Jedro

Ko jemalec lizinga enkrat izbere premoženje, ki ga bo vzel v najem, ter dobavitelja, dajalec lizinga jamči, da lizingojemalčeve mirne posesti ne bo motila nobena oseba, ki ima močnejši pravni naslov ali pravico, ali ki zatrjuje, da ima močnejši pravni naslov ali pravico in ravna z odobritvijo sodišča, toda le, če tak pravni naslov, pravica ali zahtevek izvira iz lizingodajalčevega malomarnega ali naklepnega ravnanja ali opustitve.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I izreka: „Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za znesek 3.509,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 369,40 EUR od 28.12.2006, od zneska 369,40 EUR od 28.1.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.2.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.3.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.4.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.5.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.6.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.7.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.8.2007 in od zneska 184,70 EUR od 15.9.2007“; v točki II izreka: „Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za znesek nad priznanim zneskom iz točke I izreka (razlika do zneska 22.647,70 EUR s pp)“; v točki IV izreka: „Tožena stranka mora v 15-tih dneh plačati tožeči stranki znesek 3.509,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 369,40 EUR od 28.12.2006, od zneska 369,40 EUR od 28.1.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.2.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.3.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.4.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.5.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.6.2007, od zneska 396,40 EUR od 28.7.2007, od zneska 369,40 EUR od 28.8.2007 in od zneska 184,70 EUR od 15.9.2007. Višji tožbeni zahtevek se zavrne“.

II. Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15-tih dneh plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 294,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: I. ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za znesek 5.705,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2006 dalje; II. ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke tudi za znesek nad priznanim zneskom iz I. točke izreka; III. ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke za znesek 16.551,35 EUR s pp; IV. glede na vse navedeno je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.795,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2006 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 601,40 EUR, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper to odločitev (v delu, kolikor je bilo toženi stranki naloženo plačilo v višini 5.705,70 EUR s pp in glede pobotnega ugovora) se je iz vseh razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je v postopku na prvi stopnji podala obširne navedbe o tem, da je bil predmet lizinga (bager), ki je bil ukraden v Italiji, toženi stranki zasežen. Ta bager je tožena stranka prevzela v dobri veri, vendar je bil nato 2.8.2006 zasežen, saj je pri Okrožnem sodišču v Kopru potekal kazenski postopek zoper osebe, ki so delovale v okviru družbe A. d.o.o., prav tako pa je potekal postopek tudi zoper delavca tožeče stranke A.Ž., za katerega je obstajal očitek, da je deloval v hudodelski združbi. V tem kazenskem postopku so oškodovanci podali premoženjskopravne zahtevke v smeri, da se jim stroji vrnejo. Glede na situacijo, v kateri se je tožena stranka tedaj znašla, je od pogodbe odstopila in je tožeči stranki od 26.6.2006 dalje dosledno zavračala vse njene mesečne račune. V teh računih je sporočala, da predmeta lizinga nima več in da naj torej tožeča stranka ne pošilja več računov. Do odstopa od pogodbe je bila tožena stranka tudi upravičena, saj tožeča stranka pogodbe ni izpolnila oz. dalj časa trajajoče pogodbe ni izpolnjevala, pri čemer je iz okoliščin izhajalo, da pogodbe tudi ne bo več mogla izpolniti. Tožena stranka je gospodarska družba, ki se ukvarja z gradbeništvom in je bager vsakodnevno nujno potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti. Zato je morala tožena stranka najeti nov bager, da bi se izognila odškodninski odgovornosti do svojih poslovnih partnerjev. Glede na navedeno je sodišče izven trditvene podlage tožeče stranke ugotavljalo dejstva iz prejšnje pravde, pri čemer ta dejstva za konkretno zadevo niso bila relevantna, saj pravnomočen postane le izrek sodbe, ne pa tudi dejansko stanje, ki ga sodišče ugotavlja pa podlagi navedb in dokazov strank v posameznem postopku. Tožeča stranka v konkretni pravdi niti ni trdila, da naj bi bili vsi riziki iz pogodbe preneseni na jemalca lizinga in da naj bi to veljalo tudi za pravne napake. V tej zvezi se tudi ni sklicevala na nobeno od pogodbenih določb, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage in je ravnalo napačno, ko je samo nadomeščalo trditveno podlago tožeče stranke. Sicer pa tožena stranka opozarja, da je v prvem členu sporne lizing pogodbe, na katerega se sklicuje sodišče, izključena le lizingodajalčeva odgovornost za stvarne napake, ne pa tudi odgovornost za pravne napake. Te odgovornosti ne izključuje tudi 11. člen omenjene pogodbe. Če je bila odgovornost lizingodajalca za pravne napake po pogodbi izključena, bi moralo biti to v pogodbi jasno in izrecno navedeno. Tožena stranka v konkretnem primeru ne uveljavlja avtomatičnega razdrtja pogodbe. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je potem, ko predmeta lizinga ni smela več uporabljati, od pogodbe odstopila.

