Jedro

Tožena stranka ni zagotovila vseh ukrepov, da bi bilo tožnikovo delovno mesto varno. V primeru, ko sta tekla oba stroja in se je na kaširki furnir strgal, je bilo potrebno kaširko čimprej ustaviti, in glede na to, da so bili okoli stroja deli, v katere se lahko udariš, je bila v takem primeru možnost poškodbe še večja. Tudi če tožena stranka od tožnika ni izrecno zahtevala dela na obeh strojih hkrati, je za to dejstvo zagotovo vedela, saj toliko dela, kot ga je opravil, sicer (z delom le na enem stroju) ne bi mogel opraviti. Tožena stranka mu je vsak dan dobavila nove kolute (po izpovedbi tožnika je vsak dan dobil okoli 20 novih kolutov), za katere je pričakovala, da bodo obdelani in so drugi dan tudi bili obdelani. Tožnik pa je na navedeni lokaciji delal sam. Glede na navedeno je tožena stranka za škodni dogodek, kot ga opisuje tožnik, krivdno odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v znesku 3.907,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2009 dalje do plačila v 15 dneh, višji tožbeni zahtevek za plačilo 8.092,76 EUR in zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe do plačila pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožnik dolžan tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 181,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvi odstavek I. točke in II. točko izreka sodbe razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov celotnega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe, vse v 15 dneh, podrejeno pa, da vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje le pavšalno, na podlagi opisa položaja in oblike dveh delovnih strojev in ob predpostavki, da je zaradi velike količine dela tožnik moral hkrati uporabljati oba stroja, zaključuje, da je nastanek škodnega dogodka, kakor ga opisuje tožnik, možen. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da je tožena stranka od tožnika zahtevala, da uporablja oba stroja hkrati, čeprav je več prič potrdilo nasprotno. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik ni nasprotoval navedbi, da mu nikoli ni bilo izrecno naloženo, naj dela na obeh strojih hkrati, nepravilna pa je ugotovitev, da je tožnik s svojo izpovedbo dokazal, da je bilo toliko dela, da je moral uporabljati oba stroja hkrati, kar je delodajalec vedel ali bi moral vedeti. Tožnik dne 3. 6. 2005 ni imel posebnih navodil, da mora hkrati delati na obeh strojih, zato ni bilo potrebno skakanje z enega stroja na drug stroj. Delo na predmetnih strojih ni nevarna stvar oziroma ne gre za opravljanje nevarne dejavnosti, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da je podana vzročnost za nastalo škodo skladno s 149. členom Obligacijskega zakonika. Krivdna odgovornost tožene stranke tako ne more biti podana. Tožnik je opravil tudi preizkus znanja o varnosti pri delu, zato je bil seznanjen o morebitnih nevarnostih na delovnem mestu in varnem načinu dela, svojega dela pa ni opravljal skladno z navodili delodajalca, saj med njegovimi delovnimi nalogami ni zaslediti opravljanja dela na obeh strojih hkrati, tako da bi moral med dvema delujočima strojema skakati. Stroja se uporabljata ločeno in zato delavcu ni potrebno imeti prižganih obeh strojev in mu ni potrebno skakati z enega na drugega. Če je tožnik imel prižgana oba stroja in je med njima skakal ter se pri tem poškodoval, je do poškodbe prišlo po njegovi krivdi. Posledice nepravilnega ravnanja delavca pa ne more nositi tožena stranka kot delodajalec.

