Jedro

Če ima delodajalec v splošnem aktu določeno, da o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja delavca odloča direktor, ni nobenega razloga, da poslovodni organ ne bi smel izdati odločbe o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 23. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2., 3. in 5. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu v 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 22.4. in 22.5.1996 o prenehanju tožničinega delovnega razmerja (1. tč. izreka); ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 24.5.1996 ni prenehalo (2. tč. izreka); nadalje razsodilo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, to je od dne 25.5. do 1.8.1996 priznati in izplačati vse pravice iz dela (3. tč. izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati regres za letni dopust za leto 1996 v višini 75.000,00 SIT in regres za prehrano za meseca april in maj 19996 v višini 11.200,00 SIT oz. 8.960,00 SIT, z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožničin zahtevek pa je zavrnilo (4. tč.

izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 35.190,00 SIT (5. tč. izreka).

Zoper sodbo v obsegu, v katerem je tožnica z zahtevkom uspela, se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnice sprejel pristojen organ tožene stranke v skladu z določili statuta in kolektivne pogodbe dejavnosti ter po ugotovitvah določene tričlanske komisije. Poleg tega tožnik ni upravičen do celotnega regresa za letni dopust, temveč, glede na čas njegove zaposlitve, le do njegovega proporcionalnega dela. Sredstev za prehrano za mesec april dejansko ni prevzel, v mesecu maju pa je neredno prihajal na delo.

Zato v vtoževanem znesku ni upravičen do njihovega izplačila.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijanem delu sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodbe glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust za leto 1996. Takšna pravica je namreč z dnem 1.7.1993, ko je bila uveljavljena Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93), v skladu z določilom 44. čl. SKPG vezana na pravico do izrabe dopusta, ne glede na dejstvo, ali delavec dopust tudi dejansko izrabi. V skladu z določilom 1. odst. 57. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) ima delavec pravico izrabiti letni dopust, ko mu preteče čas najmanj 6 mesečnega dela pri delodajalcu. Ker je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju nepretrgoma več kot 6 mesecev, je v skladu z navedenimi določili upravičen do regresa za letni dopust, ki bi mu moral biti izplačan do konca meseca julija v letu, v katerem je bila takšna pravica pridobljena. Sodišče prve stopnje je tako pri svoji odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku priznalo regres v pravilni višini, pri čemer je tudi navedlo, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, da mu je tožena stranka dolžna izplačati regres v neto znesku 75.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, saj je njegovo plačilo zapadlo že najkasneje z dnem 31.7.1996. Zato pritožba v tem delu izpodbijane sodbe ni utemeljena.

Nadalje je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo pravico do regresa za prehrano za zadnja dva meseca dela pri toženi stranki.

Pravica do povračila takšnih stroškov je opredeljeno v določilu 1. tč. 45. čl. SKPG in pripadajo delavcu, nenazadnje tudi v primeru, če opravlja le polovičen delovni čas. Tožnik ima izkazano delovno razmerje do dne 24.5.1996, zaradi česar je upravičen do povračila stroškov iz naslova regresa za prehrano, pri čemer tožena stranka do danes ni predložila ustreznih podatkov o dejanski tožnikovi prisotnosti na delu. Zato zgolj pavšalna pritožbena navedba, da določen del takšnih stroškov ni prevzel oz. je v zadnjem mesecu zaposlitve neredno prihajal na delo, brez konkretnih dokazov, ki bi utemeljevali drugačna dejstva, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča, ki je izhajalo iz izvedenih dokazov. Iz teh razlogov pritožba tudi v tem delu izpodbijane sodbe ni utemeljena.

Utemeljena pa je pritožba v delu odločitve o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odločbo o prenehanju delovnega razmerja izdal nezakonit organ tožene stranke.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sicer v tej zvezi opredelitev pristojnega organa, ki odloča v takšnem primeru po 2. odst. 18. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), v primerjavi z določilom 2. odst. 23. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 14/90 - 71/93), različna. Vendar je glede tega potrebno upoštevati določilo 9. čl. Splošne kolektivne pogodbe (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) oz. isto določilo kolektivne pogodbe za trgovino (Ur. l. RS, št. 43/94), ki o pristojnosti, kdo lahko izda sklep o prenehanju delovnega razmerja delavca, ki nima zahtevanega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, napotuje na organ, določen s statutom ali splošnim aktom. Tožena stranka ima v 6. alinei 71. čl. Statuta določeno, da direktor sprejema delavce v delovno razmerje in odloča o njegovem prenehanju.

Nadalje je v 60. čl. Statuta opredeljeno, da upravni odbor odloča o zahtevah za varstvo pravic delavcev na drugi stopnji in med ostalim tudi to, da odloča o prenehanju delovnega razmerja delavca, ki nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa ob takšni ureditvi v navedenem splošnem aktu ni utemeljenega razloga, da direktor tožene stranke, potem, ko je pristojna komisija ugotovila tožnikove rezultate dela, v postopku na prvi stopnji ne bi smel izdati odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Nenazadnje je o tem v ugovornem postopku, to je v postopku na drugi stopnji in v skladu z določili Statuta odločil tudi upravni odbor tožene stranke, kar vse pomeni, da je bil v konkretnem primeru izveden postopek po njenih zakonitih organih.

Ker je bilo tako v izpodbijani sodbi glede tega materialno pravo zmotno uporabljeno, je bilo potrebno sodbo v 1., 2., 3. in 5. tč.

izreka razveljaviti ter v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu v 4. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje razsodilo po vsebini, pri čemer bo moralo v primeru ugotovitve, da je tožniku utemeljeno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, upoštevati dokončnost takšne odločitve v skladu z določilom 3. tč. 51. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih.