Jedro

Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je tožnico odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da odjava iz obveznega zavarovanja pomeni drug način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in da je pogodba o zaposlitvi veljala do odjave iz obveznega zavarovanja in ne za celotno obdobje, za katero je bila sklenjena, zato ji pravice iz pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja pripadajo le za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi po tem datumu. Tožnica bi lahko nadomestilo plače za obdobje po odjavi iz zavarovanja in druge terjatve iz delovnega razmerja uspešno uveljavljala le, če bi pravočasno, v 30 dneh, odkar je zvedela za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma za odjavo iz zavarovanja, uveljavljala sodno varstvo zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ker sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnica ni pravočasno uveljavljala, ni upravičena do nobenih pravic iz delovnega razmerja za čas po odjavi iz zavarovanja oziroma po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (zaradi odjave).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: * razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust obračunati znesek 62,34 EUR bruto ter ji po odvodu davkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila (I. točka izreka); * zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „ Tožena stranka A. d.o.o. je dolžna tožeči stranki B.B. plačati: a) iz naslova neizplačanih plač: - znesek 523,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila, - znesek 523,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2011 dalje do plačila, - znesek 523,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2011 dalje do plačila, - znesek 523,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 dalje do plačila, - znesek 523,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila, - znesek 523,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2011 dalje do plačila, - znesek 523,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 dalje do plačila, - znesek 523,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila, c) iz naslova nadomestila plače za neizkoriščeni del dopusta znesek 673,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka).“ * odločilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del ter odločitev o stroških v izpodbijani sodbi (to je zoper II. in III. točko izreka), zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka.

Tožnica je v predmetnem postopku terjala to, kar ji je nesporno pripadalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas št. ..., ki jo je podpisala s tožencem kot delodajalcem za obdobje od 1. 2. 2011 do 31. 12. 2011 (v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi). Navedena pogodba je bila v omenjenem obdobju nesporno ves čas veljavna. Tožnica je že tekom postopka navajala, da nikoli ni prejela kakršnegakoli vabila na zagovor v postopku izredne odpovedi, prav tako ni nikoli prejela izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2011, kot to trdi toženka. Vabilo na zagovor z dne 30. 3. 2011 in izredna odpoved, ki ju prilaga toženka, tožnici nista bili nikoli vročeni. Tožnica je bila z navedenima dokumentoma in tudi z dejstvom, da naj bi tekel zoper njo postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, seznanjena šele tekom tega postopka. Tožnica je tudi navedla, da izredna odpoved, ki jo je predložila toženka, nikoli ni bila izražena v pisni obliki in v takšni obliki vročena tožnici, kot je bilo to zahtevano v določilih 86. in 87. člena ZDR. Na predloženo listino – vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2011 – je toženka očitno sama zapisala, da je delavka vabilo prejela dne 30. 3. 2011, vendar navedeno ne drži, na listini pa tudi ni nikakršnega podpisa tožnice, ki bi to potrdil. Tožnica je navajala, da dvomi, da sta bila navedena dokumenta (vabilo na zagovor in odpoved pogodbe) pripravljena v času, kot to izhaja iz datumov na teh dokumentih, da pogodba ni bila nikoli izredno odpovedana s strani toženke ter da gre za očitno popolnoma neresnične oziroma prirejene navedbe (očitno tudi dokaze) za potrebe tega postopka. Tožena stranka tekom postopka navedenih dejstev ni prerekala, zato veljajo ta dejstva v postopku za priznana. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katero se sklicuje tožena stranka, tako ne more učinkovati in nima nobene pravne veljave, saj ni bila vročena tožnici. Glede na navedeno je bila pogodba o zaposlitvi tožnice za določen čas nedvomno veljavna ves čas in skozi celotno obdobje, za katero je bila sklenjena (od 1. 2. 2011 do 31. 12. 2011). Dokler je bila pogodba o zaposlitvi veljavna, in to je bila do dne 31. 12. 2011, pa je bila tožnica za ves čas njene veljavnosti upravičena do nadomestila plač, za čas ko ni delala v skladu s pogodbo o zaposlitvi ter do regresa in odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. V 4. členu pogodbe o zaposlitvi je jasno navedeno, da bo delavec delo iz 3. člena pogodbe opravljal pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki je določen z napotitvijo delavca na delo k uporabniku. V 6. členu pogodbe o zaposlitvi pa je med drugim zapisano, da je delavec, v kolikor mu delodajalec ne more zagotavljati dela in v primeru predčasnega prenehanja dela pri uporabniku, iz razlogov, ki niso na strani delavca, upravičen do nadomestila plače v višini 70 % minimalne plače. Ugotovitve naslovnega sodišča so v tem delu materialno pravno zmotne. Posledično pa je iz tega razloga zmoten tudi zaključek sodišča o zavrnitvi zahtevka iz naslova regresa v presežku nad 62,34 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska. Materialno pravno pa je napačen tudi zaključek naslovnega sodišča glede nadomestila plače za neizkoriščen letni dopust. Kot je navedlo sodišče, je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti; pri tem pa se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Pri tem je sodišče zapisalo, da delavec izgubi pravico do letnega dopusta (oz. nadomestila), če izrabe letnega dopusta ne zahteva. V konkretnem primeru je bilo nesporno (neprerekana dejstva s strani tožene