Zaključek sodišča temelji na zdravniških izvidih, predvsem na nasprotujočih si izvidih Urgentnega kirurškega bloka z dne 6. 6. 2005 (z katerega izhaja, da je poškodba nastala 3. 6. 2005 in je bila predpisana oskrba: hlajenje z ledom večkrat dnevno, počitek, analgetik) in izvida A.C. z dne 17. 10. 2005 (iz katerega izhaja, da je bil tožnik pregledan in dobil navodila za razgibavanje, hlajenje z ledom in vaje za krepitev mišic). Gre za nasprotujoča navodila, poleg tega pa iz prvega izvida izhaja, da tožnik 3. 6. 2005 ob udarcu v koleno ni utrpel take poškodbe, kot jo zatrjuje v tožbi (minimalni izliv, Bakerjeva cista, ruptura medialnega meniskusa). V izvidu je navedeno, da je pred dvema meseca in pol, to je v začetku avgusta 2005, ko je tožnik koristil letni dopust, z desnim kolenom udaril ob kovinsko oviro, pri čemer je stekel čez oviro naprej in je prišlo do hiperekstenzije, verjetno tudi do rotacije. S tem dogodkom pa je bila pretrgana vzročna zveza z dogodkom dne 3. 6. 2005. Tožnik sprva navaja, da je prišlo do poškodbe pred štirimi meseci, nato pa, da pred dvema mesecema in pol, zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da ni neskladja zaradi povzetka v anamnezi in da je tožnik pri tem mislil poškodbo pri delu z dne 3. 6. 2005. Iz izvidov izhaja, da je gibljivost v kolenu primerna in popolna, izliva v kolenu ni bilo, ekstenzija je čvrsta, da je tožnik lahko obremenil nogo in je koleno normalnih oblik. Navedeno kaže na neskladje in poraja utemeljen dvom, da do poškodbe ni prišlo 3. 6. 2005, tožnikove navedbe pa so prirejene za potrebe tega postopka. Tožnik po eni strani zatrjuje, da mu je dne 6. 6. 2005 njegova osebna zdravnica dala navodila, naj koleno razgibava in kolesari, medtem ko iz tožbenih navedb izhaja, da je na urgentnem oddelku dobil navodila za počitek in analgetik. Tožnik 6. 6. 2005 svoje zdravnice ni obiskal, v zdravstvenem kartonu je poškodba zabeležena šele 16. 11. 2005. Izvedenec je ugotovil, da obravnavana diagnoza ni zabeležena v Evidenci bolezni v zdravniškem kartonu. Iz izvida Urgentnega bloka izhaja, da je bil tožnik sprejet 6. 6. 2005 ob 16:22, kar pomeni, da po opravljenem delovniku ni imel časa obiskati osebne zdravnice, ampak je takoj obiskal urgenco. Tožnik je v nasprotju tudi, ko navaja hude bolečine in otečeno desno koleno od poškodbe do artroskopije in še leto po tem, po drugi strani pa je še 3 dni po poškodbi kolesaril in do artroskopije opravljal vse svoje dejavnosti in aktivnosti. Nasprotujoče so tudi navedbe tožnika o nastanku poškodbe: najprej je zatrjeval, da se je udaril z nogo ob enega izmed strojev in nato stekel naprej proti drugemu, kasneje, da se je ob udarcu prestrašil, da si je koleno tako poškodoval, da na nogo sploh ne bo mogel stopiti, a je hkrati po poškodbi še kolesaril. Iz izvida z dne 17. 10. 2005 izhaja, da je s kolenom udaril ob kovinsko oviro, pri čemer je stekel čez oviro naprej. Če bi bil udarec takšne intenzitete, tožnik ne bi stekel dalje proti naslednjemu stroju in ne bi nadaljeval z delom ter bi še isti dan poiskal strokovno pomoč in ne tri dni kasneje. Tudi kolesaril ne bi, ker tega ne bi zmogel. Tožnikove navedbe glede bolečin so pretirane, simulirane in dane zaradi potreb postopka, zato sodišče pravilno sledi ugotovitvam izvedenca, da bolečine in strah niso bile takšne intenzitete, kot navaja tožnik in je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in skaženosti. Sodišče pa zmotno dvomi v resničnost izpovedb prič A.A. in A.B., da jima tožnik ni povedal za poškodbo pri delu 3. 6. 