Jedro

Invalidnina se všteje v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če je oškodovanec upravičen do nje. Pri tem ni pomembno, ali je v času sojenja pristojni organ že odločil o njej ali ne in ali jo že dejansko prejema ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo odškodninskemu zahtevku, ki temelji na AO-plus zavarovanju in ki je povezan s prometno nesrečo 25.8.1994. Tožniku je prisodilo 3,600.000,00 SIT za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem od zahtevanih 6,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4,000.000,00 SIT od zahtevanih 7,000.000,00 SIT in za skaženost 900.000,00 SIT od zahtevanih 1,400.000,00 SIT. Skupaj torej 8,500.000,00 SIT, od česar pa je odštelo valorizirano plačilo toženke 3,315.000,00 SIT. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo med drugim tudi tožnikovo več kot triletno čakanje na odškodnino. Invalidnine ni upoštevalo, ker tožnik ni upravičen do nje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke proti tej sodbi le delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine znižalo za 600.000,00 SIT, o pritožbenih stroških pa odločilo, da jih trpi pritožnica sama. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je menilo, da je pravično odmerjena, od nje pa ne gre odštevati invalidnine, ker je izvedenec v celoti ocenil vse tožnikove telesne okvare, ki znašajo 30%. Pravico do invalidnine pa bi tožnik pridobil, če bi imel najmanj 50-odstotno telesno okvaro. Sicer pa bi bilo mogoče upoštevati invalidnino le, če bi jo v času odločanja na prvi stopnji sojenja že prejemal. Utemeljeno visoko odmerjena je tudi odškodnina za skaženost. Višine odškodnin so pravično prisojene ne oziraje se "čas čakanja na satisfakcijo".

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopno sodbo je vložila revizijo tožena stranka. Revizijskih razlogov ne opredeli, predlaga pa spremembo sodbe, tako da bo tožnikov zahtevek zavrnjen nad 2,235.000,00 SIT, o pravdnih stroških pa naj bo odločeno v skladu z uspehom v pravdi. Sklicuje se na svoja izvajanja v pritožbi. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je mogoče invalidnino upoštevati le, če bi o njej že odločil organ pokojninskega in invalidskega zavarovanja in če bi jo tožnik že prejemal. Zato je višje sodišče neutemeljeno zavrnilo nove dokazne predloge in tako zmotno uporabilo materialno pravo. Ni dalo jasnega odgovora na pritožbeni ugovor o neutemeljenosti upoštevanja časa čakanja na satisfakcijo pri odmeri pravične odškodnine. Ta okoliščina je še kako vplivala na odmero odškodnine. Tudi pri odmeri stroškov je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija sama poudarja, da gre pri njej za izredno pravno sredstvo. Nasledek tega dejstva je, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). To pa nadalje pomeni, da se stranka v reviziji ne sme sklicevati na svoje vloge, ki jih je podala poprej v postopku na prvi stopnji sojenja. Revizija je "polemika" z drugostopno sodbo. Tako sme revizijsko sodišče upoštevati le tisto, kar je navedeno v reviziji, in ne še kaj drugega, seveda izvzemši tisto, kar mora preizkusiti po uradni dolžnosti.

Revizija sicer utemeljeno kritizira stališče pritožbenega sodišča, da se invalidnina všteva v odškodnino le, če je v času sojenja že odločil o njej pristojni organ in če jo oškodovanec tudi prejema. Sodišče mora namreč upoštevati, ko ugotavlja višino pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tudi invalidnino, do katere ima oškodovanec pravico po predpisih o invalidskem zavarovanju. Pri tem ni pomembno, ali je pristojni organ že odločil o njej oziroma ali jo je oškodovanec sploh zahteval ali ne. Velja namreč načelo popolne odškodnine (190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), po katerem naj bi po nastali škodi postal položaj oškodovanca takšen, kot da škodnega dogodka ne bi bilo. Tako se odškodnina zmanjša za korist, ki jo ima oziroma do katere je upravičen oškodovanec spričo škodnega dogodka. Tako se njegova pravica do invalidnine upošteva celo takrat, ko noče sprožiti postopka za njeno priznanje. Vendar gre za nekaj drugega. V tej zadevi je izvedenec v celoti ocenil vse tožnikove telesne okvare in na podlagi takšne ocene ugotovil, da gre pri njem za 30-odstotno telesno okvaro, ki pa ne daje pravice do invalidnine po invalidskih predpisih. V zvezi s tem vprašanjem je tudi pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da ni treba izvedenca ponovno zasliševati, saj je bil v svojem mnenju jasen in natančen: "Glede na zadnji izvid ortopeda lahko rečem, da dejansko ni prišlo do sprememb tožnikovega stanja od tedaj, ko sem ga pregledal zaradi izdelave mnenja.

Tožnikovo stanje je dokončno." Revidentka neupravičeno pripisuje zavrnitev dopolnjevanja dokaznega postopka zaradi prej opisanega zmotnega stališča. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog predvsem zato, ker je izvedenec že vse povedal, kar je nujno za rešitev te zadeve.

Podobno neutemeljen je tudi naslednji očitek v zvezi z okoliščino - "čakanjem na satisfakcijo". Višje sodišče je namreč jasno povedalo, da je presojalo odmero odškodnine, ne da bi upoštevalo čas od poškodbe do sojenja, kar je sicer sodišče prve stopnje vpletlo v razloge svoje odločitve. Torej po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilno odmerjena odškodnina na prvi stopnji, izvzemši odškodnino za telesne bolečine.

Revizija posebej ne napada odmerjene višine odškodnin po posameznih postavkah, smiselno pa jo, sodeč po pravkar omenjenem očitku in revizijskem predlogu. Ker gre za neopredeljeno izpodbijanje, je revizijsko sodišče sodbo preizkusilo s tega vidika po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) in pri tem dognalo, da je odškodnina pravilno odmerjena po posameznih postavkah ter da ustreza merilom iz 200. in 203. člena ZOR in prisojenim odškodninam v drugih primerljivih sodnih zadevah.

Del revizije, ki izpodbija stroškovno odločitev, ni dovoljen. Takšna odločitev se vselej šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP/77). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če gre za sklep, s katerim se postopek konča (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Odločitev o pravdnih stroških pa ni takšne narave.

Po povedanem smiselno uveljavljana revizijska razloga kršitve postopka in nepravilne uporabe materialnega prava nista podana, in ker tudi ne gre za kršitvi, na kakršni pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).