3. Pritožba opozarja tudi na relevantne določbe Konvencije mednarodnega inštituta za poenotenje zasebnega prava Unidroid, ki je bila sprejeta na diplomatski konferenci v Ottawi 28.5.1988. Za pogodbo o lizingu je temeljna značilnost pogodbe prepustitev rabe določene stvari proti plačilu, zaradi česar je samoumevna dolžnost lizingodajalca, ter tudi pri indirektnem lizingojemalcu prepusti rabo predmeta lizinga. Obligacijski zakonik (OZ) v 103. členu določa, da lahko pri dvostranskih pogodbah, ko ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, druga stranka odstopi od pogodbe. To se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Ne glede na navedeno je obveznost tožene stranke za plačilo obrokov ugasnjena tudi skladno z določbo 116. člena OZ, ki določa, da v primeru, ko je obveznost ene stranke dvostranske pogodbe postala nemogoča zaradi dogodka, zaradi katerega ni odgovorna niti prva niti druga pogodbena stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke. Tožeča stranka glede na akt državnega organa ni imela možnosti, da toženi stranki zagotovi vrnitev stvari v primernem roku.

4. Za pravno napako vedno odgovarja lizingodajalec (odločitev VSM I Cp 400/2005). Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je med postopkom uveljavljala tudi znižanje zneska (ki ga je zahtevala tožeča stranka in ima naravo odškodninske terjatve) za čas, ko je bil bager zasežen v kazenskem postopku, vendar sodišče o tem ni odločilo, oz. se do tega ni konkretno opredelilo. Enako velja tudi za zahtevo tožene stranke, da je potrebno znesek, do katerega bi bila eventualno upravičena tožeča stranka, znižati za celoten znesek, kolikor je bila tržna cena bagra tedaj, ko bi tožeča stranka bager lahko prodala. V tej zvezi je treba upoštevati, da je tožeča stranka bager prodala za znesek 9.626,58 EUR.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6. Osnovna značilnost finančnega lizinga je v tem, da lizingojemalec ne pridobi lastninske pravice nad predmetom lizinga, pač pa pridobi samo pravico do ekonomskega koriščenja tega predmeta. Potencialni lizingojemalec je tako v položaju, da nabavi določeno opremo, brez da bi pri tem angažiral svoja lastna lastna sredstva. Njegova osnovna obveznost je, da dajalcu lizinga plačuje lizing obroke, pri čemer se začetek teh izplačil ujema z začetkom ekonomskega izkoriščanje predmeta lizinga. Pri finančnem lizingu je tipičen interes lizingodajalca financiranje nakupa predmeta lizinga, zato običajno izbiro premoženja in dobavitelja opravi jemalec lizinga, kar se je nesporno dogodilo tudi v konkretnem primeru. Glavna dolžnost lizingodajalca je, da lizingojemalcu omogoči nemoteno uporabo predmeta lizinga za čas trajanja pogodbe, kar pomeni, da mu jamči, da predmet lizinga ni obremenjen s pravnimi napakami.

7. Pri finančnem lizingu je treba izhajati iz bistvenih elementov te transakcije: lizingojemalec specificira premoženje in izbere dobavitelja, lizingodajalec pa pridobi pravno oblast nad tem premoženjem, načeloma po določbah, ki so svobodno dogovorjene z dobaviteljem. Finančni lizing predstavlja sui generis pogodbo, katero odlikujejo specifične pogodben klavzule. Prav te klavzule predstavljajo bistveno specifiko v razmerju do drugih klasičnih pogodb (1). Ko jemalec lizinga enkrat izbere premoženje, ki ga bo vzel v najem, ter dobavitelja, dajalec lizinga jamči, da lizingojemalčeve mirne posesti ne bo motila nobena oseba, ki ima močnejši pravni naslov ali pravico, ali ki zatrjuje, da ima močnejši pravni naslov ali pravico in ravna z odobritvijo sodišča, toda le, če tak pravni naslov, pravica ali zahtevek izvira iz lizingodajalčevega malomarnega ali naklepnega ravnanja ali opustitve (2).