2005. Obe priči sta izpovedali, da sta za poškodbo izvedeli ob prejemu tožbe in bili pred pričanjem opozorjeni na posledice krive izpovedbe. Tožnik pa je nasprotujoče izpovedal, da je A.B. za poškodbo povedal tistega ali naslednjega dne. Sodišče ni opazilo, da je tožnik v celotnem postopku spretno spreminjal svoje navedbe. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo poudaril, da je neutemeljen očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje obstoj škodnega dogodka ugotovilo le pavšalno, saj je iz obrazložitve jasno razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do te odločitve. Navedbe, da takega dela tožniku ni nihče naročil, so prirejene za potrebe tega postopka, saj tožnik z delom na enem stroju vseh nalog ne bi mogel opraviti v danem roku, česar se je zavedala tudi tožena stranka. V enoti, kjer je delal le tožnik, sta bila dva stroja, tožnik pa je svoje delo opravljal po navodilih tožene stranke in v skladu z njenimi pričakovanji. Napačno je stališče tožene stranke, da delo na predmetnih strojih ni nevarna dejavnost oziroma da stroji niso nevarna stvar. Po sodni praksi med nevarne stvari sodijo vsi stroji, še posebno taki, kjer je možen dostop do rotirajočih delov, kakor je bilo to v konkretnem primeru. Napačni so tudi zaključki tožene stranke v zvezi z neskladnostjo zdravniških izvidov, saj je povsem jasno, kakšne poškodbe je utrpel tožnik in kako je zdravljenje potekalo. Ne drži, da bi tekom zdravljenja prišlo do prekinitve vzročne zveze, saj je ves čas šlo za zdravljenje iste poškodbe. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 3. 6. 2005 utrpel na delovnem mestu, ko je delal na dveh strojih – brusilki in kaširki. Ker se je furnir na kaširki pričel trgati, je od brusilke stekel proti kaširki, da bi jo ustavil. Pri tem je z desnim kolenom udaril ob odvijalec (vrteči se del) na brusilki in padel, nato je vstal in ustavil stroj. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastanek škodnega dogodka, ker ni storila vsega, da do poškodbe ne bi prišlo. Tožniku je prisodilo odškodnino v višini 3.907,24 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za pretrpljeni strah. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, kako so bili stroji, na katerih je tožnik delal, postavljeni in kako je do poškodbe prišlo. Izpovedbe tožnika in prič so bile namreč dovolj jasne in skladne, da je sodišče lahko ugotovilo položaj strojev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je za nastanek poškodbe krivdno odgovorna tožena stranka. Le-ta namreč ni zagotovila vseh ukrepov, da bi bilo tožnikovo delovno mesto varno. V primeru, ko sta tekla oba stroja in se je na kaširki furnir strgal, je bilo potrebno kaširko čimprej ustaviti, in glede na to, da so bili okoli stroja deli, v katere se lahko udariš, je bila v takem primeru možnost poškodbe še večja. Tudi, če tožena stranka od tožnika ni izrecno zahtevala dela na obeh strojih hkrati, je za to dejstvo zagotovo vedela, saj toliko dela, kot ga je opravil, sicer (z delom le na enem stroju) ne bi mogel opraviti. Tožena stranka mu je vsak dan dobavila nove kolute (po izpovedbi tožnika je vsak dan dobil okoli 20 novih kolutov), za katere je pričakovala, da bodo obdelani in so drugi dan tudi bili obdelani. Tožnik pa je na navedeni lokaciji delal sam, zato navedbe prič, da sta se oba stroja hkrati uporabljala le takrat, ko je bilo na delu prisotnih več delavcev, ne morejo biti resnične. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka za škodni dogodek, kot ga opisuje tožnik, krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo objektivne odgovornosti tožene stranke, zato je pritožbena navedba s tem v zvezi nerelevantna.

