Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženi stranki povrniti 599,54 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 2.500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (500.000 SIT za telesne bolečine in 2.000.000 SIT za strah) na račun njegove poklicne bolezni - plakov parientalne plevre, ki so posledica njegove dolgoletne izpostavljenosti azbestnemu prahu. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe, in to po njegovih navedbah "iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava". Prepričan je, da prisojena odškodnina v višini 2.500.000 SIT ne pomeni pravične denarne odškodnine, zlasti upoštevaje dosedanjo sodno prakso v primerih podobnih obolenj. Tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirana, revizijsko sodišče v tem delu revizije ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu oškodovancu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnine v celotnem terjanem znesku. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Neupoštevne so zato revizijske trditve, ki skušajo te ugotovitve izpodbijati (kot npr. trditev, da sodišče ni upoštevalo, da je opravljanje meritev pljučne funkcije za tožnika, ki toži zaradi manjše fizične zmogljivosti in kašlja, bolj težavno kot za zdrave ljudi) ali relativizirati (da zaključek izvedenca, da bi lahko prišlo do zmanjšanja splošnih sposobnosti zaradi strahu pred razvojem hujših oblik azbestne bolezni nedvoumno kažejo na to, da je do določenega upada življenjskih sposobnosti pri tožniku prišlo).

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. V konkretnem primeru izstopa predvsem dejstvo, da trenutna azbestna bolezen tožniku ne povzroča zmanjšanja življenjske aktivnosti (ta je posledica njegovih drugih zdravstvenih težav), da zaradi azbestne bolezni nima telesnih bolečin, da bo tudi v prihodnosti moral opravljati preiskave, da je njegov strah objektivno utemeljen zaradi možnosti napredovanja azbestoze (možnost za napredovanje bolezni je izvedenec sicer ocenil kot majhno), da pa sedanja oblika azbestne bolezni ni, objektivno gledano, za življenje neposredno ogrožujoča bolezen. Vse to so pomembne okoliščine, ki tožnikov primer individualizirajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta načelo objektivizacije višine odškodnine povezali z načelom individualizacije. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Primeri, na katere se sklicuje tožnik v reviziji, niso primerljivi že zato, ker niso bili preizkušeni pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je tisto sodišče, ki skrbi za oblikovanje enotne sodne prakse (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94-67/07).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora je revizijsko sodišče odločalo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.