se stranki pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da pripada tožniku v takem primeru odškodnina, vendar največ do višine letne bruto plače iz 1. točke 6. člena in 50 % 2. točke 6. člena pogodbe o zaposlitvi (torej največ v višini, ki je bila dogovorjena tudi za odpravnino po prvem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi). V drugem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi je bila torej dogovorjena maksimalna višina odškodnine, ki bi tožniku pripadala zaradi neutemeljenega odpoklica.

20. Glede na to, da iz tožnikovih navedb izhaja, da v tem individualnem delovnem sporu vtožuje odpravnino, čeprav ta svoj tožbeni zahtevek utemeljuje tudi s tem, da naj bi bil neutemeljeno odpoklican s funkcije oziroma s tem, da ni vedel za razloge za odpoklic, saj ti niso bili konkretno navedeni in obrazloženi niti v sklepu o odpoklicu niti v zapisniku seje nadzornega sveta, na kateri je bil sprejet sklep o odpoklicu (kar bi prav tako kazalo na zatrjevanje neutemeljenosti odpoklica), je po zaključku pritožbenega sodišča bistveno, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razčisti, katero določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi bo kot pravno podlago uporabilo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika (glede na dejstva, ki jih je (pravočasno) zatrjeval tožnik). Sodišče namreč na pravno podlago, ki jo zatrjujejo stranke, ni vezano. V odvisnosti od te ugotovitve bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku z izvedbo pravočasno predlaganih in pravno relevantnih dokazov ugotoviti, ali obstajajo tista pravna relevantna dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek oziroma ali obstajajo dejstva, zatrjevana s strani tožene stranke, zaradi katerih bi bilo treba glede na pravno podlago (13. člen pogodbe o zaposlitvi) tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Pri tem bo moralo odločitev o predlaganih, a neizvedenih dokazih ustrezno obrazložiti v dokaznem sklepu oziroma v obrazložitvi sodbe, s katero bo odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

21. Ker je sodišče prve stopnje zaradi ugotovljene relativne bistvene kršitve določb postopka razveljavilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje o odpravnini, ki jo je dolžna tožena stranka plačati tožniku, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (ki sta jo izpodbijali obe stranki), tako da bo lahko v ponovnem postopku sodišče prve stopnje o teh stroških odločalo tudi v odvisnosti od uspeha tožnika v zvezi s tožbenim zahtevkom za izplačilo odpravnine, kot tudi glede na uspeh tožnika v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki jih je uveljavljal v okviru tega individualnega delovnega spora. Podlago za razveljavitev izpodbijane sodbe je imelo sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 354. člena ZPP.

22. Ker dejstvo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 286. člena ZPP, ni razlog za odreditev sojenja pred drugim senatom, se pritožbeno sodišče ni odločilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Sodišče prve stopnje je v sestavi senata, kot ta izhaja iz uvoda izpodbijane sodbe, o tožbenem zahtevku tožnika za izplačilo odpravnine odločalo prvič, prav tako pa pritožbeno sodišče ne dvomi v nepristranskost senata. Razlogi za uporabo 356. člena ZPP po zaključku pritožbenega sodišča torej niso podani.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.