Domnevna nasprotja v izvidih in izpovedbah tožnika, ki jih zatrjuje tožena stranka, niso takšna, da bi omajala tožnikovo izpoved ali bi lahko vplivala na ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnik ni iskal zdravniške oskrbe še isti dan, ko je prišlo do poškodbe pri delu, ne pomeni, da do poškodbe ni prišlo. Tožnik je pač mislil, da bo oteklina čez vikend minila, ker pa ni, je v ponedeljek, 6. 6. 2005, obiskal svojo zdravnico in nato urgenco (kar vse izhaja iz kopij zdravniškega kartona in izvida UKC z dne 6. 6. 2005). Prav tako ni bistveno, da je tožnik pri pregledu v A.C. dne 17. 10. 2005 navedel, da je do poškodbe prišlo „pred dvema meseca in pol“, saj je tožnik časovno oddaljenost škodnega dogodka ocenil približno. Bistvena je navedba v izvidu, da je do poškodbe prišlo zaradi udarca s kolenom ob kovinsko oviro. Nasprotij glede diagnoze v izvidih ni, saj je bilo na pregledu v Kliničnem centru... dne 6. 6. 2005 ugotovljeno, da je gibljivost v kolenu primerna in nekoliko boleča, ekstenzija čvrsta, izliva v kolenu ni, in da nogo lahko obremeni. Predpisana je bila naslednja oskrba: hlajenje z ledom večkrat dnevno, počitek, analgetika. Dne 17. 10. 2005 se je tožnik zglasil na pregledu v Zdravniški zadrugi A.C., ker je še vedno imel bolečine in oteklino na mestu, kjer se je udaril. Ugotovljeno je bilo, da je koleno normalnih oblik, gibljivost popolna, kolateralne vezi so čvrste, predpisana pa mu je bila naslednja oskrba: hlajenje z ledom, razgibavanje kolena in vaje za krepitev mišic. Napoten je bil tudi na magnetno resonanco, kjer pa je bilo ugotovljeno, da bo potreboval artroskopijo. Čeprav je bil poseg opravljen šele februarja 2006, to ne pomeni, da do poškodbe na delu ni prišlo zatrjevanega dne. Da so se posledice poškodbe (po)kazale tako pozno, pa je najverjetneje tudi odraz poteka časa in (ne)zdravljenja poškodbe kolena. Iz popisa ur je namreč razvidno, da tožnik po poškodbi ni bil v bolniškem staležu, temveč je ves čas delal, včasih celo nadure.

Prav tako na dejstvo, da je bila ugotovljena poškodba pri delu, ne vpliva tožnikova izpovedba, da je sicer do artroskopije opravljal vse svoje dejavnosti, da pa je ob tem čutil bolečine v kolenu. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, da gre lahko za resno poškodbo tudi pri poškodbi, ki ne povzroča neznosnih bolečin, in da so lahko posledice udarca najprej prikrite in se razvijejo šele kasneje. Manjšo jakost telesnih bolečin pa je sodišče pravilno upoštevalo pri višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnikova izpovedba tudi ni nasprotujoča glede nastanka poškodbe, ker je povsem jasno in prepričljivo izpovedal, da je s kolenom udaril v odvijalec in padel, nato se je pobral in stekel naprej izklopit stroj, pri tem pa se je ustrašil, kar je ugotovil tudi izvedenec. Pritožbeno sodišče se zato v zvezi z nastankom poškodbe tožnika v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo tudi neverodostojnost izpovedb A.B. in A.A., ki naj bi za poškodbo izvedela šele iz tožbe. Tožnik je namreč na drugi strani izpovedal, da je za poškodbo povedal A.B.. Ne gre pa tudi spregledati, da je A.A. kot direktor tožene stranke dne 21. 2. 2006 podpisal prijavo poškodbe pri delu z dne 3. 6. 2005. Tega dne (21. 2. 2006) so tožniku sicer opravili artroskopijo in nastopil je bolniško. Tožnikov delodajalec je bil zato zagotovo seznanjen s poškodbo z dne 3. 6. 2005, saj je moral vedeti zakaj bo tožnik na bolniški, pa tudi sicer obrazca prijave poškodbe za pol leta nazaj ne bi podpisal. Tožnikova izpovedba je bila tudi nasploh v celoti prepričljiva, zato ji je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo.

Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino ob upoštevanju mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke in izpovedi tožnika glede trajanja in stopnje bolečin ter pretrpljenega strahu. Prisojena odškodnina je primerna in pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih nikakor ne odstopa, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).