8. Obravnavana pritožba upravičeno opozarja, da se tožeča stranka (dajalec lizinga) v predmetni zadevi sploh ni sklicevala na okoliščino, da je bil med pravdnima strankama rizik pravnih napak glede predmeta lizinga pogodbeno prenesen na jemalca lizinga (toženo stranko), zlasti pa te okoliščine ni navajala v smeri, da to izhaja iz določbe prvega člena Pogodbe o finančnem leasingu št. 99.5367 (Priloga 7 v priloženem spisu Pg 115/07). Poleg tega je ključnega pomena, da bi morala tožeča stranka nositi tudi trditveno in dokazno breme glede svojega skrbnega ravnanja, pri čemer tega procesnega gradiva prav tako ni najti v sodnem spisu. Iz tega sledi, da je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje prekoračilo relevantno trditveno podlago, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba.

9. Glavno obveznost lizingojemalca je, da redno in pravočasno plačuje lizing obroke. Če to obveznost prekrši, ima dajalec lizinga pravico odstopiti od pogodbe. V obravnavani zadeve je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka zaradi zamud tožene stranke s plačevanjem dogovorjenih obrokov od lizing pogodbe ni odstopila, pač pa je pogodbeno razmerje prenehalo 14.9.2007, ko je tožeča stranka prodala in izročila predmet lizinga tretji osebi in s tem toženi stranki onemogočila kakršnokoli uporabo tega predmeta (3). Na tem mestu je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da pred tem datumom tudi tožena stranka ni odstopila od lizing pogodbe (v tej zvezi je tožena stranka le posplošeno in dokazno nepodprto trdila, da je odstopila od pogodbe, upoštevaje ob tem, da je bil predmet lizinga toženi stranki le začasno odvzet (2.8.2006), nato pa vrnjen (24.11.2006), vendar ga tožena stranka ni hotela več vnovič prevzeti v uporabo. Tretji je pravice lizingojemalcu v konkretnem primeru le začasno omejeval, v tem času pa tožena stranka ni odstopila od pogodbe (primerjaj tretji odstavek 599. člena OZ), zato v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča ne pride v poštev uporaba določbe 103. in 116. člena OZ, kot to zmotno razloguje tožena stranka v obravnavani pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantna pravno pomembna dejstva (ki jih obravnavana pritožba niti ne prereka): pravdni stranki sta 28.2.2006 sklenili pogodbo o finančnem lizingu, pri čemer je bil dolžan lizingojemalec odtlej (takrat je dobil predmet lizinga tudi v posest in uporabo) plačevati mesečne lizing obroke v znesku 369,40 EUR , z zapadlostjo do 28. v mesecu (prve tri obroke je plačal ob sklenitvi pogodbe, plačal je tudi naslednje tri mesečne obroke – četrtega, ki je zapadel v plačilo 28.6.2006, petega, ki je zapadel v plačilo 28.7.2006 in šestega, ki je zapadel v plačilo 28.8.2006). Predmet lizinga je bil zasežen 2.8.2006, 24.11.2006 pa je bil vrnjen lizingodajalcu, ki ga je hotel nemudoma izročiti v posest lizingojemalca, vendar ta na to ni pristal in je odklanjal plačevanje (kljub pisnim pozivom lizingodajalca) zapadlih mesečnih lizing obrokov. 14.9.2007 je lizingodajalec predmet lizinga prodal in izročil tretji osebi. Glede na takšno stanje stvari, po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni upravičena do plačila lizing obrokov za mesece september, oktober in november 2006, saj tožena stranka v tem obdobju (brez svoje krivde in upoštevaje, da omenjena pravna napaka bremeni lizingodajalca, kot je bilo spredaj obrazloženo) ni mogla uporabljati in izkoriščati predmeta lizinga. To pa ne velja za obdobje od decembra 2006 do prve polovice septembra 2007 (devet mesecev in pol), ko je tožena stranka neupravičeno odklanjala sprejem predmeta lizinga v ponovno posest in uporabo. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bila v kazenski zadevi odrejena vrnitev predmeta lizinga že konec novembra 2006, tožena stranka pa je od tretje osebe prevzela drug (nadomestni predmet) bager šele konec leta 2006. Iz tega razloga ima tožeča stranka do tožene stranke izpolnitveni zahtevek na plačilo zapadlih mesečnih lizing obrokov za čas od decembra 2006 do prve polovice septembra 2007 (za 9,5 meseca) v skupnem znesku 3.509,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega obroka (od 28. dne v mesecu, razen pri zadnjem obroku, ki je zapadel v plačilo naslednjega dne od prenehanja pogodbe). V konkretnem primeru namreč tožeča stranka (lizingodajalec) od lizing pogodbe kljub neplačevanju lizing obrokov ni odstopila, zato se izpolnitvena obveznost tožene stranke (lizingojemalca) ni spremenila v odškodninsko obveznost, ki ni odvisna od izpolnitve nasprotne upnikove obveznosti. V tej zvezi (glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih) pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je treba tudi brez lizingodajalčevega odstopa od pogodbe (primer zamude s plačilom dveh mesečnih obrokov za več kot 30 dni) uporabiti določbo četrtega odstavka 12. točke omenjene pogodbe, po kateri z dnem te zamude takoj zapadejo v plačilo vsi preostali (bodoči) lizing obroki. Dolžnik namreč preide v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določena za njeno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ), pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo dogovor strank, da mesečni lizing obroki zapadejo v plačilo vsakega 28. dne v mesecu (razen polovice zadnjega dosojenega obroka za mesec september 2007, ki je zapadel v plačilo naslednji dan po prenehanju pogodbenega razmerja).

