Jedro

Pritožbeni očitek o protispisnosti, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke. Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Pavšalna trditev o protispisnosti in sklicevanje na posamezno točko obrazložitve, ne zadostuje za preizkus sodbe v tem delu.

Pogodbeni temelj iz pogodbe o upravljanju ni nehal veljati, pač pa sploh ni nastal. Vpis v register upravnikov stavb nima konstitutivnega, temveč zgolj deklaratorni pomen in na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja nima vpliva.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da mora biti za sklenitev (in odpoved) pogodbe o upravljanju večstanovanjske hiše z več vhodi, ki ima eno ID številko in je etažna lastnina ustanovljena na celi stavbi, doseženo kvalificirano soglasje vseh solastninskih deležev na celi stavbi in ne le večine na delu stavbe, ki ima svoj vhod.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164746/2015 z dne 28. 12. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 14,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti 110,00 EUR stroškov izvršilnega postopka.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču spremembo sodbe. Navaja, da je odločitev sodišča protispisna, sploh v 5.,7.in 13. točki obrazložitve. Ne drži, da ni predložila računov dobaviteljev in izkazala plačil zanje iz svojega poslovnega računa. Priložila jih je k razdelilniku stroškov in jih materialnopravno obrazložila že v dopolnitvi tožbe. Ne drži, da z delom stavbe tožeča stranka ne upravlja več ravno s 1. 9. 2014. Poleg vrnitvenega zahtevka za svoje naročnike založenega izdatka, je upravičenje tožeče stranke v tem, da niso bili moteni s preskrbo z vodo, odvozom smeti, saj so vezani na eno odjemno mesto v stavbi in bi imelo delno ali neizpolnjevanje teh obveznosti po računih dobaviteljev za posledico prekinitev ali motenost dobave. Sodišče ni obrazložilo, zakaj bi tožnik prihajal v protislovje v zvezi s predložitvijo potrdila MOL, da je tudi na dan 17. 3. 2016 tožeča stranka upravnik stavbe. Sodišče ni pojasnilo, na katero dejstvo je oprlo odločitev, da del upravniške pogodbe iz leta 2007 za del stavbe od 1. 9. 2014 ne velja več in da toženi stranki zato ni treba plačati vtoževane obveznosti. Prav tako bi bila odpoved pogodbe vezana na odpovedni rok. Sodišče ni ugotavljalo pričetka in konca odpovednega roka, ki ga vsebuje pogodba iz leta 2007. 3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, v katerem se postopek vodi po določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tem postopku so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeni očitek o protispisnosti, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Pavšalna trditev o protispisnosti in sklicevanje na 5., 7. in 13. točko obrazložitve, ne zadostuje za preizkus sodbe v tem delu.

7. Tožnica trdi, da je kot upravnik stavbe ... 1 od toženke, ki je etažna lastnica stanovanja v tej nepremičnini, upravičena zahtevati povrnitev stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov na podlagi razdelilnika stroškov za storitve na področju upravljanja in vodenje rezervnega sklada, za odvoz smeti in zavarovalne premije. Toženka je plačilo teh stroškov zavračala predvsem zato, ker meni, da tožeča stranka ni več opravljala storitev upravljanja najkasneje od 1. 9. 2014 naprej, ko je posle upravljanja prevzel nov upravnik.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ugotovitev, da tožnica v spornem obdobju, na katerega se nanaša terjatev, ni bila upravnica stavbe na ... 1, zato ni bila upravičena zaračunavati, razdeljevati in izterjevati stroške upravljanja in obratovanja za navedeno večstanovanjsko stavbo. Pogodbo o opravljanju upravniških storitev z dne 29. 3. 2007 so po ugotovitvah sodbe sklenili zgolj lastniki dela stavbe (vhod na naslovu ... 1). Ker le del stavbe ne predstavlja samostojne upravljalske enote, tožnica nima pogodbenega temelja za opravljanje storitev upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe na naslovu ... 1. Glede izterjave obratovalnih stroškov je še ugotovilo, da tožnica ni bila upravičena plačevati tujih računov niti kot upravnica, niti kot poslovodja brez naročila. Poleg tega ni v zadostni meri opredelila niti dokazala, koliko in kdaj je posameznemu dobavitelju plačala iz svojih sredstev in kolikšen del odpade na toženko.

