Jedro

Razglasitev oporoke je odločilen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Nadaljnja dejanja zapuščinskega sodišča na to ne vplivajo, tako tudi ne napotitev na pravdo po 210. členu ZD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je dodatek k oporoki z dne 8.10.1991, ki ga je pred pričami podpisal dr. P. B., v celoti neveljaven. Ugotovilo je, da je bil dodatek k oporoki razglašen kot oporoka dne 5.12.1994, tožba za ugotovitev neveljavnosti te oporoke pa je bila vložena 18.7.1997. Tožeča stranka je za okoliščine, zaradi katerih uveljavlja neveljavnost dodatka k oporoki, izvedela v času teka pravde zaradi izpodbijanja izročilne pogodbe. Ta pravda je bila končana pred razglasitvijo oporoke. Zato je od dne razglasitve oporoke dalje tekel enoletni zastaralni rok, določen v 61. členu Zakona o dedovanju. Napotitev na pravdo ne vpliva na zastaranje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze o okoliščinah v zvezi z zapisom oporoke in v zvezi s stanjem oporočitelja prof. B.. Zato ni točna drugostopenjska ugotovitev, da je sodišče upoštevalo le dokaze v zvezi z zastaranjem. V tem pogledu so ugotovitve obeh sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Napačno je bil uporabljen 61. člen Zakona o dedovanju. Res je bila oporoka prečitana, vendar sodišče zapuščinske obravnave ni opravilo in je šele na naroku dne 18.2.1997 pozvalo dediče, da se izjavijo o veljavnosti oporoke. Tedaj je bila tožeča stranka napotena na pravdo in je v danem roku vložila tožbo. Zato je treba upoštevati 210. člen Zakona o dedovanju. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva tožena stranka na revizijo ni odgovorila. Druga in tretja tožena stranka pa vsaka v svojem odgovoru na revizijo zavračata revizijske navedbe in predlagata, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Začetek teka enoletnega subjektivnega zastaralnega roka za zahtevek za razveljavitev oporoke po 61. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je vezan na dve okoliščini: na dan, ko je tisti, ki oporoko izpodbija, zvedel za vzrok neveljavnosti, in na dan razglasitve oporoke (194. člen ZD). Rok ne more začeti teči pred razglasitvijo oporoke (drugi odstavek 61. člena ZD). Če je torej tisti, ki izpodbija oporoko, zvedel za vzrok neveljavnosti pred razglasitvijo oporoke, teče rok za izpodbijanje od dne razglasitve oporoke. Zato je bilo treba ugotavljati, kdaj je tožeča stranka zvedela za okoliščine, zaradi katerih izpodbija dodatek k oporoki z dne 8.10.1991 pok. dr. P. B. To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja prič in strank ter na podlagi pregleda pravdnega spisa, opr. št. II P 801/91 Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani. V tej pravdi so se namreč po navedbah strank obravnavala vprašanja, ki jih tožeča stranka šteje kot podlago za svoje stališče, da je sporna oporoka neveljavna. Revizijski očitek, da je sodišče izvajalo tudi dokaze, ki presegajo ta vprašanja, ni utemeljen.

Sodišče je moralo ugotavljati tako vsebino očitkov tožeče stranke, kot tudi čas, ko je tožeča stranka zvedela zanje. Napaka sodišča bi bila, če ne bi ugotovilo vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Če je dejansko stanje ugotavljalo širše, kot se zdi potrebno tožeči stranki, to ne pomeni nobene kršitve določb postopka.

Tudi nadaljnje revizijsko stališče, da ni bil pravilno uporabljen 61. člen ZD in da bi bilo treba v zvezi z ugotavljanjem nastopa zastaranja uporabiti tudi 210. člen ZD, ni utemeljeno. Razglasitev oporoke spada med dejanja, ki se opravijo pred zapuščinsko obravnavo, v pripravah nanjo (193. do 198. člen ZD). Sodišče razglasi oporoko ne glede na to, ali je veljavna (drugi odstavek 193. člena ZD).

Razglasitev oporoke je odločilen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Nadaljnja dejanja zapuščinskega sodišča na to ne vplivajo, tako tudi ne napotitev na pravdo po 210. členu ZD. Oporoka, ki je obremenjena z napakami volje oporočitelja, namreč ni neveljavna sama po sebi. Je le izpodbojna; ali jo bodo izpodbijali ali pustili v veljavi, je stvar odločitve zainteresiranih dedičev in ne zapuščinskega sodišča. Zato je imela tožeča stranka čas za izpodbijanje oporoke eno leto po razglasitvi, ne glede na to, da zapuščinsko sodišče v tem času ni opravilo zapuščinskega naroka.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 155. člena ZPP. Revizijska odgovora ne navajata okoliščin, pomembnih za odločitev. Zato za revizijsko odločitev nista potrebna in morata toženi stranki sami trpeti svoje stroške, ki so nastali z vložitvijo revizijskih odgovorov.