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke za znesek 3.509,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega obroka (369,40 EUR za devet mesecev – od decembra 2006 do avgusta 2007, in 184,70 EUR za mesec september 2007), kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe (glede zneska nad tem: razlika do zneska 22.647,70 EUR s pp pa je pritožbeno sodišče odločilo, da iztoževana terjatev v tem delu ne obstoji).

12. V celoti pa se je pritožbeno sodišče strinjalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se ugotovi, da ne obstaja v pobot (edino to terjatev je tožena stranka uveljavljala v procesni pobot, zato se glede zatrjevane odškodninske terjatve, nastale v času zaplembe predmeta lizinga v kazenskem postopku, sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati) uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke za znesek 16.551,35 EUR spp (cena za najem novega bagra pri tretji osebi). Drugi (nadomestni) bager je namreč tožena stranka nabavila šele konec leta 2006, torej za tem, ko je imela konec novembra 2006 povsem odprto možnost, da ponovno prevzame v uporabo in posest bager, ki je bil predmet obravnavanega lizinškega razmerja. V konkretnem primeru se izpolnitvena obveznost lizingojemalca ni spremenila v odškodninsko obveznost, zato tudi ni pogojev za uporabo pravila o znižanju odškodnine po določbi tretjega odstavka 243. člena OZ. Z dnem, ko je tožeča stranka predmet lizinga prodala in izročila tretji osebi (14.9.2007), je lizing pogodba prenehala, zato se dosežena kupnina iz tega naslova (9.626,58 EUR oz. celo višji tržni znesek) ne more šteti kot dosežena korist, ki jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

13. Pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo, saj sprejeta odločitev ni bistveno posegla v dosežen uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji. Pač pa je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 736,88 EUR (350,40 EUR za nagrado za pritožbeni postopek, 20,00 EUR za materialne stroške, 22 % DDV in 285,00 EUR za sodno takso za pritožbo), in sicer (glede na uspeh) v višini 40% priznanih pritožbenih stroškov.

op. št. 1: Te klavzule so rezultat poslovne prakse, na katero ima seveda velik vpliv mednarodna unifikacija finančnega lizinga: Konvencija o mednarodno finančnem lizingu Unidroid, Vzorčni zakon o lizingu, ki ga je osnoval Svetovalni odbor Unidroid (Mednarodni inštitut za poenotenje zasebnega prava).

op. št. 2: Člen 16/1 Vzorčnega zakona, člen 8/3 Konvencija o mednarodnem finančnem lizingu; primerjaj tudi člene 599 in 466 OZ.

op. št. 3: Po oceni sodišča prve stopnje je tožeča stranka s tem dejanjem na konkludenten način odstopila od lizing pogodbe.