9. Ugotovitev sodbe, da pogodba za opravljanje upravniških storitev z dne 29. 3. 2007 ni bila veljavno sklenjena, je dejanska ugotovitev, ki jo s pritožbo ni mogoče izpodbijati, tudi če bi bila napačna. Pri tem je brez podlage pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo in obrazložilo, na katero dejstvo je oprlo odločitev, da ta pogodba od 1. 9. 2014 ne velja več. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotavlja, da je pogodbeni temelj iz pogodbe o upravljanju iz leta 2007 nehal veljati, pač pa, da sploh ni nastal. Tega zaključka ne temelji na sklenitvi pogodbe z novim upravnikom in posledičnim prenehanjem pogodbe s tožnico, ampak na presoji, da pogodba s tožnico ni bila veljavno sklenjena. Zato je za odločitev o pritožbi nerelevantno, ali je bila pogodba z novim upravnikom veljavno sklenjena in kdaj je začela učinkovati. S tem vprašanjem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

10. Napačno je stališče pritožbe, da je prezrto za odločitev pomembno potrdilo upravnega organa X, da je bila še na dan 17. 3. 2016 tožnica vpisana kot upravnik v register upravnikov stavb pri Y. Iz tega potrdila sicer res izhaja, da je bila takrat vpisana kot upravnik na naslovu ... 1 in ne ... 2. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da takšen vpis nima konstitutivnega, temveč zgolj deklaratorni pomen in na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja nima vpliva. Ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožnica pogodbo o opravljanju upravniških storitev z dne 29. 3. 2007 sklenila le za del večstanovanjske stavbe z ID oznako 1730-1537 (to je del, ki ima vhod na naslovu ... 1, ne pa tudi za del, ki ima vhod na naslovu ... 2), je pravilen zaključek sodbe, da tožnica za opravljanje svojih storitev ni imela veljavnega pogodbenega temelja. V sodni praksi1 je namreč uveljavljeno stališče, da mora biti za sklenitev (in odpoved) pogodbe o upravljanju večstanovanjske hiše z več vhodi, ki ima eno ID številko in je etažna lastnina ustanovljena na celi stavbi, doseženo kvalificirano soglasje vseh solastninskih deležev na celi stavbi in ne le večine na delu stavbe, ki ima svoj vhod.

11. Tožnica zato ni upravičena do povrnitve stroškov upravljanja, prav tako pa ne do povrnitve stroškov obratovanja na podlagi verzije. Glede teh je ključna dejanska ugotovitev sodbe, da tožeča stranka ni bila upravičena plačati tujih računov dobaviteljem, četudi naj bi jih po lastnih trditvah določeno obdobje še prejemala, saj je šlo s tem za opravljanje tujih poslov kljub prepovedi (204. člen OZ). Posledično pa ni bila upravičena obračunavati in izterjevati teh stroškov od posameznih etažnih lastnikov. Glede na takšne ugotovitve sodbe ni relevanten pritožbeni očitek tožeče stranke, da je dokazala plačilo dobaviteljem ter da je terjatev v zadosti meri specificirana, pa tudi ne, da je bilo plačilo potrebno, ker bi sicer prišlo do motenja dobav.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 154., 155. in 165. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške pritožbenega postopka. Ker glede na vsebino odgovora na pritožbo te vloge ni šteti za potreben strošek postopka, pa enako velja tudi za toženko.

1 VSL I Cpg 1531/2014 in I Cp 3025/2015.