stranke), da tožeča stranka ni mogla v ničemer predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogla izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Delodajalec je tožnico nezakonito, brez kakršnekoli podane odpovedi, brez obvestila, odjavil iz obveznih zavarovanj, tožnica o tem sploh ni bila seznanjena. Tožeča stranka tako objektivno dopusta za letni dopust ne bi mogla izrabiti. Bistveno za pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust je, ali delavec dejansko ni imel možnost, da izrabi letni dopust, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. V konkretni zadevi je povsem jasno, da je tožnica to možnost izgubila zaradi nepredvidljivih dogodkov, kar odjava iz zavarovanja brez kakršnekoli pravne podlage nedvomno je. Tožnica ni mogla predvideti, da jo bo toženec brez kakršnekoli pravne podlage odjavil iz zavarovanj, saj ji je bilo rečeno, da ji dela pri drugem uporabniku trenutno ne more zagotavljati. V zadevi je ostala tudi neprerekana (in s tem priznana) navedba, da je tožena stranka želela izkoristiti letni dopust za leto 2011, vendar ni mogla, ker jo je delodajalec nezakonito odjavil z dnem 23. 3. 2011. Na podlagi vseh gornjih navedb in predloženih dokazov tožeča stranka Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da pritožbi tožeče stranke ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sicer pa pritožba le pavšalno uveljavlja ta pritožbeni razlog brez konkretnih navedb, zato preizkus sodbe glede bistvenih kršitev določb postopka izven meja preizkusa po uradni dolžnosti ni mogoč.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 2. 2011 do 31. 12. 2011, tožena stranka pa je tožnico dne 23. 3. 2011 odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj, kot izhaja iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj osebe z dne 23. 11. 2011, ki ga je izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota C. (priloga A 2). Tožnica ni vložila tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odjave iz zavarovanja.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da odjava iz obveznega zavarovanja pomeni drug način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in da je pogodba o zaposlitvi veljala le do 23. 3. 2011 in ne za celotno obdobje, za katero je bila sklenjena, to je do 31. 12. 2011, zato ji pravice iz pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja pripadajo le za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi po tem datumu. Tožnica bi lahko, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, nadomestilo plače za obdobje po odjavi iz zavarovanja (to je od 23. 3. 2011 do 31. 12. 2011) in druge terjatve iz delovnega razmerja uspešno uveljavljala le, če bi pravočasno, v 30 dneh, odkar je zvedela za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma za odjavo iz zavarovanja, uveljavljala sodno varstvo zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) je določeno, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Po preteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva, ki je določen v citirani določbi ZDR, delavec to pravico izgubi in nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve ne more več uspešno uveljavljati, prav tako pa izgubi pravico uveljavljati denarne terjatve iz delovnega razmerja za čas po njegovem prenehanju. Tožnica, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz podatkov v spisu, takšne tožbe ni vložila. Najkasneje na dan, ko je prejela potrdilo o odjavi iz zavarovanja z dne 23. 11. 2011, ki ga je sama predložila sodišču, je tožnica zvedela za odjavo iz zavarovanja oziroma za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in kršitev pravic iz delovnega razmerja. Zato bi morala v 30 dneh od dneva, ko je zvedela za kršitev pravic, uveljavljati sodno varstvo. Ker sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni pravočasno uveljavljala, ni upravičena do nobenih pravic iz delovnega razmerja za čas po odjavi iz zavarovanja oziroma po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (zaradi odjave), kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Prenehanje pogodbe o zaposlitvi z enostransko odjavo iz zavarovanja s strani delodajalca je sicer nedvomno nezakonit način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj ni v skladu z določbami ZDR, ki v 75. členu in v drugih določbah ureja načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa mora delavec sodno varstvo zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi uveljavljati pravočasno, sicer to pravico izgubi. Zato niso relevantne pritožbene navedbe v zvezi s postopkom izredne odpovedi, na katero se je sklicevala tožena stranka in za katero je tožnica zatrjevala, da ji ni bila nikoli vročena. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnici, da izredne odpovedi ni prejela, kar pa ni bistveno, saj tožnica tudi potem, ko je zvedela za odjavo iz zavarovanja, ni uveljavljala sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v prekluzivnem roku, ki je določen v zakonu. To pa je razlog, zaradi katerega je bil tudi njen denarni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Stališče tožnice, da je upravičena do nadomestila plače, polnega regresa za letni dopust za leto 2011 ter do odškodnine za neizkoriščeni letni dopust, ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena do 31. 12. 2011, je iz navedenih razlogov zmotno, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč utemeljeno zavrnilo tako tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače po 23. 3. 2011 kot tudi zahtevek za plačilo višjega regresa za letni dopust za leto 2011 ter zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust, saj tožnica ni pravočasno uveljavljala sodnega varstva zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa tudi ni izkazala, da je v času, ko je pri toženi stranki še delala, zahtevala izrabo dopusta in da ji tožena stranka izrabe ni omogočila, kar bi bil predpogoj za njeno odškodninsko odgovornost. 8. Pritožbeno sodišče, kot je že navedeno, v celoti soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, ki je odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR, ko je tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).